William Astbury
William Thomas Astbury FRS (Bill Astbury, 25. februar 1898, Longton - 4. junij 1961, Leeds) je bil angleški fizik in molekularni biolog.
Astbury je opravil prve študije rentgenske difrakcije bioloških molekul. Njegovo delo na keratinu je Linusu Paulingu pomagalo odkriti vijačnico alfa. Leta 1937 je preučil tudi strukturo DNK in naredil prvi korak pri določanju njene strukture.
Pot do DNK
Leta 1937 mu je Torbjörn Caspersson iz Švedske poslal dobro pripravljene vzorce DNK iz telečjega timusa. Dejstvo, da je DNK ustvarila difrakcijski vzorec, je pokazalo, da ima pravilno strukturo. Astbury je poročal, da se struktura DNK ponovi na vsakih 2,7 nanometra in da baze ležijo ravno, zložene druga za drugo, v razmiku 0,34 nanometra. Na simpoziju leta 1938 v Cold Spring Harborju je Astbury poudaril, da je razmik 0,34 nanometra enak razmiku aminokislin v polipeptidnih verigah. V resnici je razmik med bazami v obliki B DNK 0,332 nm.
Leta 1946 je Astbury na simpoziju v Cambridgeu predstavil prispevek, v katerem je dejal: "Eden od velikih bioloških dosežkov našega časa je spoznanje, da je verjetno najbolj temeljna interakcija med proteini in nukleinskimi kislinami". Dejal je tudi, da razmik med nukleotidi in razmik med aminokislinami v beljakovinah "ni aritmetično naključje".
Astbury na podlagi svojih podatkov ni mogel predlagati pravilne strukture DNK. Leta 1952 pa je Linus Pauling na podlagi Astburyjevih nezadostnih podatkov predlagal strukturo DNK, ki je bila prav tako napačna. Kljub temu je Astburyjevo delo spodbudilo Mauricea Wilkinsa, Raymonda Goslinga in Rosalind Franklin na Kings Collegeu v Londonu. Njihove rezultate rentgenske kristalografije sta Francis Crick in James D. Watson leta 1953 uporabila za določitev strukture DNK.
