Samlesbury (1612): Sojenje čarovnic v Lancashiru in verski spori

Kralj Jakob I. je na angleški prestol sedel leta 1603. Nanj je močno vplivala stroga škotska reformacija. Zelo ga je zanimalo čarovništvo. V začetku devetdesetih let 15. stoletja je bil prepričan, da škotske čarovnice kujejo zaroto proti njemu. V svoji knjigi Daemonologie iz leta 1597 je svojim privržencem naročil, da morajo prijaviti in preganjati vse podpornike ali izvajalce čarovništva. Leta 1604 je bil sprejet nov zakon o čarovništvu, imenovan "Zakon proti zaklinjanju, čarovništvu in ravnanju z zlobnimi in hudobnimi duhovi". Vsakdo, ki bi povzročil škodo z uporabo čarovnije ali ekshumacijo trupel v čarovniške namene, bi bil kaznovan s smrtno kaznijo. James ni verjel nekaterim dokazom, ki so bili predloženi v čarovniških procesih, in je celo osebno pokazal neskladja v pričanjih, predloženih proti nekaterim obtoženim čarovnicam.

Obtožene čarovnice so živele v Lancashiru. Ob koncu 16. stoletja je vlada menila, da je to okrožje divje in brezpravno območje, "znano po tatvinah, nasilju in spolni razuzdanosti, kjer je bila cerkev spoštovana, ne da bi preprosti ljudje razumeli njene nauke". Od smrti kraljice Marije in prihoda njene polsestre Elizabete na prestol leta 1558 so se morali katoliški duhovniki skrivati, vendar so na odročnih območjih, kot je Lancashire, še vedno lahko skrivaj obhajali maše. V začetku leta 1612, ko so potekali sodni procesi, je vsak mirovni sodnik v Lancashiru dobil nalog, da sestavi seznam spokornikov na svojem območju - tistih, ki se niso hoteli udeleževati bogoslužja anglikanske cerkve, kar je bilo v tistem času kaznivo dejanje.

Družina Southworth

Med angleško reformacijo v 16. stoletju se je Anglikanska cerkev odcepila od papeža in katoliške cerkve. Ta dogodek je razdelil družino Southworth iz Samlesbury Halla. Sir John Southworth, poglavar družine do svoje smrti leta 1595, je bil vodilni odpadnik. Večkrat je bil aretiran, ker se ni odpovedal katoliški veri. Njegov najstarejši sin, ki se je prav tako imenoval John, se je pridružil anglikanski cerkvi, zaradi česar ga je oče razdedinil. Preostali člani družine so ostali strogo katoliški.

Ena od obtoženih čarovnic, Jane Southworth, je bila vdova razdedinjenega sina Johna. Odnosi med očetom in sinom niso bili vljudni; John Singleton je dejal, da oče ne bi šel niti mimo sinove hiše, če bi se ji lahko izognil, in menil, da bo Jane verjetno ubila svojega moža. Jane Southworth (rojena kot Jane Sherburne) in John sta se poročila okoli leta 1598, zakonca pa sta živela v Samlesbury Lower Hall. John je umrl le nekaj mesecev pred njenim sojenjem zaradi čarovništva leta 1612, imela pa je sedem otrok.

21. marca 1612 je Alizon Device, ki je živel v bližini lancashirske vasi Fence blizu Pendle Hilla, spoznal Johna Lawa, trgovca iz Halifaxa. Prosila ga je za nekaj kovancev, ki ji jih ni hotel dati, nekaj minut pozneje pa je Law doživel kap, za katero je krivil Alizon. Skupaj z materjo Elizabeth in bratom Jamesom je morala Alizon 30. marca 1612 stopiti pred lokalnega sodnika Rogerja Nowella. Na podlagi pridobljenih dokazov in priznanj je Nowell Alizonovo in deset drugih poslal v Lancaster Gaol, kjer so jim sodili zaradi maleficium - povzročanja škode s čarovništvom.

Za Nowellovo odkritje čarovništva v okrožju so izvedeli tudi drugi lancashirski sodniki. Župan Robert Holden je 15. aprila 1612 začel preiskavo na svojem območju Samlesburyja. Posledično je bilo osem posameznikov, med njimi Jane Southworth, Jennet Bierley in Ellen Bierley, poslanih na sodišče. Čarovništvo naj bi uporabile na Grace Sowerbutts, Jennetini vnukinji in Ellenini nečakinji.

Sojenje je potekalo 19. avgusta 1612 pred sirom Edwardom Bromleyjem, sodnikom, ki je želel napredovati v okrožje bližje Londonu. Morda je želel narediti vtis na kralja Jakoba, vodjo sodstva. Pred sojenjem je Bromley odredil izpustitev petih od osmih obtožencev iz Samlesburyja z opozorilom o njihovem prihodnjem ravnanju. Jane Southworth, Jennet Bierley in Ellen Bierley naj bi uporabljale "različne hudičeve in zlobne veščine, imenovane čarovništvo, čarovništva, uroke in čarovništva, v Grace Sowerbutts in na njej", česar niso priznale. Štirinajstletna Grace je bila glavna priča tožilstva.

Grace je pričala prva. Povedala je, da sta se njena babica in teta, Jennet in Ellen Bierley, znali spremeniti v psa in da sta jo "strašili in vznemirjali" več let. Povedala je tudi, da sta jo za lase prenesli na vrh senožeti. Poskušali sta jo tudi utopiti. Grace je povedala, da so jo ženske odpeljale v hišo Thomasa Walshmana in njegove žene, ki so jima ukradle otroka in mu izsesale kri. Grace je povedala, da je otrok naslednjo noč umrl, po pokopu v cerkvi v Samlesburyju pa sta Ellen in Jennet izkopali truplo in ga odnesli domov. Nekaj sta ga nato skuhali in pojedli, iz preostanka pa sta naredili mazilo, s katerim sta se spreminjali v druge oblike.

Grace je tudi povedala, da sta njena babica in teta skupaj z Jane Southworth vsak četrtek in nedeljo zvečer hodili na sabate v Red Bank na severni obali reke Ribble. Na teh skrivnih srečanjih so se srečevale s "štirimi črnimi stvarmi, ki so hodile pokonci, a v obraz niso bile podobne ljudem", s katerimi so jedle, plesale in seksale.

Naslednji je pričal Thomas Walshman, oče otroka, ki naj bi ga obtoženec ubil in pojedel. Potrdil je, da je njegov otrok umrl zaradi neznanih vzrokov pri približno enem letu starosti. Dodal je, da je bil Grace Sowerbutts okoli 15. aprila odkrit kot mrtev v očetovem skednju in da si je opomogel šele naslednji dan. Dve drugi priči, John Singleton in William Alker, sta potrdila, da je sir John Southworth, tast Jane Southworth, nerad hodil mimo hiše, kjer je živel njegov sin, saj je menil, da je Jane "zlobna ženska in čarovnica".

Izpiti

Uradnik Thomas Potts je zapisal, da je bilo po zaslišanju dokazov veliko udeležencev sodišča prepričanih o obtoženčevi krivdi. Ko jih je sodnik vprašal, kaj lahko odgovorijo na obtožbe, ki so jim bile izrečene, je Potts poročal, da so "ponižno padli na kolena s solzami v očeh" in "ga [Bromleyja] prosili, naj zaradi bogov zasliši Grace Sowerbutts". Takoj se je "obraz Grace Sowerbutts spremenil"; priči sta se "začeli prepirati in obtoževati druga drugo" in na koncu priznali, da je Grace pri njeni zgodbi navajal katoliški duhovnik, ki sta ga imenovali Thompson. Bromley je nato dekle predal v zaslišanje dvema sodnikoma, Williamu Leighu in Edwardu Chisnalu. Na zaslišanju je Grace zlahka priznala, da njena zgodba ni resnična, in povedala, da ji je povedal, kaj naj pove, stric Jane Southworth, Christopher Southworth alias Thompson, jezuitski duhovnik, ki se je skrival na območju Samlesburyja; Southworth je bil kaplan v Samlesbury Hall in poročen stric Jane Southworth. Leigh in Chisnal sta zaslišala tri obtožene ženske, da bi ugotovila, zakaj bi Southworth lahko izumil dokaze proti njim, vendar nobena ni mogla navesti drugega razloga kot to, da vsaka od njih "hodi v [anglikansko] cerkev".

Po prebranih izjavah je Bromley poroti naročil, naj obtožence razglasi za nedolžne, in navedel, da:

Bog vas je odrešil nad pričakovanji, zato prosim Boga, da to milost in naklonjenost dobro izkoristite in pazite, da ne padete: In tako sodišče odreja, da se vam izroči.

Potts je svojo knjigo končal z besedami: "Tako so bila ta uboga nedolžna bitja z veliko skrbjo in trudom tega častnega sodnika rešena nevarnosti te zarote in ta grda praksa duhovnika razkrita.

Skoraj vse, kar je znano o sojenjih, izhaja iz poročila o sojenju, ki ga je napisal Thomas Potts, uradnik na Lancaster Assizes. Pottsu so sodniki na sojenju naročili, naj napiše svoje poročilo, in ga dokončal do 16. novembra 1612. Bromley je rokopis pred objavo leta 1613 pregledal in popravil ter dejal, da je "resnično poročal" ter "primeren in vreden objave". Čeprav je knjiga napisana kot navidezno dobesedni zapis, ni poročilo o tem, kaj je bilo dejansko izrečeno na sojenju, ampak je razmislek o tem, kaj se je zgodilo. Kljub temu se zdi, da je Potts "na splošno verodostojno, čeprav ne izčrpno poročilo o sojenju za čarovništvo v Assize, pod pogojem, da se bralec stalno zaveda, da namesto dobesednih poročil uporablja pisno gradivo".

V uvodu v sojenje je Potts zapisal: "Tako smo za nekaj časa prepustili graundske čarovnice iz gozda Pendle dobri presoji zelo zadostne porote." Bromley je do takrat že obravnaval primere treh čarovnic iz Pendla, ki so priznale svojo krivdo, vendar je moral obravnavati še druge, ki so vztrajale pri svoji nedolžnosti. Vedel je, da bo proti njim pričala le devetletna deklica in da je kralj Jakob opozoril sodnike, naj skrbno preučijo dokaze proti obtoženim čarovnicam, ter svaril pred lahkovernostjo. V zaključku poročila o sojenju Potts pravi, da se je v pričakovanem zaporedju zapletlo "po posebnem ukazu in zapovedi", verjetno sodnikov, ki so sodili. Potem ko je Bromley obsodil in na smrt obsodil tri čarovnice, se je morda želel izogniti vsakršnemu sumu na lahkovernost, ko je predstavil "mojstrsko razkritje" dokazov, ki jih je predložila Grace Sowerbutts, preden se je ponovno posvetil preostalim čarovnicam iz Pendla.

Potts izjavlja, da je "za to grofijo Lancashire ... zdaj lahko upravičeno rečemo, da je v njej toliko različnih čarovnic kot semeniščnikov, jezuitov in papistov", tri obtožene ženske pa opisuje kot "trdovratne papiste, ki so nekoč bile trdovratne papistke, zdaj pa so prišle v Cerkev". Sodniki so si gotovo želeli, da bi jih kralj Jakob, vodja sodne oblasti, obravnaval kot odločno ravnanje proti katoliškim odpadnikom in čarovništvu, "dvema velikima grožnjama jakobinskemu redu v Lancashiru". Samlesbury Hall, družinsko domovanje Southworthovih, so oblasti sumile, da je zatočišče za katoliške duhovnike, zato je bil pred sojenjem leta 1612 že nekaj časa pod tajnim nadzorom vlade. Morda je JP Roberta Holdena pri preiskavah vsaj deloma vodila želja, da bi "odgnali jezuitskega kaplana" Christopherja Southwortha.

Angleška izkušnja s čarovništvom se je nekoliko razlikovala od evropske, saj je bil le en res množičen lov na čarovnice, in sicer lov na Matthewa Hopkinsa v Vzhodni Angliji leta 1645. Ta dogodek je predstavljal več kot 20 % števila čarovnic, ki so bile po ocenah usmrčene v Angliji od začetka 15. do sredine 18. stoletja, in sicer manj kot 500. Angleški pravni sistem se je tudi precej razlikoval od inkvizicijskega modela, ki se je uporabljal v Evropi in je zahteval, da člani javnosti obtožijo svoje sosede nekega kaznivega dejanja, o zadevi pa je odločala porota, sestavljena iz vrstnikov. Angleški čarovniški procesi v tem obdobju so se "vrteli okoli ljudskih prepričanj, po katerih je bil zločin čarovništva ... hudobija", za katero je bilo treba predložiti oprijemljive dokaze.

Potts več strani posveti precej podrobni kritiki dokazov, predstavljenih v izjavi Grace Sowerbutts, in tako dobi vpogled v neskladja, ki so v zgodnjem 17. stoletju obstajala med stališčem protestantske oblasti o čarovništvu in prepričanji navadnih ljudi, na katere so morda vplivala bolj celinska stališča katoliških duhovnikov, kot je bil Christopher Southworth. Angleška protestantska elita je za razliko od svojih evropskih kolegov verjela, da imajo čarovnice družinske živali, zato se ni zdelo verodostojno, da jih čarovnice iz Samlesburyja niso imele. Tudi Graceova zgodba o sabatu je bila Angležem v tistem času neznana, čeprav je bilo verovanje v takšna skrivna srečanja čarovnic v Evropi zelo razširjeno. Večina demonologov tistega časa, vključno s kraljem Jamesom, je menila, da lahko čudeže dela samo Bog in da ni dal moči, da bi nasprotovali naravnim zakonom, tistim, ki so bili v zvezi s hudičem. Zato Potts zavrne Sowerbuttsovo trditev, da se je Jennet Bierley spremenila v črnega psa, s pripombo: "Rad bi vedel, na kakšen način lahko kateri koli duhovnik ohrani to stališče o dokazih". Prav tako lahkotno zavrne Graceino pripoved o sabatu, ki naj bi se ga udeležila in na katerem je srečala "štiri črne stvari ... v obraz niso podobne ljudem", s pripombo, da "Seminarie [duhovnik] zamenjuje obraz za noge: Chattox [ena od čarovnic iz Pendla] in vse njene kolegice čarovnice se strinjajo, da ima Devill parkljaste noge, Fancie [Chattoxov znanec] pa je imel zelo dober obraz in je bil pravi moški."

Verjetno je malo verjetno, da obtožene ženske ob prvem zaslišanju ne bi opozorile preiskovalnega sodnika na svoje sume glede motivov Grace Sowerbutts, ampak bi to storile šele na samem koncu sojenja, ko jih je sodnik vprašal, ali imajo kaj povedati v svojo obrambo. Sojenje čarovnicam iz Samlesburyja leta 1612 je bilo morda "predvsem protikatoliška propaganda" ali celo "predstavitveno sojenje", katerega namen je bil dokazati, da se Lancashire ne čisti le čarovnic, ampak tudi "popovskih zarotnikov".

Aftermath

Bromley je leta 1616 dosegel želeno napredovanje v okrožje Midlands. Kralj Jakob je leta 1615 Pottsu dodelil skrbništvo nad Skalme Parkom, da bi vzgajal in treniral kraljeve lovske pse. Leta 1618 je bil zadolžen za "pobiranje kazni na podlagi zakonov o kanalizaciji za enaindvajset let". Najstarejši sin Jane Southworth, Thomas, je sčasoma podedoval dedkovo posest Samlesbury Hall.