E. T. A. Hoffmann (1776–1822) — nemški romantični pisatelj in glasbeni kritik

Odkrijte življenje in delo E. T. A. Hoffmanna (1776–1822) — nemškega romantičnega pisatelja, glasbenega kritika in ustvarjalca fantastičnih zgodb, ki so navdihnile glasbo, opere in balet.

Ernst Theodor Amadeus Hoffmann (rojen 24. januarja 1776 v Königsbergu, umrl 25. junija 1822 v Berlinu) je bil nemški pisatelj, skladatelj, glasbeni kritik, slikar, karikaturist in odvetnik. Glasba Wolfganga Amadeusa Mozarta mu je bila tako všeč, da je svoje tretje ime Wilhelm spremenil v Amadeus. Vedno je znan kot E. T. A. Hoffmann. Bil je človek številnih talentov, vendar ima največji pomen kot romantični pisatelj. Pisal je fantazijske zgodbe in grozljivke, ki so imele zelo velik vpliv na nemško književnost v 19. stoletju. Njegove zgodbe so imele velik vpliv tudi na glasbo. Je junak znamenite opere Jacquesa Offenbacha Hoffmannove zgodbe. Njegove fantazije so bile uporabljene tudi v drugih glasbenih delih, kot so Delibesov balet Coppélia ter v operah Busonija in Hindemitha.

Kratka biografska opomba

Hoffmann se je rodil v Königsbergu (današnji Kaliningrad) in je študiral pravo; poleg pravne poti se je v življenju ukvarjal tudi z glasbo, slikarstvom in literaturo. Kot sodni uslužbenec in odvetnik je imel stik z vsakdanjim življenjem in birokracijo, kar je pogosto izkoriščal v svojih satiričnih in grotesknih pripovedih. Življenje mu je prinašalo tudi osebne stiske in finančne težave, a je obenem razvijal bogat umetniški opus.

Slog, teme in pomen

Hoffmannove zgodbe združujejo realno in fantastično — vsakdanje situacije pogosto vdrejo v nadnaravno, groteskno ali halucinatorno. Med pogostimi motivi so:

• dvoumnost med sanjami in resničnostjo,
• dvojnost osebnosti in prisotnost zlobnih ali skrivnostnih figur (npr. figura Sandmanna),
• avtomati in mehanične naprave kot vir groze ali čuda,
• vpliv glasbe in umetnosti na človeško občutenje in usodo.

Glavna dela

Med njegovimi najbolj znanimi deli so:

• Der goldne Topf (»Zlati vrč«, 1814) — pravljica v romantičnem slogu;
• Die Elixiere des Teufels (»Hudičevi eliksirji«, 1815–1816) — roman z elementi gotike in satire;
• Der Sandmann (»Pesekec«, 1816) — ena najbolj znanih kratkih zgodb, ki raziskuje strah pred izgubo očesa/domišljije in meja med resničnim in nadnaravnim;
• Nachtstücke (Nočne pripovedi) in zbirka Die Serapionsbrüder — zbirke kratkih zgodb, ki prikazujejo njegovo bogato ustvarjalno domišljijo;
• Klein Zaches genannt Zinnober (»Mali Zaches, imenovan Cinober«) — satira na družbene odnose in zlorabe oblasti.

Vpliv na glasbo in druge umetnosti

Hoffmann kot glasbeni kritik in pisec, ki je v svojih besedilih pogosto vključeval glasbo kot tematski element, je močno vplival na komponiranje in libreto oblikovanje v 19. stoletju. Njegove pravljice in groteskne podobe so pritegnile skladatelje, režiserje in koreografe; najznamenitejši primer je Offenbachova opera Les Contes d'Hoffmann (Hoffmannove zgodbe), v kateri se pojavlja sam avtor kot glavna figura. Prav tako so motivi in liki iz Hoffmannovih del navdihnili baletni in operni repertoar, med drugim Delibesov balet Coppélia ter različne glasbene prireditve in operne adaptacije v 19. in 20. stoletju.

Zapuščina

Hoffmannov glasbeni in literarni vpliv je širok: poleg glasbene recepcije so njegove zgodbe vplivale na razvoj evropske fantastike in gotike ter navdihnile kasnejše avtorje, kot so Edgar Allan Poe in številni pisci fantastičnih zgodb. Danes ga literarna zgodovina šteje za eno osrednjih osebnosti nemške romantike, njegove pripovedi pa ostajajo redno predmet prevodov, uprizoritev in študij.

Življenje

Zgodnja leta

Hoffmann je študiral pravo na Univerzi v Königsbergu, kjer je diplomiral pri 16 letih. Študij je končal v Glogauu in Berlinu. Njegova prva zaposlitev je bila v Posnu. Leta 1802 se je poročil, vendar je moral še istega leta zapustiti službo, ker se je v svojih karikaturah norčeval iz nekaterih ljudi. Kmalu je odšel v Varšavo, kjer je delal kot odvetnik in se srečeval z znanimi pisatelji. Ustvarjal je glasbo, med drugim simfonijo, harfni kvintet in glasbo za gledališke igre. Zaradi političnih razmer po francoski invaziji leta 1806 je izgubil službo. Poskušal se je zaposliti v Berlinu, vendar neuspešno. Leta 1808 je odšel v Bamberg, kjer je preživel pet let. Tam je delal kot dirigent in gledališki oblikovalec. Zaljubil se je v mlado dekle Julijo Marc ter ustvarjal sakralno glasbo in opere. Pisal je glasbene kritike in zgodbe za časopis Allgemeine Musikalische Zeitung. Med njimi so znane kratke zgodbe Ritter Gluck, Don Juan in serija z naslovom Kreisleriana (Johannes Kreislers, des Kapellmeisters musikalische Leiden, tj. glasbeno trpljenje glasbenega direktorja Johannesa Kreislerja).

Poznejša kariera

Leta 1813 je zapustil Bamberg in nekaj časa preživel v Dresdnu, Leipzigu in od leta 1814 dalje v Berlinu. Bil je odličen pravnik in je lahko zelo smiselno delal kot sodni uradnik, hkrati pa se je nekaj časa posvečal umetnosti. Pogosto se je srečeval s prijatelji literati in razpravljal o literaturi, napisal pa je tudi več zgodb, med drugim Die Lebensansichten des Katers Murr (Pogledi mačka Murra na življenje). Njegovo zdravje se je začelo slabšati. Trpel je za plazečo se paralizo. Zaradi svoje satire je znova prišel v težave, vendar je, še preden so ga kaznovali, padel v vodo in umrl.

E. T. A. Hoffmann je karikiral samega sebe


Kip E. T. A. Hoffmanna v Bambergu pred gledališčem, ki se zdaj imenuje po njem.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je bil Ernst Theodor Amadeus Hoffmann?

V: Zakaj je Ernst Teodor Amadeus Hoffmann spremenil svoje tretje ime v Amadeus?

V: Kakšen je pomen E. T. A. Hoffmanna v literaturi?

V: Kako so zgodbe E. T. A. Hoffmanna vplivale na glasbo?

V: Kako se imenuje slavna opera, v kateri je glavni junak E. T. A. Hoffmann?

V: Kateri so nekateri talenti E. T. A. Hoffmanna?

V: Kdaj in kje je umrl E. T. A. Hoffmann?

Išči po črki