Edmund Husserl: življenje in delo utemeljitelja fenomenologije

Izobraževanje in zgodnja dela

Husserl se je rodil v judovski družini v mestu, ki je bilo takrat v Avstrijskem cesarstvu (po letu 1918 del Češkoslovaške, od leta 1993 pa del Češke republike). Leta 1886 je postal član luteranske cerkve.

Sprva je študiral matematiko, nato pa je začel obiskovati predavanja o psihologiji in filozofiji. Brentano je na Husserla naredil takšen vtis, da se je odločil, da bo svoje življenje posvetil filozofiji.

Njegovo najpomembnejše delo je Philosophie der Arithmetik (1891). V teh prvih delih poskuša združiti matematiko, psihologijo in filozofijo, njegov glavni cilj pa je zagotoviti trdne temelje za matematiko. Analizira psihološki proces, ki je potreben za pridobitev pojma števila, nato pa poskuša na podlagi te analize zgraditi sistematično teorijo. Pri tem uporablja več metod in konceptov, ki jih je prevzel od svojih učiteljev. Od Weierstrassa je povzel idejo, da pojem števila ustvarimo s štetjem določene zbirke predmetov. Od Brentana in Stumpfa prevzame razlikovanje med pravilnim in nepravilnim predstavljanjem.

Husserl to na primeru razloži takole: če stojimo pred hišo, imamo pravilno, neposredno predstavitev te hiše, če pa jo iščemo in vprašamo za navodila, so ta navodila (npr. hiša na vogalu te in te ulice) posredna, neustrezna predstavitev. Z drugimi besedami, lahko imate pravilno predstavitev predmeta, če je ta dejansko prisoten, in neustrezno (ali simbolno, kot jo imenuje tudi on), če lahko ta predmet označite le z znaki, simboli itd.

Drug pomemben element, ki ga je Husserl prevzel od Brentana, je intencionalnost, pojmovanje, da je glavna značilnost zavesti, da je vedno intencionalna. Brentano jo je pogosto poenostavljeno povzel kot "otipljivost" ali odnos med duševnimi dejanji in zunanjim svetom, vendar jo je opredelil kot glavno značilnost duševnih pojavov, po kateri jih je mogoče razlikovati od fizičnih pojavov.

Razvoj fenomenologije

Nekaj let po objavi svojega glavnega dela, Logičnih raziskav (Logische Untersuchungen, 1900-1901), je Husserl naredil nekaj ključnih konceptualnih izpopolnitev, na podlagi katerih je trdil, da je za preučevanje strukture zavesti treba razlikovati med aktom zavesti in pojavom, na katerega je ta usmerjena (objekt v sebi, transcendenten zavesti).

Spoznavanje bistva bi bilo mogoče le, če bi "v oklepaju" postavili vse predpostavke o obstoju zunanjega sveta. Ta postopek je imenoval epoché.

Husserl se je nato začel osredotočati na idealne, bistvene strukture zavesti.

Metafizični problem ugotavljanja, kakšno resničnost zaznavamo, je bil za Husserla kljub temu, da je bil transcendentalni idealist, malo zanimiv.

Husserl je predlagal, da je svet predmetov in načinov, kako se usmerjamo k tem predmetom in jih zaznavamo, običajno pojmovan v t. i. "naravnem stališču", za katerega je značilno prepričanje, da predmeti materialno obstajajo in imajo lastnosti, ki jih vidimo kot izvirajoče iz njih.

Husserl je predlagal radikalno nov fenomenološki način gledanja na predmete s preučevanjem tega, kako jih v naših številnih načinih, ki jih namenoma usmerjamo k njim, dejansko "konstituiramo" (kar je treba razlikovati od materialnega "ustvarjanja predmetov ali predmetov" .

V kasnejšem obdobju se je Husserl začel ukvarjati z zapletenimi vprašanji intersubjektivnosti, zlasti s tem, kako je mogoče domnevati, da se komunikacija o nekem predmetu nanaša na isto idealno entiteto (Kartezijanske meditacije, Meditacija V).

Husserl poskuša z novimi metodami bralcem približati pomen fenomenologije za znanstveno opazovanje: posebej se sklicuje na psihologijo) in kaj pomeni "postavljanje naravnega odnosa v oklepaj".

Kriza evropskih znanosti je Husserlovo nedokončano delo, ki najbolj neposredno obravnava ta vprašanja. V njem Husserl prvič poskuša podati zgodovinski pregled razvoja zahodne filozofije in znanosti, pri čemer poudarja izzive, ki jih predstavlja njuna vse bolj (enostranska) empirična in naravoslovna usmeritev.

Husserl trdi, da imata duševna in duhovna resničnost svojo lastno resničnost, neodvisno od fizične podlage.

V nemščini

• 1887. Über den Begriff der Zahl. Psychologische Analysen.
• 1891. Philosophie der Arithmetik. Psychologische und logische Untersuchungen (Philosophy of Arithmetic)
• 1900. Logische Untersuchungen. Erste Teil: Prolegomena zur reinen Logik (Logical Investigations, Vol 1)
• 1901. Logische Untersuchungen. Zweite Teil: Untersuchungen zur Phänomenologie und Theorie der Erkenntnis (Logical Investigations, Vol. 2)
• 1911. Philosophie als strenge Wissenschaft (vključeno v Fenomenologija in kriza filozofije: Filozofija kot stroga znanost ter Filozofija in kriza evropskega človeka)
• 1913. Ideen zu einer reinen Phänomenologie und phänomenologischen Philosophie. Erstes Buch: Ideje: splošni uvod v čisto fenomenologijo (Allgemeine Einführung in die reine Phänomenologie)
• 1923-24. Erste Philosophie. Zweiter Teil: Theorie der phänomenologischen Reduktion (Prva filozofija, 2. del: Fenomenološke redukcije)
• 1925. Erste Philosophie. Erste Teil: Kritische Ideengeschichte (First Philosophy Vol 1: Critical History of Ideas)
• 1928. Vorlesungen zur Phänomenologie des inneren Zeitbewusstseins.
• 1929. Formale und transzendentale Logik. Versuch einer Kritik der logischen Vernunft (Formalna in transcendentalna logika)
• 1931. Kartezijanske meditacije (Méditations cartésiennes)
• 1936. Die Krisis der europäischen Wissenschaften und die transzentale Phänomenologie: Eine Einleitung in die phänomenologische Philosophie (Kriza evropskih znanosti in transcendentalna fenomenologija: Uvod v fenomenološko filozofijo)
• 1939. Erfahrung und Urteil. Untersuchungen zur Genealogie der Logik. (Izkušnje in sodba)
• 1952. Ideen II: Phänomenologische Untersuchungen zur Konstitution.
• 1952. Ideen III: Die Phänomenologie und die Fundamente der Wissenschaften.

V angleščini

• Kartezijanske meditacije, 1960 [1931]. Cairns, D., prev. Dordrecht: Kluwer. Na spletu.
• Kriza evropskih znanosti in transcendentalne filozofije, 1970 [1936/54], Carr, D., prev. Evanston: Northwestern University Press.
• Experience and Judgement, 1973 [1939], Churchill, J. S., in Ameriks, K., prevajalca. London: Routledge.
• Formalna in transcendentalna logika, 1969 [1929], Cairns, D., prev. Haag: Nijhoff.
• Ideje, ki se nanašajo na čisto fenomenologijo in fenomenološko filozofijo -- Prva knjiga: Splošni uvod v čisto fenomenologijo, 1982 [1913]. Kersten, F., prev. Haag: Nijhoff.
• Ideje, ki se nanašajo na čisto fenomenologijo in fenomenološko filozofijo - druga knjiga: Študije o fenomenologiji ustave, 1989. R. Rojcewicz in A. Schuwer, prevajalca. Dordrecht: Kluwer.
• Ideje, ki se nanašajo na čisto fenomenologijo in fenomenološko filozofijo - tretja knjiga: Klein, T. E., in Pohl, W. E., prevajalca: Phenomenology and the Foundations of the Sciences, 1980. Dordrecht: Kluwer.
• Logične raziskave, 1973 [1913], Findlay, J. N., prev. London: Routledge.
• O fenomenologiji zavesti notranjega časa (1893-1917), 1990 [1928]. Brough, J.B., prev. Dordrecht: Kluwer.
• "Filozofija kot stroga znanost", prevedeno v Lauer, Q., ur., 1965 [1910] Fenomenologija in kriza filozofije. New York: Harper.
• Filozofija aritmetike, Willard, Dallas, prevod, 2003 [1891]. Dordrecht: Kluwer.

Antologije:

• Willard, Dallas, prevod, 1994. Zgodnji spisi iz filozofije logike in matematike. Dordrecht: Kluwer.
• Welton, D., ed., 1999. The Essential Husserl. Bloomington: Indiana University Press.