Civil Rights Cases (1883): odločitev VS ZDA o rasni diskriminaciji
Primeri državljanskih pravic 109 U.S. 3 (1883) so bili skupina petih podobnih primerov, ki jih je Vrhovno sodišče Združenih držav združilo v eno zadevo. Sodišče je odločilo, da kongres nima ustavne pristojnosti na podlagi štirinajste spremembe, da bi prepovedal rasno diskriminacijo zasebnih posameznikov in organizacij, ne pa državnih in lokalnih oblasti.
Sodišče je odločilo, da je bil Zakon o državljanskih pravicah iz leta 1875, ki je določal, da so "vse osebe pod jurisdikcijo Združenih držav Amerike upravičene do popolnega in enakega uživanja namestitev, prednosti, olajšav in privilegijev gostiln, javnih prevoznih sredstev na kopnem ali vodi, gledališč in drugih krajev javne zabave; le pod pogoji in omejitvami, določenimi z zakonom, in velja enako za državljane vseh ras in barv, ne glede na kakršno koli predhodno stanje služenja", v nasprotju z ustavo.
Odločitev, avtor in glasovi
Glavno mnenje v zadevi je napisal sodnik Joseph P. Bradley. Večina sodišča je presodila, da štirinajsta sprememba ščiti posameznike pred ukrepanjem državnih oblasti, ne pa pred dejanji zasebnih posameznikov ali podjetij. V tem smislu naj Kongres ne bi imel pooblastil po odstavku o izpolnjevanju (enforcement clause) štirinajste spremembe za popolno prepoved zasebne rasne diskriminacije. Odločitev je bila sprejeta z večino; sodnik John Marshall Harlan je izrazil osamljeno nasprotno mnenje.
Pravna logika večine
Večina je utemeljila svojo odločitev z načelom, da ustavna jamstva enake zaščite in enakega obravnavanja zadevajo predvsem delovanje državnih organov. Po tej razlagi štirinajsta sprememba omejuje predvsem države in javno oblast, zato zakon, ki bi kaznoval izključne prakse zasebnih gostiln, gledališč ali prevoznikov, presega okviru tega ustavnega amandmaja. Sodišče je tudi presodilo, da Zakon o državljanskih pravicah iz leta 1875 posega v zasebno sfero in zato ni skladen s štirinajsto spremembo.
Mnenje odklonilca
Sodnik John M. Harlan je v svojem odklonilnem mnenju izrazito nasprotoval večinskemu stališču. Harlan je trdil, da štirinajsta sprememba in pristojnosti Kongresa po njej (odstavek za izvrševanje) morajo omogočati zaščito temeljnim državljanskim pravicam posameznikov tudi pred izključevanjem v javnih nastanitvah in prevozih, čeprav ta izključevanja izhajajo iz zasebnih dejanj. Njegovo mnenje je kasneje postalo znano kot pomembna pravna in moralna kritika večinskega stališča ter je vplivalo na kasnejše odločitve in javno mnenje.
Posledice odločitve
- Odločitev je imela daljnosežne posledice: učinkovito je razbremenila federalne oblasti odgovornosti za preprečevanje zasebne rasne diskriminacije in s tem prispevala k utrjevanju prakse ločevanja (segregacije) v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja.
- Razsodba je utrdila doktrino o "državnem dejanju" (state action doctrine), ki je postala temelj za mnoge kasnejše sodne odločitve, ki omejujejo dosego ustavnih jamstev do dejanj države ali njenih agentov.
- V praksi je posledično večina zaščite pred rasno diskriminacijo v javnih nastanitvah in prevozih prešla na državno zakonodajo ali na kasnejše zvezne ukrepe, ki so temeljili na drugih ustavnih pooblastilih (npr. commerce clause) ali drugačnih zakonodajnih temeljih.
Kasnejši razvoj in odprava učinkov
Pravna logika iz Civil Rights Cases je dolgo ostala vplivna, vendar so se v 20. stoletju pojavili pomembni premiki. Zlasti v 1960-ih so zakonodaja in sodna praksa ponovno okrepile zaščito pred rasno diskriminacijo: Civil Rights Act iz leta 1964 je med drugim prepovedal diskriminacijo v javnih nastanitvah in pri zaposlovanju; zakon je deloma utemeljen na pooblastilih Kongresa glede meddržavne trgovine (commerce clause) in na izvršilnih pooblastilih po štirinajsti spremembi. V sodni praksi so primeri, kot so Heart of Atlanta Motel v. United States in Katzenbach v. McClung (oba 1964), podprli zmožnost zvezne vlade, da posredno ali neposredno ureja diskriminacijo v javnih storitvah v okviru svojih ustavnih pooblastil.
Pomen za zgodovino državljanskih pravic
Civil Rights Cases (1883) predstavljajo ključen mejnik v ameriški ustavnopravni zgodovini: odločitev je omejila takojšnje varstvo, ki ga je obljubljala rekonstrukcija po državljanski vojni, in omogočila več desetletij segregacije. Hkrati je odklonilno mnenje sodnika Harlana in poznejša zakonodajna ter sodna prizadevanja pokazala, da se pravna interpretacija in politična volja lahko sčasoma spremenita, kar je vodilo do obnovitvenih premikov v sredini 20. stoletja.
Dejstva
Sama odločitev je vključevala pet združenih zadev (Združene države proti Stanleyju, Združene države proti Ryanu, Združene države proti Nicholsu, Združene države proti Singletonu in Robinson proti železnici Memphis & Charleston, 109 U.S. 3, 3 S. Ct. 18, 27 L. Ed. 835.), ki so prihajala z različnih nižjih sodišč, v katerih so temnopolti Američani tožili gledališča, hotele in prevozna podjetja, ki so jim zavrnila storitev ali jih izključila iz prostorov, namenjenih samo belcem.
Odločitev Sodišča
Sodišče je z odločitvijo sodnika Josepha P. Bradleyja (8-1) odločilo, da besedilo 14. amandmaja, ki prepoveduje, da bi država zavrnila enako zaščito, kongresu ne daje pristojnosti za urejanje teh zasebnih dejanj. To je bilo zato, ker so bili črnci prikrajšani zaradi ravnanja zasebnikov in ne zaradi državnih zakonov ali ukrepov. Peti oddelek pooblašča kongres le za izvrševanje prepovedi državnega ukrepanja. Zakonodaja Kongresa o temah, ki so v domeni države, s 14. amandmajem ni dovoljena. Zasebna dejanja rasne diskriminacije so bila preprosto zasebne krivice, ki jih nacionalna vlada ni mogla odpraviti. Bradley je pripomnil, da "individualni posegi v pravice posameznikov niso predmet [14.] spremembe. Ta ima globlje in širše področje uporabe. Razveljavlja in dela neveljavno vso državno zakonodajo in vse vrste državnih ukrepov, ki zmanjšujejo privilegije in imunitete državljanov Združenih držav ali jim škodujejo v življenju, svobodi ali lastnini brez ustreznega sodnega postopka ali ki kateremu koli od njih odrekajo enako varstvo zakonov."
Sodišče je tudi priznalo, da 13. amandma velja za zasebne akterje, vendar le v obsegu, v katerem prepoveduje lastništvo sužnjev, ne pa diskriminatornega ravnanja. Sodišče je dejalo, da "bi bil argument o suženjstvu napačen, če bi določili, da se uporablja za vsako diskriminatorno dejanje, ki se osebi zdi primerno, da ga izvede glede gostov, ki jih bo sprejela, ali glede ljudi, ki jih bo vzela v svojo kočijo, taksi ali avto, ali sprejela na svoj koncert ali v gledališče, ali se z njimi ukvarjala v drugih zadevah v zvezi s stiki ali poslovanjem".
Sodnik Joseph P. Bradley
Reakcije
Številni afroameriški voditelji so bili ogorčeni in razočarani, ker je vrhovno sodišče razglasilo prva dva člena zakona o državljanskih pravicah iz leta 1875 za neustavna. T. Thomas Fortune, urednik časopisa New York Globe, je 20. oktobra 1883 zapisal: "Barvno prebivalstvo Združenih držav se danes počuti, kot da bi bilo krščeno v ledeni vodi." Mnogi so menili, da je to konec obdobja, v katerem je zvezna vlada varovala pravice afroameriških državljanov.
Odločitev vrhovnega sodišča je močno omejila pristojnost zvezne vlade, da črncem zagotovi enak položaj pred zakonom. Državni uradniki na jugu so to odločitev izkoristili in začeli sprejemati zakone, ki so še sedemdeset let uzakonjali obravnavanje črncev kot drugorazrednih državljanov. Odločitev sodišča je tako na koncu privedla do sprejetja državnih zakonov, kot so zakoni Jima Crowa, s katerimi je rasna segregacija postala zakon.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj so bili primeri državljanskih pravic?
O: Primeri državljanskih pravic so bili skupina petih podobnih primerov, ki so bili združeni v eno zadevo, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče Združenih držav Amerike.
V: Kaj je sodišče odločilo v zvezi z Zakonom o državljanskih pravicah iz leta 1875?
O: Sodišče je odločilo, da kongres nima ustavne pristojnosti v skladu s štirinajsto spremembo, da bi prepovedal rasno diskriminacijo zasebnih posameznikov in organizacij, ne pa državnih in lokalnih oblasti. Odločilo je tudi, da je bil Zakon o državljanskih pravicah iz leta 1875 protiustaven.
V: Kaj je določal Zakon o državljanskih pravicah iz leta 1875?
O: Zakon o državljanskih pravicah iz leta 1875 je določal, da so "vse osebe pod jurisdikcijo Združenih držav upravičene do polnega in enakega uživanja nastanitve, prednosti, olajšav in privilegijev gostiln, javnih prevoznih sredstev na kopnem ali vodi, gledališč in drugih krajev javne zabave; pod pogoji in omejitvami, ki jih določa zakon, in veljajo enako za državljane vseh ras in barv ne glede na prejšnje pogoje služenja".
V: Kako je kongres skušal uporabiti svoja pooblastila na podlagi štirinajste spremembe?
O: Kongres je skušal uporabiti svojo pristojnost na podlagi štirinajste spremembe, da bi prepovedal rasno diskriminacijo s strani zasebnih posameznikov in organizacij.
V: Zakaj je bil ta poskus neuspešen?
O: Ta poskus ni uspel, ker ga je vrhovno sodišče Združenih držav razglasilo za neustavnega.
V: Kaj je veljalo v skladu z zakonom glede rase ali barve kože v skladu z zakonom The Civil Right Acts?
O: V skladu z Zakonom o državljanskih pravicah je treba vse osebe, ne glede na njihovo raso ali barvo, obravnavati enako in spoštovati pogoje, določene z zakonom.
V: Katere vrste dejavnosti zajema zakon o državljanskih pravicah?
O:Zakon o državljanskih pravicah zajema dejavnosti, kot so uživanje nastanitve, ugodnosti, olajšav, privilegijev v gostilnah, javnih prevoznih sredstvih na kopnem ali vodi, gledališčih itd.
