Krvna plazma je rumeni tekoči del krvi. V normalni krvi so krvne celice suspendirane v plazmi. Plazma predstavlja približno 55 % celotnega volumna krvi.

Sestava plazme

Plazma je večinoma sestavljena iz vode (približno 90–92 % prostornine) in vsebuje raztopljene beljakovine, glukozo, dejavnike strjevanja krvi, mineralne ione, hormone in ogljikov dioksid. Beljakovine v plazmi vključujejo predvsem:

  • albumin – najpogostejša plazemska beljakovina, pomembna za vzdrževanje kolloido-osmotskega tlaka (oncotični tlak) in za transport različnih snovi;
  • globulini – med njimi so immunglobulini (protitelesa), ki sodelujejo v imunskem odgovoru;
  • fibrinogen – ključni dejavnik pri strjevanju krvi;
  • manjše količine lipidov, encimov, hormonov, encimskih inhibitorjev in raztopljenih plinov.

Beljakovine predstavljajo približno 6–8 % volumna plazme, elektroliti in hranila so v zelo razredčenih koncentracijah, a imajo ključno vlogo pri metabolizmu in homeostazi.

Funkcije plazme

Plazma ima več ključnih nalog v telesu:

  • transport snovi (hranil, hormonov, encimov, odpadnih produktov in zdravil) po telesu — plazma je glavni transportni medij za izločanje in presnovo;
  • vzdrževanje volumna in tlaka – albumin pomaga ohranjati tekočinski ravnovesje med krvjo in tkivi;
  • imunska obramba – preko protiteles (immunglobulinov) in drugih obrambnih proteinov;
  • koagulacija – plazma vsebuje dejavnike strjevanja krvi, ki so potrebni za zaustavitev krvavitev;
  • ravnotežje elektrolitov in pH – plazemski ioni in puferji pomagajo vzdrževati stalnost notranjega okolja.

Priprava plazme v laboratoriju in bolnišnici

V bolnišnicah krvno plazmo pripravljajo na standardiziran način. Najpogostejši postopek je:

  1. Vzorec krvi se odvzame v epruveti, ki vsebuje antikoagulant (na primer natrijev citrat), da se prepreči strjevanje.
  2. Epruvete se nato hitro centrifugirajo; krvne celice se naberejo na dnu, medtem ko plazma ostane zgoraj.
  3. Plazma se previdno odvzame in prenese v drugo posodo za uporabo ali nadaljnjo obdelavo (zamrzovanje, frakcioniranje).

Pri večjih odvzemih se za ločevanje plazme pogosto uporablja aparatura za aferezo (plazmafereza), ki krvne celice vrne darovalcu in odvzame le plazmo.

Skladiščenje in obdelava

Plazma, namenjena transfuziji, se običajno hitro zamrzne (kot sveže zamrznjena plazma, FFP) in hrani zamrznjena, dokler ni potrebna. Zamrzovanje ohrani dejavnost številnih strjevalnih dejavnikov. Obstajajo tudi postopki frakcioniranja plazme, s katerimi se iz surove plazme pridobivajo pripravki, kot so albumin, koncentrati protiteles in posamezni faktorji strjevanja krvi.

Medicinske uporabe krvne plazme

Bolnišnice lahko bolnikom zagotovijo različne tekočine in priprave iz krvi:

  1. Fiziološka raztopina (čista voda in sol) za hitro nadomestitev volumna krvi v nujnih primerih.
  2. Krvna plazma.
  3. Pakirane eritrocite.
  4. Polna kri.

Konkretnije, plazma in plazemski produkti se uporabljajo za:

  • nadomestitev izgubljenega volumna in dejavnikov strjevanja pri hudih krvavitvah ali pri operacijah;
  • zdravljenje bolnikov z motnjami strjevanja, pomanjkanjem fibrinogena ali pri razsutem krvavenju (DIC);
  • nadaljnjo proizvodnjo zdravil iz plazme: albumin, koncentrati factor VIII ali factor IX, terapije z imunoglobulini;
  • konvalescentna plazma (od bolnikov, ki so preboleli določeno okužbo) — včasih se uporablja kot terapevtski vir protiteles;
  • kot del postopkov plazmafereze pri zdravljenju imunskih in avtoimunih bolezni.

Krvni serum in razlika od plazme

Krvni serum je krvna plazma brez fibrinogena in drugih dejavnikov strjevanja krvi — torej plazma po tem, ko je kri strjena in so odstranjene strjevalne komponente (na kratko: polna kri brez celic in dejavnikov strjevanja krvi). Serum se pogosto uporablja v laboratorijskih testih, ker ne vsebuje strjevalnih faktorjev, ki bi lahko motili meritve.

Plazmafereza

Plazmafereza je medicinska terapija, ki vključuje odvzem krvne plazme, njeno obdelavo in vračanje preostalih krvnih komponent bolniku (ali menjavo plazme). Uporablja se pri boleznih, kjer so patoločna protitelesa ali škodljive snovi v plazmi, na primer pri:

  • trombotsko-trombocitopenični purpuri (TTP);
  • nekaterih avtoimunskih boleznih (npr. Guillain-Barréjev sindrom, mišična miastenija);
  • nekatereh humoralno posredovanih bolezni ali pri odstranjevanju toksičnih snovi.

Plazmafereza je lahko terapevtska ali diagnostična. Med postopkom so možni neželeni učinki, kot so padec krvnega tlaka, reakcije na nadomestno tekočino, hipokalciemija zaradi citrata (antikoagulanta) in tveganje za infekcijo ali krvavitve, zato se postopek izvaja pod nadzorom usposobljenega osebja.

Varnost, združljivost in tveganja

Plazma za transfuzijo prihaja od prostovoljnih darovalcev, ki so skrbno izbrani in testirani na prenosljive bolezni (HIV, hepatitis B in C ipd.). Kljub temu transfuzija plazme lahko prinese tveganja:

  • alergijske reakcije ali anafilaksija;
  • preobremenitev tekočin (tako imenovana TRALI ali TACO—transfusion-related acute lung injury / transfusion-associated circulatory overload);
  • prenos okužb (izredno redek zaradi testiranja in postopkov varnosti);
  • združljivost glede krvi: plazma vsebuje protitelesa proti krvnim antigenom, zato je pri transfuziji plazme pomembna ABO združljivost. Za transfuzijo plazme velja, da je skupina AB pogosto obravnavana kot univerzalni darovalec plazme, medtem ko je skupina O univerzalni darovalec rdečih krvnih celic.

Zaključek

Krvna plazma je življenjsko pomemben del krvi z mnogimi biološkimi funkcijami in široko uporabo v medicini — od vzdrževanja volumna krvi do proizvodnje ključnih zdravil in terapevtskih postopkov, kot je plazmafereza. Njena uporaba zahteva ustrezno pripravo, skladiščenje in skrbno presejanje zaradi varnosti bolnikov.