Pogodba 2+4 – pogodba o končni ureditvi Nemčije (1990)
Pogodba 2+4 (1990): zgodovinski sporazum, ki je omogočil združitev Nemčije, vrnitev suverenosti, omejitve oboroževanja in umik sovjetskih enot — ključni mejnik po 2. svetovni vojni.
Pogodba o končni ureditvi glede Nemčije (nemško: Vertrag über die abschließende Regulung in bezug auf Deutschland, francosko: Traité portant règlement définitif concernant l'Allemagne, rusko: Včasih se Pogodba 2 + 4 imenuje tudi Pogodba o dokončnem urejanju v zvezi z Nemčijo) je bil mednarodni sporazum, ki je pravno uredil pogoje združitve Nemčije in končal posebne pravice zavezniških sil po drugi svetovni vojni.
Podpisniki in časovni okvir
Pogodbo so 12. septembra 1990 v Moskvi podpisale obe nemški državi – Zahodna in Vzhodna – ter štiri zavezniške sile iz časa vojne: Francija, ZDA, Združeno kraljestvo in Sovjetska zveza (Pogodba 2+4 po številu podpisnikov). Tri tedne po podpisu, 3. oktobra 1990, pa se je Nemčija se je dejansko združila v enem državnem organizmu pod enotno vlado, zato je pogodbo od šestih podpisnic kasneje ratificalo le pet držav (Vzhodna Nemčija kot ločen subjekt ni mogla ratificirati po združitvi).
Zakaj je pogodba nastala
Pogodba je formalno odpravila preostale pravice in dolžnosti zaveznikov iz obdobja po nacistični kapitulaciji leta 1945 in tako izvršila pravno »zaključitev« stanja po drugi svetovni vojni. Zaveznice so se zaveze odpovedale nadzornim pooblastilom v Nemčiji in Berlinu, kar je bila predpogoj za polno suverenost združene države.
Glavne določbe pogodbe
- Polna suverenost: pogodba je Nemčiji vrnila polno suverenost nad njenim ozemljem, vključno z Berlinom – to je začelo veljati po ratifikaciji in uradnem vstopu v veljavo.
- Vojačne omejitve in obrambe: Nemčija se je zavezala, da bo delovala miroljubno, ne bo začela agresijskih vojn in da ne bo razvijala jedrskega orožja. Pogodba je določala tudi omejitve glede nameščanja določenih vrst tujih bojnih sredstev na območju nekdanje Vzhodne Nemčije.
- Prezadnja prisotnost tujih enot: določila so časovni okvir in pogoje za umik tujih enot; Sovjetska zveza se je zavezala, da bo do leta 1994 umaknila svoje enote iz vzhodne Nemčije in vzhodnega Berlina, kar je tudi izvedla.
- Nato in tuje sile: pogodba je omogočala, da združena Nemčija ostane članica Natovih struktur (Zahodna Nemčija je bila članica že prej), hkrati pa so bile določene omejitve glede premikov in stalne prisotnosti tujih sil na območju nekdanje Vzhodne Nemčije.
- Meje: pogodba je potrdila obstoječe meje Nemčije. Nemška vlada je hkrati potrdila, da bo veljala meja, dogovorjena z Poljsko, v okviru sporazuma iz leta 1970 (obrečje Odra–Neise).
Ratifikacija in uveljavitev
Pogodba je začela veljati 15. marca 1991, potem ko so bile izpolnjene potrebne ratifikacije in postopki. Z vstopom v veljavo je Nemčija se je dejansko zavezala in pridobila polno notranjo in zunanjo suverenost — to pomeni sposobnost samostojnega odločanja o vseh zadevah na lastnem ozemlju, vključno z Berlinom.
Pomen in posledice
Pogodba 2+4 je bila ključna pri pravnem omogočanju združitve Nemčije in je odpravila formalno zaveznistvo iz obdobja po drugi svetovni vojni. Omogočila je utrditev meja, nadzor nad vojaškimi vprašanji in določila pogoje za prisotnost tujih sil, hkrati pa je potrdila, da združena Nemčija ostaja v okviru zahodnih varnostnih struktur. Pogodba je imela tudi daljnosežne politične posledice, ker je vplivala na razprave o varnosti v Evropi, umiku sovjetskih sil in poznejšem razvoju odnosa med Rusijo in zahodnimi državami.
Zaključek: Pogodba o končni ureditvi glede Nemčije je pravno in politično uredila pogoje združitve ter zaključila poseben mednarodni status, ki je Nemčijo bremenil od konca druge svetovne vojne. Zaradi nje je združena Nemčija pridobila polno suverenost, obenem pa so bile določene ključne varnostne in mejne zagotovila za sosednje države in zaveznice.
Nemška ratifikacija pogodbe 2+4
Vprašanja in odgovori
V: Kako se včasih imenuje Pogodba o dokončni ureditvi razmerij z Nemčijo?
O: Pogodba o dokončni ureditvi razmerij z Nemčijo se včasih imenuje Pogodba 2 + 4.
V: Kdo je podpisal pogodbo?
O: Pogodbo sta podpisali obe Nemčiji (zahodna in vzhodna) ter štiri vojne zaveznice (Francija, Združene države Amerike, Združeno kraljestvo in Sovjetska zveza).
V: Kdaj je začela veljati?
O: Pogodba je začela veljati 15. marca 1991.
V: Kaj je omogočala?
O: Pogodba je omogočila združitev Vzhodne in Zahodne Nemčije v eno državo.
V: Kaj je Nemčija obljubila glede svojih vojaških sil?
O: Nemčija je obljubila, da bo omejila velikost svoje vojske, mornarice in letalstva ter da ne bo izdelovala jedrskih bomb.
V: Kaj so v zvezi s to pogodbo morali storiti tuji vojaki?
O: ZSSR je morala do leta 1994 iz vzhodne Nemčije in vzhodnega Berlina umakniti vse svoje enote, tri zahodne zaveznice pa so morale svoje enote obdržati v Berlinu do odhoda Sovjetov.
V: Kaj je ta pogodba določala glede meja med državami?
O: Ta pogodba je določila smernice za premestitev tujih vojaških enot, ki so bile v Nemčiji, in določitev nemških meja; potrdila je tudi, da bo prejšnji sporazum o meji med Poljsko in Nemčijo iz leta 1970 ostal v veljavi.
Iskati