Chris Gueffroy (21. junij 1968, Pasewalk - 5. in 6. februar 1989, Berlin) je bil zadnji človek, ki so ga obmejne enote ubile med poskusom pobega čez berlinski zid. Njegova smrt je postala simbol zadnjih tragičnih epizod delitve Nemčije in krutosti režima, ki je zaustavljal poskuse bega z vojaško silo.

Politični in vojaški kontekst

V času poskusa bega februarja 1989 je bil berlinski zid še vedno strog fizični in pravni sistem, ki ga je branila Narodna ljudska armada (NVA) in mejna enota Vzhodne Nemčije. Obstajal je t. i. Schießbefehl — uradni ukaz o streljanju na poskuse nezakonitega prečkanja meje — kar je povzročalo smrtne žrtve med poskušajočimi pobegniti. Poletni in jesenski dogodki leta 1989 so sicer že pritiskali na režim, vendar konec zime še ni prinesel odprave izstrelitvenih ukazov.

Potek poskusa bega

Gueffroy in njegov prijatelj Christian Gaudian sta v noči s 5. na 6. februar 1989 poskušala pobegniti iz Vzhodnega v Zahodni Berlin. Prečkala sta obrežje kanala v okrožju Britz, ker sta upala, da so spremembe v politiki in javne razprave pomenile, da je ukaz za streljanje na potnike ustavljen. Ko sta preplezala zadnjo kovinsko ograjo, so ju opazili pripadniki obmejnih enot in nanju streljali.

Gueffroy je bil po uradnih podatkih zadan z desetimi streli v prsni koš in je umrl v obmejnem pasu. Christian Gaudian je bil hudo poškodovan; po aretaciji so ga obsodili za poskus nezakonitega prehoda meje (v nemščini "versuchten ungesetzlichen Grenzübertritts im schweren Fall").

Zapleti po dogodku in kazenska odgovornost

Gaudian je bil 24. maja 1989 obsojen na tri leta zapora na okrožnem sodišču v Pankowu. Septembra 1989 ga je vzhodnonemška vlada izpustila pod varščino, 17. oktobra 1989 pa je bil premeščen v Zahodni Berlin — del širšega konteksta izpustov in pritiskov, ki so predhodili padcu zidu novembra 1989.

Štirje obmejni stražarji so sprva prejeli pohvalo (Leistungsabzeichen der Grenztruppen) in denarno nagrado po 150 vzhodnonemških mark, podeljeno s strani vodje lokalne obmejne straže Ericha Wöllnerja. Po združitvi Vzhodne in Zahodne Nemčije so jih začeli preganjati pred berlinskim deželnim sodiščem. Dva sta bila januarja 1992 izpuščena. Ingo Heinrich, ki je izstrelil strel, s katerim je bil ubit Gueffroy, je bil obsojen na tri leta in pol zapora; leta 1994 je zvezno sodišče (Bundesgerichtshof) kazen znižalo na pogojno kazen dveh let.

Leta 2000 so zaradi odgovornosti za smrt Gueffroya in še dveh mladih moških sodili dvema visokima funkcionarjema SED, Siegfriedu Lorenzu in Hansu‑Joachimu Böhmu. Sprva sta bila oproščena, ker sodnik ni našel neposrednih dokazov, da bi lahko preklicala ukaz o ustrelitvi. Zadeva je bila ponovno odprta in 7. avgusta 2004 sta bila oba spoznana za kriva ter obsojena na pogojni kazni po 15 mesecev. Sodnik je med izrekom kazni navedel, da sta kratke kazni posledica daljšega časa, ki je minil od dogodkov.

Pomen in dedičina

Chris Gueffroy je postal simbol zadnjih smrtnih žrtev delitve Nemčije in primerov, ko so državne strukture z uporabo sile preprečevale beg v svobodo. Njegova smrt je v zahodnih medijih in pri protestnem gibanju v Vzhodni Nemčiji sprožila nova vprašanja o legitimnosti in humanosti mejne politike.

Spomenik

21. junija 2003, na njegov 35. rojstni dan, so na bregu kanala v okrožju Britz odkrili spomenik v spomin na Chrisa Gueffroya. Spomenik je zasnoval berlinski umetnik Karl Biedermann in je postal mesto spomina za domačine, obiskovalce in vse, ki se zanimajo za zgodovino berlinskega zidu.

Gueffroyeva zgodba ostaja opomnik na človeške stroške delitve in tudi na pomembnost varovanja svobode gibanja ter človekovih pravic.