Hugo Chávez (1954–2013): Predsednik Venezuele in vodja bolivarske revolucije
Življenjska zgodba Huga Cháveza: predsednik Venezuele (1999–2013), vodja bolivarske revolucije, zagovornik demokratičnega socializma in antiimperializma.
Hugo Rafael Chávez Frías (IPA: ['uɰo rafa'el 'tʃaβes 'fɾias]) (28. julij 1954 - 5. marec 2013) je bil predsednik Venezuele od leta 1999 do svoje smrti leta 2013. Bil je vodja "bolivarske revolucije" in je promoviral svojo vizijo demokratičnega socializma, latinskoameriškega povezovanja in antiimperializma. Chávez je bil tudi goreč kritik neoliberalne globalizacije in zunanje politike ZDA.
Zgodnje življenje in vojaška kariera
Chávez se je rodil v revni družini v pokrajini Barinas. Po končani srednji šoli je vstopil v vojaško akademijo (Académia Militar Bolivariana), kjer je napredoval kot častnik. V vojski se je oblikovala njegova interes za nacionalizem in socialno pravičnost, kar ga je vodilo k organizaciji skupine mladih častnikov, znane kot Movimiento Bolivariano Revolucionario 200 (MBR-200).
Poskus udara 1992 in politični preboj
4. februarja 1992 je Chávez sodeloval v neuspešnem poskusu državnega udara proti vladi predsednika Carlosa Andrésa Pérezaja. Posčas aretacije je imenoval dogodek "prvi poskus", ker je nekaj njegovih privržencev — po njegovih lastnih besedah — kasneje doseglo politične spremembe na miroljuben način. Po zaporu je bil izpuščen leta 1994 in sčasoma postal priljubljen politični voditelj: leta 1998 je zmagal na predsedniških volitvah.
Predsedniško obdobje (1999–2013)
Chávez je leta 1999 uvedel novo ustavo, s čimer se je začelo obdobje imenovano "bolivarska revolucija". Njegova vlada je uvedla številne socialne programe, znane kot misiones, med katerimi so bile:
- Mission Robinson (izobraževanje in odprava nepismenosti),
- Mission Barrio Adentro (zdravstvena oskrba v revnejših predelih),
- Mission Mercal (subvencionirana prodaja osnovnih živil).
Politika državne kontrole nad ključnimi industrijami, predvsem nad naftnim sektorjem, je omogočila velik del financiranja teh programov, še posebej v času visokih cen nafte. Hkrati pa je Chávez začel nacionalizacije v energetiki, telekomunikacijah in v drugih sektorjih ter uvedel obsežne socialne transferje, ki so zvišali življenjski standard mnogih revnih Venezuelcev.
Notranje napetosti in kritike
Chávezeva vladavina je bila močno polarizirana. Podporniki so ga slavili kot zagovornika revnih in kot simbol neodvisnosti Latinske Amerike, medtem ko so kritiki opozarjali na:
- koncentracijo moči v izvršni veji oblasti,
- pritiske na neodvisne medije in omejevanje svobode tiska,
- spore z opozicijo, vključno s splošnimi stavkami in referendumi,
- obtožbe o korupciji in klientelizmu,
- odvisnost gospodarstva od naftnih prihodkov, kar je povečalo ranljivost države ob padcu cen nafte.
Zunanja politika
V mednarodni politiki je Chávez promoviral integracijo Latinske Amerike in nasprotovanje ameriškemu vplivu. Bil je tesen zaveznik Kube in je pomagal ustanoviti zaveze in pobude, kot so ALBA (Alternativa Bolivariana za Ameriko) in program Petrocaribe, ki je omogočal državam Karibov dostop do venezuelske nafte na ugodnih pogojih. Njegov retorični ton je bil pogosto oster do ZDA, kar je še povečalo polarizacijo doma in v regiji.
Gospodarstvo in dolgotrajne posledice
V kratkem obdobju so socialni programi zmanjšali skrajno revščino in izboljšali dostop do osnovnih storitev za velike sloje prebivalstva. Vendar so dolgotrajne posledice vključevale slabo upravljanje državnih podjetij, izpad investicij v zasebni sektor, valute in kontrol ter povečano odvisnost od nafte. Po njegovem odhodu so številni analitiki opozarjali na strukturne težave, ki so prispevale k kasnejšim gospodarskim stiskam Venezuelcev.
Zdravje, smrt in zapuščina
Chávez je bil leta 2011 diagnosticiran s rakom; prestal je več operacij in zdravljenje na Kubi. Novembra 2012 je ponovno zmagal na predsedniških volitvah, vendar je zaradi poslabšanja zdravja v začetku leta 2013 ni mogel prevzeti novega mandata. Umrl je 5. marca 2013.
Njegova zapuščina je močno deljena: pristaši ga častijo kot zaščitnika najrevnejših in simbol odpora proti imperializmu, medtem ko kritiki opozarjajo na avtoritarne prakse, gospodarsko neučinkovitost in dolgoročne institucionalne šibkosti. Politično gibanje, ki ga je ustanovil, je po njegovi smrti nadaljevalo vlado pod Nicolásom Madurojem in ostaja ključni dejavnik v venezuelski politiki.
Zaključek
Hugo Chávez je bil ena najbolj opaznih in kontroverznih osebnosti sodobne latinskoameriške zgodovine. Njegova vladavina je pomenila resne spremembe v socialni in zunanji politiki Venezuele ter sprožila dolgoročne debate o vlogi države, demokraciji in gospodarskem razvoju v regiji.
Kariera
Chávez je bil poklicni vojaški častnik. Po neuspelem državnem udaru proti nekdanjemu predsedniku Carlosu Andrésu Pérezu je ustanovil levičarsko gibanje Peta republika. Chávez je bil leta 1998 izvoljen za predsednika. Razlog za to je bila predvsem njegova obljuba, da bo pomagal revni večini venezuelskega prebivalstva. Ponovno je bil izvoljen leta 2000 in 2006.
Ustanovil je gibanje, imenovano Bolivarski misijoni. Njegov cilj je boj proti boleznim, nepismenosti, podhranjenosti, revščini in drugim družbenim težavam. V tujini je Chávez znan po tem, da podpira alternativne modele gospodarskega razvoja. Zavzemal se je tudi za sodelovanje revnih držav, zlasti tistih v Latinski Ameriki. 20. septembra 2006 je imel Chávez govor v Generalni skupščini ZN. Chávez je dejal, da je ameriški predsednik George W. Bush "Hudič je prišel sem včeraj in še danes smrdi po žveplu".
Chávezove reforme so sprožile polemike tako v Venezueli kot zunaj nje. Nekateri so reforme kritizirali, drugi so jih podpirali. Tisti, ki so reforme podpirali, pravijo, da je dal več moči revnim in da je spodbudil gospodarsko rast. Tisti, ki reformam nasprotujejo, pravijo, da je samodržec, ki je slabo upravljal gospodarstvo.
Nekatere vlade, zlasti ameriška, so v Chávezu videle grožnjo svetovnim cenam nafte in regionalni stabilnosti. Druge simpatizirajo z njegovo ideologijo ali pozdravljajo njegove dvostranske trgovinske sporazume in sporazume o vzajemni pomoči.
Nagrade
V letih 2005 in 2006 je bil uvrščen med 100 najvplivnejših ljudi revije Time. Chavez je prejel številne nagrade: Prejel je častne doktorate univerze v Pekingu, univerze v Riu de Janeiru, univerze v Santo Domingu in univerze Kyung Hee v Južni Koreji.
Prepričanje
Chávez je dejal, da je katoličan. Podobno kot njegov predhodnik Simon Bólivar je tudi Chávez dopuščal elemente verskih sistemov, ki so bili priljubljeni v Venezueli, kot sta kult María Lionza in Sanería. Ta gibanja mešajo rimskokatoliško vero z drugimi elementi, kot sta vudu in šamanizem. Chavez je poudarjal tudi socialne ideje katoliške cerkve in ostajal v ozadju, ko je bilo treba razpravljati o spornih idejah. Njegove ideje so sprožile polemike z nekaterimi duhovniki katoliške cerkve in nekaterimi evangeličanskimi gibanji. Kardinal Rosalio Lara je med njegovim romanjem dejal, da so tisti, ki nimajo enakih idej kot ljudje na oblasti, preganjani in da je Chavezov način vodenja države nedemokratičen.
Zdravje
Opravil je operacijo v medenici, s katero so mu odstranili raka debelega črevesa in danke. Januarja 2013 se mu je rak poslabšal, zato je bil priključen na aparate za ohranjanje življenja. Chávez je svojo hčerko zadolžil, da odloči, ali naj živi ali umre. Zaradi bolezni se je zdravil na Kubi in v Venezueli. 27. februarja 2013 so se pojavile govorice, da je njegova hčerka 23. februarja ustavila vzdrževanje življenjskih funkcij. Kasneje, 28. februarja, je podpredsednik dejal, da se Chávez bori za svoje življenje. Chávez je 5. marca 2013 umrl zaradi raka na debelem črevesu in danki.
Smrt
5. marca 2013 je podpredsednik Nicolás Maduro na državni televiziji sporočil, da je Chávez umrl v Caracasu v Venezueli ob 16:25 po srednjeevropskem času (2055 UTC). Vzrok njegove smrti sta bila srčni infarkt, ki ga je povzročil rak debelega črevesa, in odpoved dihanja. Z rakom se je boril od junija 2011. Preživeli so ga tri hčere in en sin. Voditelji po vsem svetu so se odzvali na Chávezovo smrt.
Iskati