Cedra (znanstveno ime Cedrus) je rod dreves s stožci iz družine Pinaceae. Njihova domovina so gore zahodne Himalaje in Sredozemlje. V Himalaji so visoke od 1 500 do 3 200 metrov, v Sredozemlju pa od 1 000 do 2 200 metrov.

Cedre so do 30-40 metrov (98-131 čevljev) (občasno 60 metrov) visoka drevesa z začinjenim dišečim lesom, debelim grebenastim ali kvadratno razpokanim lubjem in širokimi, ravnimi vejami. Poganjki so dveh vrst: dolgi, ki tvorijo ogrodje vej, in kratki, ki nosijo večino listov. Listi so zimzeleni in igličasti, dolgi od 8 do 60 mm, na dolgih poganjkih razporejeni v odprti spirali, na kratkih poganjkih pa v gostih spiralnih grozdih po 15 do 45 skupaj; odvisno od debeline bele plasti voska, ki ščiti liste pred izsušitvijo, so od svetlo zelene do temno zelene in močno bleščeče svetlo modrozelene barve. Ženski semenski storžki so sodčkasti, 6-12 cm dolgi in 3-8 cm široki, sprva zeleni, pozneje sivorjavi, in tako kot pri Abiesu v zrelih letih razpadejo ter sprostijo krilata semena. Semena so dolga 10-15 mm in imajo 20-30 mm krila; tako kot pri Abies imajo 2-3 mehurčke, ki vsebujejo smolo neprijetnega okusa, kar naj bi bila obramba pred vevericami, ki jih jedo. Storžki dozorijo v enem letu, oprašitev je jeseni, semena pa dozorijo istočasno leto pozneje. Moški storžki so vitki, jajčaste oblike, 3-8 cm dolgi, zrastejo pozno poleti in jeseni odvrže cvetni prah.

Značilnosti in rastišče

Cedre so značilne po masivnem deblu in široki, razvejani krošnji, ki ji dajejo piramidalno ali razprto obliko, odvisno od vrste in starosti drevesa. Les cedre je gost, aromatičen in odporen proti gnitju, zato so bila ta drevesa zgodovinsko cenjena za gradnjo in izdelavo pohištva. Cedre dobro prenašajo hladne zime in suhe poletja, vendar potrebujejo dobro odcedna tla in polno sonce. Najbolje uspevajo na peščenih do laporastih tleh z nevtralnim do rahlo bazičnim pH; slabo prenašajo trajno zasenčenost in zastoje vode ob koreninah.

Glavne vrste

  • Cedrus libani – cedra libanonska (Lebanonska cedra): izvira iz vzhodnega Sredozemlja, znana po starem zgodovinskem pomenu. Raste v visokih, razvejnih oblikah in lahko živi več sto do tisočletij v ugodnih razmerah.
  • Cedrus atlantica – cedra atlantska (Atlasova cedra): iz gorskih predelov Severne Afrike; listi so pogosto modrikasto obarvani, drevo pa je dobro prilagojeno sušnim razmeram.
  • Cedrus deodara – cedra deodar: iz Himalaje; ima bolj viseče veje in nekoliko mehkejše iglice, pogosto rasti kot okrasno drevo v parkih in vrtovih.
  • Cedrus brevifolia – ciprska/kratkolistna cedra: manj razširjena, rastoča na severnem Cipru; podobna je cedri libanonski, vendar z daljšimi obdobji suše in omejenim arealom.

Razmnoževanje in fenologija

Cedre se naravno razmnožujejo s semeni. Storžki se oblikujejo in oprašijo jeseni, semena pa dozorijo v roku enega leta in se sprostijo, ko se stožec na drevesu razpade. V gojenju se semena pogosto zahtevajo hladno stratifikacijo (t.j. obdobje mraza ali hlajenja) pred setvijo, da se izboljša kalivost. Cedre je mogoče razmnoževati tudi vegetativno (cepljenje ali potaknjenci pri nekaterih sortah), vendar je to manj pogosto.

Uporaba

  • Les: cenjen zaradi trdote, odpornosti proti gnitju in značilnega vonja; uporabljen v gradbeništvu, pri izdelavi pohištva, za oblaganje ter v ladjedelništvu v preteklosti.
  • Okrasno drevo: pogosto se uporablja v parkih, velikih vrtovih in kot samostojna soliterno posajena rastlina, saj lepo izstopa z značilno obliko in barvo iglic.
  • Zdravilne in obredne rabe: smola in eterična olja so bila v preteklosti uporabljena v tradicionalni medicini in pri dišečih mešanicah.

Vzgoja in nega

  • Lokacija: polno sonce za najboljši razvoj krošnje in barvo iglic.
  • Tla: dobro odcedna, brez dolgotrajne mokrote.
  • Zalivanje: mlada drevesa potrebujejo redno zalivanje, dokler se ne ukoreninijo; odrasle cedre so sorazmerno odporne na sušo.
  • Obrezovanje: minimalno; odstranjujejo se poškodovane ali križajoče veje. Obsežnejše obrezovanje lahko spremeni naravno obliko krošnje.

Bolezni in škodljivci

Čeprav so cedre relativno odporne, se lahko soočajo z napadi lubadarjev, glivičnimi boleznimi korenin (npr. Phytophthora v vlažnih tleh) in poškodbami zaradi ekstremnih razmer (dolgotrajne suše ali pozebe). Pravilna lokacija, dobro odvajanje vode in zdravo gojenje zmanjšujejo tveganje bolezni.

Conservation in grožnje

Nekatere populacije, zlasti Cedrus libani v izvornih gozdovih, so ogrožene zaradi krčenja gozdov, prekomernega izkoriščanja in sprememb v rabi tal. Obstajajo projektni programi za obnovo in zaščito naravnih gozdov cedre ter za trajnostno rabo lesnih virov.

Zaključek

Cedre so impresivna skupina zimzelenih iglavcev z dolgo zgodovino rabe in pomembno vlogo v naravnih ekosistemih Sredozemlja in Himalaje. Zaradi estetskih lastnosti, trdega in dišečega lesa ter sposobnosti prilagajanja različnim razmeram so tudi v sodobnem hortikulturi cenjene kot soliterno okrasno drevo. Pri sajenju in negi je ključno upoštevati potrebe po soncu, dobro odcednih tleh in zmerni oskrbi, da drevo doseže svoj naravni potencial in dolgoživost.