Britansko okupacijsko območje v Nemčiji 1945–1955 pregled
Zavezniki, ki so v drugi svetovni vojni premagali nacistično Nemčijo, so državo po kapitulaciji razdelili na štiri okupacijska območja. Ta delitev je trajala v različni obliki od leta 1945 do končne ureditve leta 1990, vendar so bile najpomembnejše spremembe v zahodnih območjih izvršene med letoma 1945 in 1955.
Obseg britanskega območja in upravna središča
Britansko območje je obsegalo dežele Schleswig-Holstein, Hamburg, Spodnjo Saško in večino današnje zvezne dežele Severno Porenje-Vestfalija. Britanska vojaška vlada je imela sedež v Bad Oeynhausnu. Posebna ureditev je veljala za pristaniški prostor: Bremen in Bremerhaven sta bila sicer obkrožena z britansko cono, vendar sta bila predana Združenim državam (Američanom), kar jim je zagotovilo pomembno atlantsko pristanišče.
Sčasoma so se mejne rešitve spreminjale tudi zaradi političnih in varnostnih interesov: območje, ki bi danes ustrezalo Porenje-Pfalško, je bilo prvotno mišljeno kot del britanske cone, a je bilo kasneje odstopljeno in vključeno v francosko okupacijsko cono.
Upravljanje in politične naloge
V prvih letih po vojni je bila naloga britanske vojaške uprave predvsem:
- demilitarizacija – razgradnja vojaške industrije in prepoved oblikovanja novih nemških oboroženih sil;
- denacifikacija – odstranjevanje nacističnih struktur iz javnega življenja, sojenje vojnih zločincev in prepoved delovanja nacističnih organizacij;
- dezcentralizacija in demokratizacija – spodbujanje zveznih dežel (Länder) in vzpostavljanje demokratičnih institucij na lokalni ravni;
- reševanje humanitarnih razmer – oskrba beguncev in razseljenih oseb, obnovitvena pomoč in zagotavljanje minimalnih življenjskih razmer.
Operativno so bile te naloge izpeljane v sodelovanju z ameriško in kasneje tudi francosko upravo, v okviru širših zavezniških odločitev.
Družbeni in gospodarski izzivi
Britansko območje se je spopadalo z velikimi izzivi: množičen prihod nemških beguncev in izgnancev iz vzhodne Evrope, načeta infrastruktura zaradi bombardiranj, pomanjkanje hrane in stanovanjske stiske. V Veliki Britaniji je bila skrb, kako območje vzdrževati tudi finančno obremenitev, zato je bil Britancem zelo pomemben dogovor o sodelovanju z ZDA (Bizona in kasneje Trizona) ter pomoč v okviru Marshallovega plana, ki je začel delovati leta 1948.
Pomembni prelomni dogodki, ki so vplivali tudi na britansko cono, so bili gospodarska združitev britanske in ameriške cone v t. i. Bizono (1947) ter uvedba denarne reforme z novo marko (Deutsche Mark) v zahodnih conah junija 1948. Ti ukrepi so spodbudili gospodarsko stabilizacijo v zahodnih območjih in bili eden od vzrokov za postopno ločitev Zahodne Nemčije od sovjetskega vpliva (kar je pripeljalo tudi do berlinskega zračnega mostu in blokade Berlina).
Prehod k civilni upravi in suverenosti
Po ustanovitvi Zvezne republike Nemčije maja 1949 so vojaške guverne prešle v oblast civilnih visokih komisarjev, ki so imeli vlogo deloma guvernerjev in deloma veleposlanikov. Ta faza je označila prehod od neposredne vojaške uprave k večji samoupravi s pričakovanjem, da bo država postopoma pridobila suverenost.
Okupacijski režim zahodnih zaveznikov se je formalno končal leta 1955, ko je Zvezna republika dobila polno zunanjepolitično suverenost in so visoki komisarji postali običajni veleposlaniki. Kljub temu so štiri zavezniške sile ohranile posebne pravice in odgovornosti v Nemčiji vse do končne ureditve iz leta 1990, ko so bile te preostale pravice odpravljene in je bila Nemčija ponovno povsem suverena država.
Poseben status Berlina
Mesto Berlin ni bilo del nobene od okupacijskih con, ampak je bilo razdeljeno na štiri sektorje in ostalo pod neposredno zavezniško nadoblastjo vse do leta 1990. To je ustvarilo vztrajno žarišče hladnovojnih napetosti, saj je bilo Zahodno Berlin obdano z območjem Nemške demokratične republike.
Britansko okupacijsko območje je tako predstavljalo ključen del prehoda zahodne Nemčije iz porušene, poražene države v samostojno demokratično in gospodarsko obnovljeno državo, hkrati pa je bilo prizorišče pomembnih mednarodnih političnih in gospodarskih odločitev, ki so oblikovale zahodno Evropo po drugi svetovni vojni.
Vojaški guvernerji in komisarji
Vojaški guvernerji
- 22. maj 1945 - 30. april 1946 Sir Bernard Law Montgomery, 1. vikont Montgomery iz Alameina|Bernard Law Montgomery
- 1. maj 1946 - 31. oktober 1947 William Sholto Douglas
- 1. november 1947 - 21. september 1949 General Sir Brian Robertson, Bt.
Visoki komisarji
- 21. september 1949 - 24. junij 1950 General Sir Brian Robertson, Bt.
- 24. junij 1950 - 29. september 1953 Sir Ivone Kirkpatrick
- 29. september 1953 - 5. maj 1955 Sir Frederick Hoyer-Millar
Sorodne strani
- Zavezniško okupacijsko območje
- Ameriško okupacijsko območje
- Sovjetska okupacijska cona
Vprašanja in odgovori
V: Katere države so sestavljale britansko okupacijsko območje?
O: Britansko okupacijsko območje so sestavljale dežele Schleswig-Holstein, Hamburg, Spodnja Saška in današnja dežela Severno Porenje-Vestfalija.
V: Kje je bil sedež britanske vojaške vlade?
O: Britanska vojaška vlada je imela sedež v Bad Oeynhausnu.
V: Kako so obravnavali Bremen in Bremerhaven?
O: Bremen in Bremerhaven sta bila obkrožena z britansko cono, vendar sta bila dodeljena Združenim državam, da so imele pristanišče.
V: Kaj se je zgodilo z Porenje-Pfalško?
O: Porenje-Pfalško je bilo prvotno del britanske cone, vendar je bilo prepuščeno francoski okupacijski coni.
V: Kdaj so zavezniške sile prenehale imeti posebne pravice in odgovornosti v Nemčiji?
O: Zavezniške sile so prenehale imeti posebne pravice in odgovornosti v Nemčiji s končno ureditvijo leta 1990.
V: Kdaj se je končala zavezniška okupacija Berlina?
O: Zavezniška okupacija Berlina se je končala leta 1990, ko je postal del združene nemške države.