Edmund Husserl: življenje in delo utemeljitelja fenomenologije

Edmund Gustav Albrecht Husserl (IPA: [ˈhʊsɛrl]; 8. april 1859, Prostejov, Moravska, Avstrijsko cesarstvo - 26. april 1938, Freiburg, Nemčija) je bil avstrijsko-nemški filozof in matematik, ki velja za utemeljitelja fenomenologije. Prelomil je s pozitivistično usmeritvijo znanosti in filozofije svojega časa, saj je verjel, da je izkustvo vir vsega znanja.

Husserl je študiral matematiko pri Karlu Weierstraßu in doktoriral pri Leu Königsbergerju ter študiral filozofijo pri Franzu Brentanu in Carlu Stumpfu.

Nato je Husserl poučeval filozofijo, od leta 1887 kot privatdozent v Halleju in kot profesor:

Življenjepis in akademska pot

Po začetnem izobraževanju je Husserl nadaljeval akademsko kariero najprej kot privatdozent, nato kot redni profesor. Pomembne postaje njegovega poučevanja so bile univerze, kjer je vzpostavil učilnice, v katerih se je oblikovala prva generacija fenomenologov. Leta 1901 je sprejel katedro, na kateri je pričel širiti svoje ideje, kasneje pa je leta 1916 prešel na univerzo v Freiburgu, kjer je deloval do upokojitve. V poznejših letih je zaradi naraščajočega antisemitizma v Nemčiji, kot intelektualec judovskega rodu, doživel omejitve v znanstvenem življenju in dostopu do institucij; umrl je v Freiburgu leta 1938.

Glavno delo in temeljne ideje

Husserlovo delo je obsežno in nanizano v številnih monografijah, predavanjih in zapiskih. Med njegovimi najpomembnejšimi deli so:

Philosophy of Arithmetic (zgodnejše delo, kritika psihologizma pri računskih pojmih)
Logical Investigations (Logische Untersuchungen, 1900–1901) – prelomna kritika psihologizma in temeljna razprava o naravi pomena in jugend filozofije jezika
Ideas I (Ideen zu einer reinen Phänomenologie, 1913) – predstava o fenomenologiji kot strogi, deskriptivni metodi za raziskovanje zavesti
Cartesian Meditations – serija predavanj, v katerih Husserl razvija transcendentalno fenomenologijo in vprašanje egoja
Obsežni zapisi o krizi evropskih znanosti in o vlogi fenomenologije, ki so bili deloma objavljeni ali izšli posthumno.

Ključni pojmi v Husserlovi fenomenologiji vključujejo:

intencionalnost – ideja, prevzeta od Brentana, da je zavest vedno zavest o nečem; zavest je vseskozi usmerjena na objekte (ne glede na njihov ontološki status)
epoché ali fenomenološka zaustavitev predpostavk – metoda, kjer se začasno opusti sodbe o realnosti zunanjega sveta, da bi se neposredno opisalo, kako se stvari pojavljajo v zavesti
fenomenološka redukcija – prehod k analizi strukture zavesti in pojavljanja, da bi odkrili bistvene (eidetične) značilnosti izkušenj
noesis in noema – razločevanje med aktom zavesti (noesis) in tem, kar ta akt predstavlja ali ima za predmet (noema)
transcendentalni ego – Husserl skuša pokazati, kako se pomen in resničnost utemeljujeta v strukturi izkušnje same

Husserlova metoda je bila predvsem deskriptivna: cilj ni razložiti psihološke vzroke doživljanja, temveč natančno opisati strukture in načine, na katere se različne stvari pojavijo v zavesti. Poudarjal je tudi pomen fenomenologije kot temeljne filozofije, iz katere se lahko rekonstruirajo druge znanosti.

Vpliv in nasledniki

Husserl je imel ogromen vpliv na 20. stoletje. Njegove ideje so spodbudile razvoj številnih filozofskih smeri in šol, med drugim:

egzistencializem in hermenevtika (npr. vpliv na Martina Heideggerja, Jean-Paula Sartreja, Mauricea Merleau-Pontyja),
socialna fenomenologija in fenomenološka sociologija (npr. Alfred Schutz),
filozofija duha in etika pri mislecih kot so Edith Stein, Emmanuel Levinas in drugi,
moderna filozofija uma in kognitivne vede, kjer so fenomenološke metode prispevale k razumevanju subjektivnosti in zaznave.

Pozno življenje in zgodovinski kontekst

Husserl je deloval v času velikih družbenih in političnih sprememb. Kot intelektualec judovskega rodu je ob vzponu nacizma doživel izključevanje iz mnogih javnih institucij, omejitve pri rabi knjižnic in stike s sodelavci. Kljub temu je v poznejših letih nadaljeval s pisanjem in filozofsko refleksijo, mnogi njegovi kasnejši zapisi pa so bili objavljeni šele po njegovi smrti.

Zapuščina

Husserlova zapuščina ostaja živa: fenomenologija kot pristop še vedno navdihuje filozofijo, psihologijo, literarno teorijo, antropologijo in kognitivne vede. Njegov zahteven, metodičen način dela — natančna deskripcija izkustev in analiza njihovih struktur — je tudi danes cenjen kot način, kako se približati vprašanjem o doživljanju, pomenu in temeljih znanstvenega mišljenja.

Za nadaljnje branje priporočam, da se seznanite z njegovimi ključnimi deli (npr. Logical Investigations, Ideas I, Cartesian Meditations) in z zgodovinskimi študijami o razvoju fenomenologije in njenem vplivu na sodobno filozofijo.

Biografija

Izobraževanje in zgodnja dela

Husserl se je rodil v judovski družini v mestu, ki je bilo takrat v Avstrijskem cesarstvu (po letu 1918 del Češkoslovaške, od leta 1993 pa del Češke republike). Leta 1886 je postal član luteranske cerkve.

Sprva je študiral matematiko, nato pa je začel obiskovati predavanja o psihologiji in filozofiji. Brentano je na Husserla naredil takšen vtis, da se je odločil, da bo svoje življenje posvetil filozofiji.

Njegovo najpomembnejše delo je Philosophie der Arithmetik (1891). V teh prvih delih poskuša združiti matematiko, psihologijo in filozofijo, njegov glavni cilj pa je zagotoviti trdne temelje za matematiko. Analizira psihološki proces, ki je potreben za pridobitev pojma števila, nato pa poskuša na podlagi te analize zgraditi sistematično teorijo. Pri tem uporablja več metod in konceptov, ki jih je prevzel od svojih učiteljev. Od Weierstrassa je povzel idejo, da pojem števila ustvarimo s štetjem določene zbirke predmetov. Od Brentana in Stumpfa prevzame razlikovanje med pravilnim in nepravilnim predstavljanjem.

Husserl to na primeru razloži takole: če stojimo pred hišo, imamo pravilno, neposredno predstavitev te hiše, če pa jo iščemo in vprašamo za navodila, so ta navodila (npr. hiša na vogalu te in te ulice) posredna, neustrezna predstavitev. Z drugimi besedami, lahko imate pravilno predstavitev predmeta, če je ta dejansko prisoten, in neustrezno (ali simbolno, kot jo imenuje tudi on), če lahko ta predmet označite le z znaki, simboli itd.

Drug pomemben element, ki ga je Husserl prevzel od Brentana, je intencionalnost, pojmovanje, da je glavna značilnost zavesti, da je vedno intencionalna. Brentano jo je pogosto poenostavljeno povzel kot "otipljivost" ali odnos med duševnimi dejanji in zunanjim svetom, vendar jo je opredelil kot glavno značilnost duševnih pojavov, po kateri jih je mogoče razlikovati od fizičnih pojavov.

Razvoj fenomenologije

Nekaj let po objavi svojega glavnega dela, Logičnih raziskav (Logische Untersuchungen, 1900-1901), je Husserl naredil nekaj ključnih konceptualnih izpopolnitev, na podlagi katerih je trdil, da je za preučevanje strukture zavesti treba razlikovati med aktom zavesti in pojavom, na katerega je ta usmerjena (objekt v sebi, transcendenten zavesti).

Spoznavanje bistva bi bilo mogoče le, če bi "v oklepaju" postavili vse predpostavke o obstoju zunanjega sveta. Ta postopek je imenoval epoché.

Husserl se je nato začel osredotočati na idealne, bistvene strukture zavesti.

Metafizični problem ugotavljanja, kakšno resničnost zaznavamo, je bil za Husserla kljub temu, da je bil transcendentalni idealist, malo zanimiv.

Husserl je predlagal, da je svet predmetov in načinov, kako se usmerjamo k tem predmetom in jih zaznavamo, običajno pojmovan v t. i. "naravnem stališču", za katerega je značilno prepričanje, da predmeti materialno obstajajo in imajo lastnosti, ki jih vidimo kot izvirajoče iz njih.

Husserl je predlagal radikalno nov fenomenološki način gledanja na predmete s preučevanjem tega, kako jih v naših številnih načinih, ki jih namenoma usmerjamo k njim, dejansko "konstituiramo" (kar je treba razlikovati od materialnega "ustvarjanja predmetov ali predmetov" .

V kasnejšem obdobju se je Husserl začel ukvarjati z zapletenimi vprašanji intersubjektivnosti, zlasti s tem, kako je mogoče domnevati, da se komunikacija o nekem predmetu nanaša na isto idealno entiteto (Kartezijanske meditacije, Meditacija V).

Husserl poskuša z novimi metodami bralcem približati pomen fenomenologije za znanstveno opazovanje: posebej se sklicuje na psihologijo) in kaj pomeni "postavljanje naravnega odnosa v oklepaj".

Kriza evropskih znanosti je Husserlovo nedokončano delo, ki najbolj neposredno obravnava ta vprašanja. V njem Husserl prvič poskuša podati zgodovinski pregled razvoja zahodne filozofije in znanosti, pri čemer poudarja izzive, ki jih predstavlja njuna vse bolj (enostranska) empirična in naravoslovna usmeritev.

Husserl trdi, da imata duševna in duhovna resničnost svojo lastno resničnost, neodvisno od fizične podlage.

Seznam del

V nemščini

1887. Über den Begriff der Zahl. Psychologische Analysen.
1891. Philosophie der Arithmetik. Psychologische und logische Untersuchungen (Philosophy of Arithmetic)
1900. Logische Untersuchungen. Erste Teil: Prolegomena zur reinen Logik (Logical Investigations, Vol 1)
1901. Logische Untersuchungen. Zweite Teil: Untersuchungen zur Phänomenologie und Theorie der Erkenntnis (Logical Investigations, Vol. 2)
1911. Philosophie als strenge Wissenschaft (vključeno v Fenomenologija in kriza filozofije: Filozofija kot stroga znanost ter Filozofija in kriza evropskega človeka)
1913. Ideen zu einer reinen Phänomenologie und phänomenologischen Philosophie. Erstes Buch: Ideje: splošni uvod v čisto fenomenologijo (Allgemeine Einführung in die reine Phänomenologie)
1923-24. Erste Philosophie. Zweiter Teil: Theorie der phänomenologischen Reduktion (Prva filozofija, 2. del: Fenomenološke redukcije)
1925. Erste Philosophie. Erste Teil: Kritische Ideengeschichte (First Philosophy Vol 1: Critical History of Ideas)
1928. Vorlesungen zur Phänomenologie des inneren Zeitbewusstseins.
1929. Formale und transzendentale Logik. Versuch einer Kritik der logischen Vernunft (Formalna in transcendentalna logika)
1931. Kartezijanske meditacije (Méditations cartésiennes)
1936. Die Krisis der europäischen Wissenschaften und die transzentale Phänomenologie: Eine Einleitung in die phänomenologische Philosophie (Kriza evropskih znanosti in transcendentalna fenomenologija: Uvod v fenomenološko filozofijo)
1939. Erfahrung und Urteil. Untersuchungen zur Genealogie der Logik. (Izkušnje in sodba)
1952. Ideen II: Phänomenologische Untersuchungen zur Konstitution.
1952. Ideen III: Die Phänomenologie und die Fundamente der Wissenschaften.

V angleščini

Kartezijanske meditacije, 1960 [1931]. Cairns, D., prev. Dordrecht: Kluwer. Na spletu.
Kriza evropskih znanosti in transcendentalne filozofije, 1970 [1936/54], Carr, D., prev. Evanston: Northwestern University Press.
Experience and Judgement, 1973 [1939], Churchill, J. S., in Ameriks, K., prevajalca. London: Routledge.
Formalna in transcendentalna logika, 1969 [1929], Cairns, D., prev. Haag: Nijhoff.
Ideje, ki se nanašajo na čisto fenomenologijo in fenomenološko filozofijo -- Prva knjiga: Splošni uvod v čisto fenomenologijo, 1982 [1913]. Kersten, F., prev. Haag: Nijhoff.
Ideje, ki se nanašajo na čisto fenomenologijo in fenomenološko filozofijo - druga knjiga: Študije o fenomenologiji ustave, 1989. R. Rojcewicz in A. Schuwer, prevajalca. Dordrecht: Kluwer.
Ideje, ki se nanašajo na čisto fenomenologijo in fenomenološko filozofijo - tretja knjiga: Klein, T. E., in Pohl, W. E., prevajalca: Phenomenology and the Foundations of the Sciences, 1980. Dordrecht: Kluwer.
Logične raziskave, 1973 [1913], Findlay, J. N., prev. London: Routledge.
O fenomenologiji zavesti notranjega časa (1893-1917), 1990 [1928]. Brough, J.B., prev. Dordrecht: Kluwer.
"Filozofija kot stroga znanost", prevedeno v Lauer, Q., ur., 1965 [1910] Fenomenologija in kriza filozofije. New York: Harper.
Filozofija aritmetike, Willard, Dallas, prevod, 2003 [1891]. Dordrecht: Kluwer.

Antologije:

Willard, Dallas, prevod, 1994. Zgodnji spisi iz filozofije logike in matematike. Dordrecht: Kluwer.
Welton, D., ed., 1999. The Essential Husserl. Bloomington: Indiana University Press.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je bil Edmund Gustav Albrecht Husserl?

O: Edmund Gustav Albrecht Husserl je bil avstrijsko-nemški filozof in matematik, ki velja za utemeljitelja fenomenologije.

V: Kdaj se je Edmund Gustav Albrecht Husserl rodil in kje je umrl?

O: Edmund Gustav Albrecht Husserl se je rodil 8. aprila 1859 v Prostejovu na Moravskem v Avstriji in umrl 26. aprila 1938 v Freiburgu v Nemčiji.

V: Kakšen je prispevek Edmunda Gustava Albrechta Husserla k filozofiji?

O: Edmund Gustav Albrecht Husserl je prekinil s pozitivistično usmeritvijo znanosti in filozofije svojega časa, saj je verjel, da je izkustvo vir vsega znanja. Velja za utemeljitelja fenomenologije.

V: Pri kom je Edmund Gustav Albrecht Husserl študiral matematiko?

O: Edmund Gustav Albrecht Husserl je študiral matematiko pri Karlu Weierstraßu in doktoriral pri Leu Königsbergerju.

V: Pri kom je Edmund Gustav Albrecht Husserl študiral filozofijo?

O: Edmund Gustav Albrecht Husserl je študiral filozofijo pri Franzu Brentanu in Carlu Stumpfu.

V: Kdaj je Edmund Gustav Albrecht Husserl začel poučevati filozofijo?

O: Edmund Gustav Albrecht Husserl je začel poučevati filozofijo kot privatdozent v Halleju leta 1887.

V: Kateri so bili akademski položaji Edmunda Gustava Albrechta Husserla?

O: Edmund Gustav Albrecht Husserl je od leta 1887 poučeval filozofijo kot privatdozent v Halleju in kot profesor.