Ernst Theodor Amadeus Hoffmann (rojen 24. januarja 1776 v Königsbergu, umrl 25. junija 1822 v Berlinu) je bil nemški pisatelj, skladatelj, glasbeni kritik, slikar, karikaturist in odvetnik. Glasba Wolfganga Amadeusa Mozarta mu je bila tako všeč, da je svoje tretje ime Wilhelm spremenil v Amadeus. Vedno je znan kot E. T. A. Hoffmann. Bil je človek številnih talentov, vendar ima največji pomen kot romantični pisatelj. Pisal je fantazijske zgodbe in grozljivke, ki so imele zelo velik vpliv na nemško književnost v 19. stoletju. Njegove zgodbe so imele velik vpliv tudi na glasbo. Je junak znamenite opere Jacquesa Offenbacha Hoffmannove zgodbe. Njegove fantazije so bile uporabljene tudi v drugih glasbenih delih, kot so Delibesov balet Coppélia ter v operah Busonija in Hindemitha.

Kratka biografska opomba

Hoffmann se je rodil v Königsbergu (današnji Kaliningrad) in je študiral pravo; poleg pravne poti se je v življenju ukvarjal tudi z glasbo, slikarstvom in literaturo. Kot sodni uslužbenec in odvetnik je imel stik z vsakdanjim življenjem in birokracijo, kar je pogosto izkoriščal v svojih satiričnih in grotesknih pripovedih. Življenje mu je prinašalo tudi osebne stiske in finančne težave, a je obenem razvijal bogat umetniški opus.

Slog, teme in pomen

Hoffmannove zgodbe združujejo realno in fantastično — vsakdanje situacije pogosto vdrejo v nadnaravno, groteskno ali halucinatorno. Med pogostimi motivi so:

  • dvoumnost med sanjami in resničnostjo,
  • dvojnost osebnosti in prisotnost zlobnih ali skrivnostnih figur (npr. figura Sandmanna),
  • avtomati in mehanične naprave kot vir groze ali čuda,
  • vpliv glasbe in umetnosti na človeško občutenje in usodo.
Takšna mešanica je močno vplivala na razvoj romantike, fantastike in grozljivke v 19. stoletju ter navdihnila kasnejše avtorje in skladatelje.

Glavna dela

Med njegovimi najbolj znanimi deli so:

  • Der goldne Topf (»Zlati vrč«, 1814) — pravljica v romantičnem slogu;
  • Die Elixiere des Teufels (»Hudičevi eliksirji«, 1815–1816) — roman z elementi gotike in satire;
  • Der Sandmann (»Pesekec«, 1816) — ena najbolj znanih kratkih zgodb, ki raziskuje strah pred izgubo očesa/domišljije in meja med resničnim in nadnaravnim;
  • Nachtstücke (Nočne pripovedi) in zbirka Die Serapionsbrüder — zbirke kratkih zgodb, ki prikazujejo njegovo bogato ustvarjalno domišljijo;
  • Klein Zaches genannt Zinnober (»Mali Zaches, imenovan Cinober«) — satira na družbene odnose in zlorabe oblasti.
Ti teksti so bili prvič objavljeni v prvi polovici 19. stoletja in so po smrti avtorja pridobili še večji ugled.

Vpliv na glasbo in druge umetnosti

Hoffmann kot glasbeni kritik in pisec, ki je v svojih besedilih pogosto vključeval glasbo kot tematski element, je močno vplival na komponiranje in libreto oblikovanje v 19. stoletju. Njegove pravljice in groteskne podobe so pritegnile skladatelje, režiserje in koreografe; najznamenitejši primer je Offenbachova opera Les Contes d'Hoffmann (Hoffmannove zgodbe), v kateri se pojavlja sam avtor kot glavna figura. Prav tako so motivi in liki iz Hoffmannovih del navdihnili baletni in operni repertoar, med drugim Delibesov balet Coppélia ter različne glasbene prireditve in operne adaptacije v 19. in 20. stoletju.

Zapuščina

Hoffmannov glasbeni in literarni vpliv je širok: poleg glasbene recepcije so njegove zgodbe vplivale na razvoj evropske fantastike in gotike ter navdihnile kasnejše avtorje, kot so Edgar Allan Poe in številni pisci fantastičnih zgodb. Danes ga literarna zgodovina šteje za eno osrednjih osebnosti nemške romantike, njegove pripovedi pa ostajajo redno predmet prevodov, uprizoritev in študij.