Bički (rod Pyrrhula) – opis, razširjenost, vedenje in ogroženost

Ptičji bički so rod ptic pevk iz družine ptičev (Fringillidae). Spadajo v rod Pyrrhula. Vrste iz tega rodu so kompaktne, kratkotrpeče ptice z značilnim debelim kljunom, prilagojenim za luščenje semen in brstov.

Razširjenost in taksonomija

Rod ima palearktično razširjenost. Večina vrst živi v Aziji; dve vrsti se pojavljata izključno v Himalaji, ena vrsta, P. pyrrhula, pa je razširjena tudi v Evropi. Pyrrhula murina, znana kot azorski biček, je endemična za otok São Miguel in je po oceni strokovnjakov kritično ogrožena vrsta (ocenjena populacija je v preteklosti znašala približno 120 parov), pojavlja pa se le na vzhodu otoka São Miguel v Azorskem arhipelagu.

Analize zaporedja citohromab mitohondrijske DNK kažejo, da je holarktični borovničevec (Pinicola enucleator) sestrska skupina prednikov bičjih ptic, kar pomaga razjasniti evolucijsko zgodovino in sorodstvena razmerja znotraj družine Fringillidae.

Evolucija

Evolucija rodov bičkov je po molekularnih ocenah potekala že v srednjem do poznem miocenu. Evolucija vrste bičja čigra (in sorodnih taksonov) se je po sedanjih ocenah začela kmalu po ločitvi od njihovih skupnih prednikov – približno ob koncu srednjega miocena, pred približno dvanajstimi milijoni let (mya). Dokazi kažejo, da se je večina radiacije teh ptic začela na območju Himalaje, od koder so se nekatere linije razširile proti zahodu v Evropo in proti severu v Sibirijo ter skrajno vzhodno v nekatere dele Azije. Zdi se tudi, da so gorski ptiči del te evolucijske skupine.

Opis in prepoznavne značilnosti

Bički so kratke, robustne ptice z značilnim okroglim telesom in kratkim repom. Imajo bleščeče črno perje na krilih in repu ter svetlejši, pogosto bel zadek. Noge in stopala so mesnato rjave barve. Njihov kratek, nabrekli kljun je črn in močan, pri P. nipalensis pa je lahko rahlo rumenkast. Samci so običajno bolj barviti kot samice: pogosto imajo oranžno do rdeče obarvano prsi ali prsni del, medtem ko so samice bolj pepelnate, rjave ali rožnate. Nekatere vrste ali podvrste imajo tudi črno kapo ali temnejšo glavo, kar je dobro prepoznaven znak v terenu.

Vedenje in selitveno vedenje

Bički so običajno sramežljive, a pri primernem opazovanju lahko v bližini gozdnih robov, grmišč in sadovnjakov opazimo pare ali drobne črede. Večina populacij je delno selitvenih: gibalna strategija se razlikuje glede na podnebje in razpoložljivost hrane. Severnoevropske populacije so bolj gibčne in se selijo na večje razdalje v primerjavi s srednjeevropskimi. Jesenska selitev se začne pozno in poteka predvsem v oktobru in novembru; spomladanska selitev pa med februarjem in aprilom. Pri nekaterih vrstah so selitvene poti neredne in povezane z letnimi nihaji v pridelku semen in brstov, zato so opazna tudi leta velikih migracij (irruptions).

V vedenju so bički pogosto mirni, vendar med parjenjem izvajajo kratke prikaze, samci pa branijo teritorije. Občasno se združujejo v mešana jata z drugimi pevkami iz istega habitata.

Prehrana in razmnoževanje

Prehranjujejo se pretežno z brsti, popki, semeni in zrelimi plodovi; pozimi so jim pomemben vir hrane tudi plodovi grmovnic. Med gnezditveno sezono samci in samice po navadi iščeta hrano v bližini gnezda, da bi nahranila mladiče.

Gnezda izdelajo v gosto zabočenih grmih ali nizkih drevesih, pogosto v višini od nekaj deset centimetrov do nekaj metrov nad tlemi. Gnezdo je skrbno spleteno iz rastlinskih vlaken, mahov in drobnih korenin ter obloženo z dlakami ali perjem. V leglu je običajno 3–6 belih ali svetlih jaj z rjavimi lise; inkubacija traja približno 12–15 dni, mladiči zapuščajo gnezdo po približno dveh tednih, oba starša pa jih hranita in varujeta. Povprečna življenjska doba v divjini je kratka (več let), vendar se posamezni primerki lahko dočakajo tudi več let v naselju brez večjih pritiskov.

Glas in komunikacija

Glas bičkov je pogosto tih in melodičen; izdajo kratke žvrgole ali tihe škržljave zvoke. Samci uporabljajo petje za označevanje teritorija in privabljanje samic, medtem ko so alarmni klici kratki in ostri.

Ogroženost in varstvo

Glavne grožnje vrstam iz rodu Pyrrhula so izguba habitata (krčenje starejših gozdov in grmišč), spremembe v kmetijskih praksah, zaradi katerih upadajo rezervni viri hrane, ter lokalni napadi invazivnih vrst ali predacij s strani domačih mačk in drugih plenilcev. Pri endemičnih vrstah, kot je azorski biček P. murina, je dodatna grožnja močna omejena razširjenost (en otok), kar poveča ranljivost zaradi bolezni, ekstremnih vremenskih dogodkov in izgube habitata.

V Veliki Britaniji populacija navadnega bička (P. pyrrhula) od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja močno upada; v približno 35 letih se je število zmanjšalo za okoli 62 odstotkov. Podatki kažejo, da se je produktivnost v zadnjem desetletju izboljšala in da se je stopnja neuspešnih gnezditev v fazi mladičev (15 dni) zmanjšala s 37 % na 21 %, kar je pokazatelj, da neke varstvene ukrepe in spremembe v upravljanju habitatov prinašajo učinek.

Varstveni ukrepi za bičke vključujejo: ohranjanje in obnavljanje primernih habitatov (mešanih listnatih gozdov, grmišč in robnih pasov), nadzor invazivnih vrst, preprečevanje krčenja gozdov in ohranjanje starih sadovnjakov, kjer najdejo hrano in gnezdišča. Za kritično ogrožene endemite (npr. P. murina) so ključni tudi programi vzreje in repopulacije, dolgotrajno spremljanje populacij ter sodelovanje lokalnih skupnosti v projektih obnove habitatov.

Zaključek

Bički rodu Pyrrhula so majhne, dobro prepoznavne pevkaste ptice z raznolikim razponom navad in prilagoditvami, ki jim omogočajo življenje v različnih krajinskih tipih Palearktike. Čeprav večina vrst ni kritično ogroženih, so lokalne populacije, zlasti endemične na otokih, še posebej ranljive in zahtevajo usmerjene varstvene ukrepe ter neprekinjeno spremljanje njihovega stanja.

Vprašanja in odgovori

V: Kakšno je znanstveno ime za bikovske ptice?

V: Kje se zadržujejo bičje ptice?

V: Katera vrsta je v tesnem sorodstvu z bikovkami?

V: Kdaj se je začela evolucija različnih vrst čebelarjev?

V: Od kod izvira ta rod?

V: Kako ločimo samce in samice?

V: Ali se večina populacij delno ali v celoti seli?

Išči po črki