Čarovnice iz Samlesburyja so bile tri ženske, ki naj bi bile čarovnice, morilke in kanibalke. Tri ženske, Jane Southworth, Jennet Bierley in Ellen Bierley, je 14‑letno dekle Grace Sowerbutts obtožilo čarovništva. Sodili so jim v vasi Samlesbury v Lancashiru. Njihovo sojenje 19. avgusta 1612 je bilo eno od več čarovniških sojenj, ki so potekala v tistem poletju in je trajalo dva dni. Sodni proces je eden najbolj znanih v angleški zgodovini, delno zato, ker je sodni uradnik Thomas Potts o njem pisal v knjigi The Wonderfull Discoverie of Witches in the Countie of Lancaster, in delno zaradi velikega števila obtoženih, ki so bili v istem nizu procesov obravnavani v Lancastru (deset obsojenih) ter še en v Yorku. V Angliji so bili tisti, ki so bili spoznani za krive, običajno obešeni; živo sežiganje je bilo v angleškem pravu redkejše in je bilo pogostejše na kontinentu.

Potek sojenja in izid

Sodni postopek v Samlesburyju se je končal z drugačnim izidom kot nekateri sodni primeri iz istega vala preganjanja čarovnic. Medtem ko je mnogo obtoženih po drugih lokacijah končalo usodno, so bile tri ženske iz Samlesburyja spoznane za nedolžne čarovništva. Glavna priča Grace Sowerbutts je na sodišču nazadnje spremenila svoje izjave in je priznala, da so bile njene obtožbe lažne, kar je povzročilo, da je primer proti trem ženskam "spektakularno propadel". Sodnik je opozoril, da je bila priča v resnici uporabljena kot "orodje katoliškega duhovnika za krivo pričanje", torej je bila obtožba povezana tudi s trditvami o vmešavanju verskih nasprotnikov.

Obtožbe in njihove narave

Obtožbe so bile izjemno resne in senzacionalne: umor otrok, kanibalizem, pa tudi povzročanje bolezni in nesreč z uporabo magije. Druge obravnavane osebe v istem obdobju so bile obtožene maleficiuma, kar pomeni povzročanje škode z nadnaravnimi sredstvi. Med bolj znanimi primeri iz istega vala so čarovnice iz Pendla, pri katerih so bili izsledki povsem drugačni in so se končali s smrtno kaznijo.

Verski in družbeni kontekst

Ni naključje, da so se ti procesi zgodili v Lancashiru, ki je bil v zgodnjem 17. stoletju znan kot pokrajina z močno prisotnostjo recusantnega katolištva in nasprotujočih si verskih identitet. Številni zgodovinarji, najbolj znan med njimi Hugh Trevor‑Roper, so trdili, da so bili čarovniški procesi v 16. in 17. stoletju do neke mere posledica širših verskih bojev v obdobju po reformaciji: tako katoliška kot protestantska stran sta si prizadevali izkoreniniti tisto, kar sta razumeli kot herezijo ali nevarne praks

V primeru Samlesburyja je bilo sodno poročilo in kasnejša interpretacija pogosto predstavljeno kot "večinoma protikatoliška propaganda", saj je proces uporabljen za diskreditacijo tistih, ki so bili dojemani kot "popovski zarotniki", torej katoliški nasprotniki državne cerkve. Thomas Potts, ki je zapisal primer, je deloval pod avtoriteto magistrata in njegov zapis ni povsem nevtralen — njegovo delo je treba brati kot sodni dokument, ki je imel tudi propagandno vrednost.

Interpretacije in pomen v zgodovini

Samlesburyjev primer pogosto navajajo kot primer, ki prikazuje kompleksnost zgodnjekmodernih preganjav čarovnic:

  • Religijski vidik: spremembe po reformaciji, strah pred katoliškimi zarotami in uporaba sodnih postopkov za politično oziroma versko delegitimizacijo nasprotnikov.
  • Družbeni in lokalni dejavniki: spori med sosedi, družinske zamere, revščina in ranljivost žensk brez močne socialne zaščite so pogosto sprožili obtožbe.
  • Pravni in medijski učinek: Pottsovo poročilo je primer zgodnje sodne komunikacije, ki je oblikovala javno percepcijo dogodka in ga naredila dobro dokumentiran primer za nadaljnje razprave.

Zaključek

Sojenje v Samlesburyju iz leta 1612 ostaja pomemben dokument zgodovine čarovniških preganjav, ker združuje elemente senzacionalnih obtožb, verske napetosti in pravne prakse. Primer kaže, da so bili vzroki za preganjanja kompleksni in večplastni: poleg iskrenega prepričanja o nadnaravnem delovanju so igrali vlogo tudi verska politika, lokalne zamere in interes oblasti po ohranitvi reda. Danes zgodovinarji večinoma menijo, da je treba take primere obravnavati kritično in upoštevati tako sodne vire kot širši družbeni kontekst ter možnost pristranskosti v tistih virih.