Emmanuel Jean-Michel Frédéric Macron CBE (francosko: [emanɥɛl makʁɔ̃]; rojen 21. decembra 1977 v Amiensu) je francoski politik, visoki državni uradnik in nekdanji investicijski bankir. Macron je 25. in sedanji predsednikFrancije od 14. maja 2017. Je socialni liberalec.

Macron je bil med letoma 2006 in 2009 član Socialistične stranke (PS). V prvi vladi Françoisa Hollanda leta 2012 je bil imenovan za namestnika generalnega sekretarja, leta 2014 pa je bil imenovan za ministra za gospodarstvo, industrijo in digitalne zadeve v drugi Vallsovi vladi, kjer je uveljavil podjetjem prijazne reforme.

Macron je avgusta 2016 odstopil, da bi se lahko udeležil predsedniških volitev leta 2017. Novembra 2016 je Macron izjavil, da bo na volitvah nastopil pod geslom En Marche! , sredinskega gibanja, ki ga je ustanovil aprila 2016. Macron je zmagal na volitvah, potem ko je 7. maja 2017 v drugem krogu s 66 % glasov premagal Marine Le Pen. Ob izvolitvi za predsednika je pri 39 letih postal najmlajši predsednik v francoski zgodovini in najmlajši voditelj države po Napoléonu III.

Zgodnje življenje in izobraževanje

Emmanuel Macron se je rodil v Amiensu. V mladosti je obiskoval javne in zasebne šole, nato pa nadaljeval študij na prestižnih francoskih institucijah. Študiral je politiko in javno upravo ter diplomiral na Institutu za politične študije (Sciences Po) in pozneje na École nationale d'administration (ENA), kar mu je odprlo pot v javno upravo in diplomacijo. Pred vstopom v politiko je nekaj časa predaval in se ukvarjal z raziskovanjem filozofije ter javnih zadev.

Karierna pot pred vrhom politike

Po zaključku izobraževanja je Macron začel kariero v državni upravi kot visoki uradnik. Kasneje je prešel v zasebni sektor in delal kot investicijski bankir, kjer je dosegel hitro napredovanje in si pridobil dobro plačano strokovno izkušnjo. Njegovo delo v banki mu je prineslo znanje o finančnih trgih in poslovnih pogajanjih, kar je pozneje izkoristil v javnih funkcijah.

Vstop v politiko in minister za gospodarstvo

V času vladanja Françoisa Hollanda je Macron zasedal pomembne položaje v predsedniški administraciji. Leta 2014 je bil imenovan za ministra za gospodarstvo, industrijo in digitalne zadeve v drugi vladi Manuela Vallsa. Kot minister je promoviral reforme, namenjene spodbujanju podjetništva, digitalizacije in konkurenčnosti gospodarstva. Njegove spremembe so bile hvaljene s strani gospodarstva, hkrati pa so sprožile tudi kritike iz leve in desne politične sredine zaradi zaznane usmerjenosti k podjetjem.

Predsedniška kampanja in mandati

Po odstopu leta 2016 je Macron vodil kampanjo s svojim gibanjem En Marche!, ki je združevalo volivce iz različnih ideoloških okolij. V drugem krogu volitev 2017 je premagal Marine Le Pen in postal predsednik. Ob tem je bil izpostavljen kot simbol nove generacije francoskih politikov, ki naj bi presegali tradicionalne strankarske delitve.

Na predsedniških volitvah leta 2022 je Macron kandidiral za drugi mandat in znova premagal Marine Le Pen v drugem krogu, s čimer je nadaljeval predsedovanje. Njegova druga izvolitev je bila sprejeta z različnimi odzivi: podporniki so izpostavljali potrebo po stabilnosti in nadaljevanju ekonomskih reform, kritiki pa so opozarjali na pomanjkanje socialnih ukrepov in avtoritativne odzive na proteste.

Glavne politike in sporni ukrepi

Macronova politika se osredotoča na socialno-liberalne reforme: tržno usmerjene ekonomske ukrepe, davčne spremembe za podjetja, spodbujanje inovacij in digitalizacije ter krepitev evropskega sodelovanja. Njegovo predsednikovanje je bilo zaznamovano tudi z več velikimi socialnimi krizami:

  • Protesti gibanja rumenih telov (gilets jaunes) leta 2018–2019, ki so izbruhnili zaradi nezadovoljstva z davčno politiko in družbeno neenakostjo.
  • Pandemija COVID-19, v kateri je njegova vlada sprejela ukrepe za zajezitev širjenja virusa, podprla podjetja in zdravstveni sistem ter uvedla programe pomoči za delavce in samozaposlene.
  • Pokojninska reforma in vztrajni protesti: poskusi sprememb pokojninskega sistema, ki so vključevali dvig starostne meje za upokojitev, so sprožili obsežne stavke in demonstracije ter politično napetost.

Mednarodna vloga

Macron se profilira kot močan zagovornik evropskega sodelovanja in večje strateške avtonomije EU. Aktivno je deloval na področjih, kot so evropska obramba, podnebne politike in migracije. V diplomatskih odnosih je iskal ravnovesje med ohranjanjem odličnih odnosov s tradicionalnimi zavezniki in krepitvijo evropske vloge v svetu.

Osebno življenje in javna podoba

Macron je poročen z Brigitte Macron (rojena Trogneux), učiteljico, s katero sta poročena od leta 2007. Njuna zveza je pogosto predmet medijske pozornosti zaradi razlike v letih in njune vloge v javnem življenju. Javna podoba je mešana: nekateri ga vidijo kot energičnega reformatorja in evropskega vizionarja, drugi kot predstavnika politične elite in tehnokratskega stila vodenja.

Dosežki in kritike

Med dosežki Macronovega mandata pogosto navajajo modernizacijo nekaterih gospodarskih in upravnih področij, okrepljeno evropsko sodelovanje ter ukrepe za digitalno gospodarstvo. Kritike pa se osredotočajo na socialne posledice določenih reform, način sprejemanja odločitev (včasih z uporabo izjemnih parlamentarnih postopkov) in nezadovoljstvo znotraj delov prebivalstva, kar se je odrazilo v množičnih protestih.

Emmanuel Macron ostaja osrednja figura sodobne francoske politike: kot predsednik, ki je doživel hitri vzpon iz javne uprave in finančnega sektorja v najvišji položaj države, še naprej oblikuje politični in javni diskurz v Franciji in v Evropi.