Sovjetska okupacijska cona v Nemčiji (1945–1949): pot do Vzhodne Nemčije

Sovjetska okupacijska cona v Nemčiji (1945–1949): nastanek Vzhodne Nemčije, vloga SMAD in SED, politična preobrazba, delitev dežel in pot do Nemške demokratične republike.

Sovjetska okupacijska cona (nemško Sowjetische Besatzungszone (SBZ) ali Ostzone rusko: Sovjetskaja cona Germanii, "Sovjetska cona Nemčije") je bilo območje vzhodne Nemčije, ki ga je od leta 1945 ob koncu druge svetovne vojne zasedla Sovjetska zveza. To območje je kasneje preraslo v Vzhodno Nemčijo.

Po kapitulaciji Nemčije so zavezniki nemško ozemlje razdelili na štiri okupacijske cone. Na zahodu so delovala vojska ZDA, Velike Britanije in Francije, na vzhodu pa Sovjetska zveza. Prusija in nekatere njene zgodovinske regije so bile v sovjetski coni. Ameriške sile so sprva zasedle tudi dele tega območja; Američani so se julija 1945 umaknili na dogovorjene meje okupacijskega območja, skladno z dogovori na konferencah zaveznikov.

Sovjetska vojaška uprava v Nemčiji (nemška kratica SMAD) je prevzela civilno in vojaško oblast v coni ter uvedla obsežne ukrepe: razlastitve velikih zemljiških posesti, razdelitev dela zemljišč med male kmete in prebežnike, nacionalizacijo industrije in del izpokojevanja kot vojno reparacijo v Sovjetsko zvezo. Hkrati je potekala temeljita denacifikacija, aretacije visokih nacističnih funkcionarjev in rekonstrukcija upravnih struktur pod nadzorom Sovjetov.

SMAD je omogočila obstoj več političnih strank, vendar so morale vse delovati v okviru nadzorovane koalicije, znane kot "vsestranski odbor" ("Nacionalna fronta"). To je pomenilo, da je pluralnost strank obstajala le v omejenem, kontoliranem smislu, kjer je bila politična moč dejansko v rokah komunistov in njihovih zaveznikov.

Socialdemokratska stranka Nemčije (SPD) in Komunistična stranka Nemčije sta se združili v Socialistično enotno stranko Nemčije (ki je postala vladajoča stranka Vzhodne Nemčije). Združitev leta 1946 je bila v sovjetski coni močno podprta ali prisiljena in je zagotovila SED prevlado v političnem sistemu. Kasneje je SED ustanovila ali nadzorovala še druge satelitske stranke, da bi oslabila vpliv Krščansko demokratske unije in Liberalne demokratske stranke ter ustvarila videz večstrankarskega sistema z omejenimi možnostmi resnične opozicije.

Mednarodni kontekst je močno vplival na razvoj dogodkov. Stalin je sprva v idealnem primeru želel sovjetizacijo celotne Nemčije ali vzpostavitev nevtralne, združene Nemčije pod sovjetskim vplivom. Ko so zahodne sile tega zavrnile in je odnos z ZDA in VB postal vse bolj napet, se je sovjetsko vodstvo odločilo, da bo iz svoje cone oblikovalo ločeno državo. Napetosti so narasle zlasti po letu 1947, ko so zahodne sile oblikovale Bizono (kasneje Trizono) in začele ekonomsko integracijo svojih con, medtem ko so Sovjeti izvajali drugačno politiko v svoji coni.

Pomemben mejnik so bile tudi dogodki v Berlinu: spopad za nadzor nad mestom je dosegel vrhunec z blokado Berlina (1948–1949) in letalskim mostom, kar je pospešilo delitev Nemčije na dve ločeni državi — zvezno republiko na zahodu in socialistično republiko na vzhodu.

Teritorialno je bila sovjetska cona sestavljena iz pomembnih delov nekdanje Prusije in sosednjih dežel; po razpustitvi Prusije leta 1947 so bila ta območja razdeljena med nemške dežele Brandenburg, Mecklenburg, Saška, Saška-Anhalt in Turingija. V coni je bil tudi vzhodni del mesta Berlin, ki je ostal v posebnem statusu zaradi zavezniškega kolektivnega nadzora nad mestom.

Ekonomija sovjetske cone je bila zaznamovana z obsežnimi reparacijami in premestitvami industrijske opreme v Sovjetsko zvezo, hkrati pa z državnimi posegi, nacionalizacijami in kolektivizacijami, ki so pospeševali prehod k socialistični gospodarski ureditvi. Veliko nemških beguncev in izgnancev iz vzhodnih območij in nekdanjih nemških ozemelj je po koncu vojne prispelo v cono in vplivalo na socialno-demografsko sliko.

8. oktobra 1949 je del sovjetskega območja zahodno od črte Odra-Nisa postal Nemška demokratična republika, običajno znana kot Vzhodna Nemčija. Nova država je prevzela institucije SED in strukture, vzpostavljene v sovjetski coni. Leta 1952 je prišlo do centralizacije: tradicionalne države (Länder) so bile uradno ukinjene in razdeljene v 14 okrožij (Bezirke), poleg tega pa je bil posebni status nadelan tudi za Vzhodni Berlin. Čeprav je bil Vzhodni Berlin obravnavan kot del nove države, je tehnično gledano ostal del mesta Berlin pod nadzorom zaveznikov v skladu z mednarodnimi dogovori.

Skupaj je sovjetska okupacijska cona predstavljala ključni okvir za vzpostavitev socialistične države v srednji Evropi in bila osrednja točka hladnovojnih delitev, ki so določile evropsko politiko in razmerja moči v naslednjih desetletjih.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bilo sovjetsko okupacijsko območje?

V: Kdo je prvotno želel sovjetizirati celotno Nemčijo?

V: Kaj je Stalin poskusil, ko se je Zahod uprl njegovi zamisli?

V: Kaj se je zgodilo, ko je Zahod ponovno rekel ne?

V: Katera območja so bila vključena v to območje?

V: Kdaj je Vzhodni Berlin postal del Vzhodne Nemčije?

V: Koliko okrožij je bilo leta 1952?

Išči po črki