Socialistična stranka enotnosti Nemčije (nemško Sozialistische Einheitspartei Deutschlands, skrajšano SED) je bila vodilna in dejansko vladajoča stranka v Vzhodne Nemčije od leta 1949, ko je bila ustanovljena Nemška demokratična republika (NDR), pa vse do političnih sprememb konec leta 1989 in volitev v letu 1990.

SED je bila ustanovljena aprila 1946 v berlinskem Admiralspalastu, ko je Sovjetska zveza spodbudila in v praksi prisilila združitev članov Socialdemokratske stranke Nemčije (SPD) in članov Komunistične stranke Nemčije (KPD) v območjih Nemčije in Berlina, ki so jih zasedli Sovjeti. Nastala stranka je prevzela marksistično-leninsko ideologijo in hitro vzpostavila monopol politične moči na novonastalem vzhodnonemškem ozemlju.

V naslednjih desetletjih je SED oblikovala in nadzirala politično, gospodarsko in družbeno življenje v NDR. Njene glavne značilnosti so bile:

  • strankarska struktura s Centralnim komitejem in Politburojem, ki sta odločala o ključnih vprašanjih;
  • formalna vloga vodilne sile v državi, uveljavljena skozi ustavne in institucionalne rešitve ter preko slikovno-ideoloških kampanj;
  • nadzor nad mediji, izobraževanjem in kulturnim življenjem ter tesna povezanost s tajnimi službami, predvsem z Ministrstvom za državno varnost (Stasi);
  • načrtno gospodarstvo z nacionalizacijo, kolektivizacijo kmetijstva in centralnim načrtovanjem;
  • politika enotnega volilnega seznama v okviru Nacionalne fronte, zaradi česar so volitve potekale brez resnične večstrankarske konkurence.

Stranka je doživela tudi številne krize. Leta 1953 se je v začetnem obdobju NDR zgodilo množično delavsko vstajanje, ki ga je z vojaško intervencijo zatrl sovjetski kontingent; gradnja Berlinskega zidu leta 1961 je bila odgovor na masovni beg prebivalstva proti Zahodu; SED je pod vodstvom Waltera Ulbrichta in kasneje Ericha Honeckerja ohranjala strogo linijo v notranji politiki. Vodilne osebnosti stranke so poleg omenjenih v različnih obdobjih med drugim bili tudi Wilhelm Pieck (prvi predsednik NDR) in pozneje kratkotrajno Egon Krenz ob padcu režima; za notranjo represijo je bil dolgo odgovoren Erich Mielke kot vodja Stasi.

V ideološkem in propagandnem smislu je SED v zgodnjih letih odkrito črpala tudi iz sovjetskih vzornikov. Na znanem plakatu SED je pisalo: Učiti se od Stalina pomeni učiti se, kako zmagati. Pozneje so besedo Stalin zamenjali z ZSSR. Ko je bil predsednik ZSSR Gorbačov, so slavni slogan opustili, saj SED ni verjela, da bi se iz njegovih zamisli o perestrojki lahko kaj naučili.

V Zahodnem Berlinu je SED sprva imela podružnico, a se je ta leta 1962 ločila in delovala kot samostojna organizacija pod imenom Socialistična stranka enotnosti Zahodnega Berlina (Sozialistische Einheitspartei Westberlins - SEW), vendar z idejnimi vezmi na matično stranko.

V osemdesetih letih so gospodarske težave, postopno odtujitev prebivalstva in sproščanje v Sovjetski zvezi ob prispodobi Gorbachevovih reform spodbudili široko nestrinjanje z režimom. Jeseni 1989 so množični protesti po mestu in mirne demonstracije v številnih vzhodnonemških mestih povzročili politični zlom SED. Padanje njegove legitimnosti je privedlo do kadrovskih sprememb v vodstvu, množičnega odnosa do sprememb in zaostritve razprave o preoblikovanju stranke. Po hitrem upadu vpliva je SED konec leta 1989 izgubila de facto oblast; 9. novembra 1989 je padel Berlinski zid, marca 1990 pa so potekale prve svobodne volitve v NDR. Po procesu politične transformacije je SED sprejela spremembo imena in programskih izhodišč.

Po letu 1990 se je stranka preoblikovala v Stranko demokratičnega socializma (kasneje leta 2005 v Levo stranko.PDS). PDS je v naslednjih letih ohranila določen volilni potencial predvsem v nekdanjih vzhodnih deželah, kjer je pogosto osvajala sedeže na državnih in lokalnih nivojih. Na volitvah v Bundestag septembra 2005 je bila PDS v koaliciji z WASG (Volilna alternativa za delo in socialno pravičnost), ki jo je ustanovil Oskar Lafontaine, ki je zapustil SPD. PDS in WASG sta se združili leta 2007, kar je vodilo v oblikovanje nove levo usmerjene strankarske strukture, ki je prevzela del volilnega prostora nekdanje PDS.

SED kot politični fenomen predstavlja pomembno poglavje v zgodovini povojne Nemčije: od prisilne združitve komunističnih in socialdemokratskih sil v Sovjetovni okupacijski coni, prek vzpostavitve enopartijskega sistema in obsežnega nadzora nad družbo, do hitre dezintegracije ob koncu hladne vojne ter transformacije članstva in politične dediščine v nove politične oblike v združeni Nemčiji.