Linus Pauling (1901–1994): ameriški kemik, mirovnik in dvojni Nobelovec

Linus Carl Pauling (28. februar 1901 - 19. avgust 1994) je bil ameriški znanstvenik, mirovni aktivist, pisatelj in pedagog. Bil je eden najpomembnejših kemikov v zgodovini.

Pauling je bil eden prvih znanstvenikov, ki so se ukvarjali s kvantno kemijo, molekularno biologijo in ortomolekularno medicino. Je eden od majhnega števila ljudi, ki so prejeli več kot eno Nobelovo nagrado. Je eden od le dveh ljudi, ki sta jih prejela na različnih področjih (druga oseba je bila Marie Curie), in edini v tej skupini, ki je prejel vsako od svojih nagrad, ne da bi si jo delil z drugim dobitnikom.

Rojen je bil v Portlandu v zvezni državi Oregon. Študij je nadaljeval na Oregon Agricultural College (danes Oregon State University) in pozneje na California Institute of Technology (Caltech), kjer je preživel večji del svoje znanstvene kariere. Bil je izjemno ploden avtor in raziskovalec, znan po sposobnosti povezovanja teoretičnih idej s kemijsko eksperimentalno prakso.

Glavni znanstveni prispevki vključujejo temeljne uvidke v naravo kemične vezi: utemeljil je uporabo kvantne mehanike v kemiji, uvedel koncept resonančnih struktur, razvil Paulingovo lestvico elektronegativnosti in pojasnil pomen hibridizacije orbital. Njegova knjiga The Nature of the Chemical Bond (1939) velja za eno najpomembnejših del sodobne kemije. V 1950‑ih je v sodelovanju z Robertom B. Coreyjem in Hermanom Briggsem predlagal strukture alfa vijačnice in beta‑ploskev, ključne za razumevanje proteinske strukture.

Prispevki k molekularni biologiji in medicine: Pauling je med prvimi pokazal, da so nekatere bolezni mogoče razumeti kot posledico sprememb v molekularni strukturi (npr. srpastocelična anemija kot "molekularna bolezen"). Sodeloval je v zgodnji razpravi o strukturi DNK — predlagal je napačen model triple helix, kar je spodbudilo nadaljnje delo, ki je privedlo do pravilnega modela dvojne vijačnice Watsona in Cricka.

Mirovno in politično delovanje: Pauling je bil aktiven zagovornik jedrskega razoroževanja in nasprotnik jedrskih poskusov, zaradi česar je prejel Nobelovo nagrado za mir leta 1962. Bil je glasen zagovornik odprtih kritičnih debat o vojaških in jedrskih vprašanjih ter je s svojimi javnimi nastopi in peticijami pomembno vplival na širšo javno razpravo o hladni vojni in varnosti. Njegova aktivnost ga je spravila pod politični nadzor in kritiko v ZDA, v določenih obdobjih pa je imel tudi težave s potnimi dokumenti zaradi svojih stališč.

Ortomolekularna medicina in poznejša kontroverza: V poznejših letih je Pauling promoviral ideje ortomolekularne medicine, predvsem visoke odmerke vitamina C za preprečevanje prehladov in kot podporno zdravljenje pri raku. Te trditve so sprožile obširne razprave in več kliničnih študij; večina medicinske skupnosti je ostala skeptična glede trditev o učinkovitosti pri zdravljenju raka, čeprav so bila vprašanja o vitaminu C kot dodatku predmet nadaljnjih raziskav.

Nagrade, ustanove in zapuščina: Pauling je prejel Nobelovo nagrado za kemijo (1954) za raziskave o naravi kemične vezi in Nobelovo nagrado za mir (1962) za prizadevanja proti jedrskim poskusom in širjenju jedrskega orožja. Leta 1973 je ustanovil Linus Pauling Institute of Science and Medicine, ki se kasneje razvijal in nadaljeval delo na področju hranilne znanosti (institute je pozneje – po njegovi smrti – povezan z Oregon State University). Njegova zapuščina je mešana: cenjen kot enega največjih kemikov 20. stoletja, hkrati pa predmet kritik zaradi nekaterih svojih zunajznanstvenih trditev.

Umrl je 19. avgusta 1994 v svojem domu v Kaliforniji (Big Sur). Njegovo delo je še vedno predmet študija in razprav; vpliv, ki ga je imel na kemično teorijo, molekularno biologijo in javno politiko, ostaja pomemben del znanstvene zgodovine.

Išči po črki