Mark Avrelij Antonin: rimski cesar, stoični filozof in avtor 'Meditacij'
Mark Avrelij Antonin (26. april 121 - 17. marec 180) je bil rimski cesar od leta 161 do 180. Od leta 161 do Verove smrti leta 169 je vladal z Lucijem Verom kot sovladarjem.
Bil je zadnji od petih dobrih cesarjev in velja za enega najpomembnejših stoiških filozofov.
Še vedno je cenjeno delo Marka Avrelija Meditacije, napisano v grščini med potovanjem med letoma 170 in 180. Služi kot primer, kako se je Avrelij približal platonskemu idealu kralja-filozofa in kako je simboliziral večino tega, kar je bilo najboljše v rimski civilizaciji.
Rojstvo, izobrazba in vzpon
Mark Avrelij se je rodil v družini rimske aristokracije. Po smrti svojega očeta in dednih sorodnikov je bil vzgojen pod vplivom pomembnih učiteljev, ki so mu približali stoicizem in moralno vzgojo. Bil je posvojen v višjo družino (od Antonina Pija) in je skozi politično kariero pridobil pomembne položaje, preden je leta 161 postal cesar.
Vladavina in glavni izzivi
Njegova vladavina je bila zaznamovana s kombinacijo mirnodobnih upravnih reform in dolgotrajnih vojaških izzivov. Skupaj z Lucijem Verom je sprva urejal zadeve v Rimu, vendar sta kmalu morala rešiti grožnje na mejah imperija:
- Vojna s Partskim imperijem (ok. 161–166), kjer je Lucij Ver vodil nekatere vojaške operacije. V tem času je izbruhnila tudi epidemija, znana kot Antoninska kuga, ki je močno prizadela prebivalstvo imperija.
- Marcomanski in germanski spopadi (končna faza v 170–180), ko so germanska in severska plemena vdrla na severne meje. Mark Avrelij je preživel velik del zadnjih let v vojaških taborih ob meji, kjer je vodil obrambne operacije.
Filozofija in delo Meditations
Mark Avrelij je ostal znan predvsem kot prakticirajoči stoični filozof. Njegovo delo Meditacije je niz osebnih opomb in premislekov, napisanih v grščini med vojaškimi pohodi med letoma 170 in 180. V njih obravnava teme:
- vrline in dolžnost vladarja;
- samodisciplina, ponižnost in opiranje na razum;
- sprejemanje minljivosti in smrti;
- medosebna odgovornost in iskanje skupnega dobrega.
Delo ni bilo mišljeno kot javni traktat, temveč kot osebni vodič, zato je pristno in včasih strogo. Njegove misli so vplivale na številne poznejše mislece in voditelje ter ostajajo cenjene zaradi praktične etike in notranje iskrenosti.
Notranje reforme in značaj
Kot cesar je Mark Avrelij veljal za pravičnega in odgovornega vladarja. Spodbujal je upravno poštenost, skrb za revne in ranljive ter iskanje pravičnih rešitev v pravnih zadevah. Hkrati je bil znan po preprostosti življenjskega sloga v primerjavi z mnogimi drugimi vladarji svojega časa.
Smrt in zapuščina
Mark Avrelij je umrl 17. marca 180; njegovo smrt so spremljale politične posledice, saj je za naslednika nastavil svojega sina Komoda, kar je pomenilo konec obdobja, ki ga zgodovinarji pogosto označujejo kot vrhunec rimske stabilnosti. Njegova zapuščina pa presega politične spremembe: Meditacije in podoba cesarja-filozofa sta postali trajni simbol razuma, dolžnosti in moralne odgovornosti v zahodni misli.
Vpliv skozi čas
Mark Avrelij je bil v historiografiji cenjen kot eden izmed redkih vladarjev, ki so skušali uskladiti osebno etiko in javno oblast. Njegovo delo je bilo prevajano in preučevano skozi stoletja ter je navdihovalo tako stoicizem kot moderne pristope k vodstvu, duševni vzdržljivosti in etiki javnega življenja.
Mark Avrelijev primer ostaja pomemben za razumevanje, kako filozofija lahko vpliva na vladanje, in kako osebna prepričanja oblikujejo zgodovino. Njegova dela in življenje še vedno služijo kot vir premisleka o odgovornosti, skromnosti in dolžnosti vodenja.
Neprekinjeno vojskovanje
Na začetku njegove vladavine je cesarstvo pod skupno vladavino Marka in Lucija Verusa v vojni med letoma 161 in 166 premagalo oživljeno Partsko cesarstvo.
Nepredvidene posledice za cesarstvo so bile velike. Vračajoči se vojaki so s seboj prinesli kugo (tako imenovano antoninsko kugo), ki je bila morda norice. Zaradi nje je umrlo približno 5 milijonov ljudi, cesarstvo pa je bilo močno oslabljeno.
Avrelij se je v dolgi vojni med letoma 166 in 180 boril z germanskimi plemeni. Pritisk Gotov, ki so se pomikali proti zahodu, je prisilil naseljena germanska plemena, da so napadla rimske klientske države v Galiji in čez Donavo.
Kuga, ki je divjala v cesarstvu, je omejevala zmožnost Rima, da se odzove. Pleme Markomanov je vdrlo v Italijo, ki je niso napadli že skoraj 200 let, in porazilo vojsko pretorijanskega prefekta.
Ta nesreča je Marka prisilila, da je zbral sile z drugih meja in jih premaknil proti Markomanom. Rimski vojski je poveljeval Claudius Pompeianus, Markov zet, eden od njegovih poročnikov pa je bil bodoči cesar Pertinax. Napadalci so bili pregnani iz Italije, Markus pa je začel načrtovati prečkanje Donave na njihovo ozemlje.
Sledila je intenzivna diplomatska dejavnost, saj so Rimljani v pripravah na prečkanje Donave poskušali pridobiti različna barbarska plemena. Z nekaterimi plemeni je bila podpisana mirovna pogodba, druga pa so postala rimska zaveznika. Leta 172 je Markus premagal Markomane, leta 173 pa njihove zaveznike Kvadije. Kvadiji so bili podjarmljeni šele leta 174.
Marca je prekinil upor na vzhodu, ki ga je vodil rimski general Avidij Kasij. Zatrla ga je Markova vojska. Markus se je nato vrnil v Rim. S svojim sinom Komodom je praznoval zmagoslavje.
Leta 177 so se Kvadijci ponovno uprli, pridružili pa so se jim tudi Marcommani. Markus je prišel na prizorišče avgusta 178, Rimljani pa so kmalu zmagali v odločilni bitki na ozemlju današnje Slovaške. Cesar Markus je umrl leta 180, ko se je še vedno boril proti germanskim plemenom.
V naslednjih nekaj letih so bile dosežene zmage, ki so zadostovale, da si je Komodus lahko pripisal zasluge za zmagoslavje. Bitke so vodili njegovi generali.
Posledice
Vojna je razkrila šibkost rimske severne meje. Od takrat naprej je bila polovica rimskih legij (16 od 33) nameščena ob Donavi in Renu. Za germanska plemena so bile markomanske vojne, čeprav za zdaj preverjene, le uvod. Poznejši vdori v 4. in 5. stoletju bi sčasoma povzročili konec Zahodnega rimskega cesarstva.
Poroka in izdaja
Avrelij se je leta 145 poročil s svojo prvo sestrično Faustino Mlajšo. V njunem 30-letnem zakonu je Faustina rodila 13 otrok. Le en sin in štiri hčere so preživeli svojega očeta:
- Annia Aurelia Galeria Lucilla (148/50-182), poročena z očetovim sovladarjem Lucijem Verom.
- Annia Aurelia Fadilla (159-po 211)
- Annia Cornificia Faustina Minor (160-po 211)
- Naslednji cesar je postal Lucij Avrelij Komod Antonin (Komod) (161-192).
- Vibia Aurelia Sabina (170 - umrla pred 217)
Doprsje Faustine Mlajše, Louvre, Pariz.
