Clostridium difficile je vrsta bakterije. Pogosto jo imenujemo C. diff (izgovori se "see diff"). Je grampozitivna bakterija, ki spada v rod Clostridium.

C. diff lahko živi v debelem črevesu, ne da bi povzročal kakršne koli težave. Približno 2-5 % odraslih ima v debelem črevesu C. diff. Vendar pa pri nekaterih ljudeh C. diff povzroči resno bolezen. Pri teh ljudeh se bakterije v debelem črevesu nenadzorovano razrastejo. Bakterije napadajo sluznico črevesja. To povzroči težavo, imenovano kolitis zaradi C. diff. Kolitis je vnetje (oteklina) debelega črevesa.

Okužba s C. diff je vse pogostejša v bolnišnicah, domovih za ostarele in drugih zdravstvenih ustanovah. Samo v Združenih državah Amerike zaradi nje vsako leto umre približno 14.000 ljudi.

Kako se prenaša in zakaj je problematična

C. difficile se širi po fekalno-oralni poti. Bakterija tvori spore, ki so zelo odporne na okoljske vplive, sušenje in mnoge razkužilne snovi. Spore lahko ostanejo na površinah (ročaji, postelje, sanitarije) dolgo časa in jih lahko prenašajo roke zdravstvenega osebja ali obiskovalcev. Ker spore prenesejo tudi hrana ali kontaminirane roke, so bolnišnice in domovi za ostarele posebej prizadeti.

Kdo je v večjem tveganju

  • Uživanje širokospektralnih antibiotikov (čeprav niso vsi antibiotiki enako tvegani) — antibiotiki lahko porušijo normalno črevesno mikrobioto in omogočijo razrast C. diff.
  • Bivanje v bolnišnici ali domovih za ostarele, pogosti stiki z zdravstvenimi ustanovami.
  • Starost nad 65 let, oslabljen imunski sistem, resne kronične bolezni.
  • Uporaba zaviralcev kisline (PPI), predhodne operacije prebavil ali hranilne sonde v črevesju.

Simptomi

Najpogostejši znak okužbe je vodnata driska (lahko večkrat na dan). Drugi simptomi vključujejo:

  • bolečine v trebuhu in krči,
  • zvišana telesna temperatura,
  • slabost in izguba teka,
  • v hujših primerih krvav ali sluzast iztrebek, znaki dehidracije, zelo visoka vrednost belih krvnih celic (levkocitoza).

Pri nekaterih bolnikih se razvije hud vnetni proces — toksikalen megakolon, perforacija črevesja in sepse, ki lahko ogrozijo življenje.

Diagnoza

Diagnoza temelji na kliničnih znakih in laboratorijskih testih blata. Najpogosteje uporabljeni testi so:

  • testi, ki zaznajo toksin(a) proizveden s strani C. diff (encimski testi),
  • molekularni testi (PCR), ki zaznajo gene za toksine,
  • kombinirani pristopi (npr. GDH test + toksinski test) za večjo natančnost.

Testiranje se običajno opravi le pri simptomatskih bolnikih (driska), ker je prisotnost bakterije brez simptomov (kolonizacija) pogosta in ne zahteva zdravljenja.

Zdravljenje

Raven zdravljenja je odvisna od resnosti bolezni:

  • Če je možno, prenehajte z antibiotikom, ki je sprožil okužbo.
  • Prva linija zdravljenja za večino primerov je oralni vancomycin ali fidaxomicin. Fidaxomicin ima prednost v manjšem številu ponovitev pri nekaterih bolnikih.
  • Metronidazol se danes uporablja manj pogosto in ni več priporočena prva izbira pri zmernih in hudih primerih.
  • Pri fulminantnih (najhujših) oblikah se vancomycin daje peroralno (ali rektalno, če je ileus) in pogosto v kombinaciji z IV metronidazolom; v skrajnih primerih je lahko potrebna operacija.
  • Za ponavljajoče se okužbe (recidivi) so zelo učinkovite metode, kot je transplantacija fekalne mikrobiote (FMT), ki obnovi normalno črevesno floro. Obstajajo tudi zdravila kot je bezlotoksumab (protitelesce proti toksinu B), ki lahko znižajo tveganje ponovitve.

Stopnja ponovitev je pomembna: približno 20–30 % bolnikov doživi vsaj en ponovitev po prvi epizodi, in tveganje narašča z nadaljnjimi recidivi.

Preprečevanje

  • Stroga higiena rok: pranje z vodo in milom je bolj učinkovito proti sporam C. diff kot samo alkoholna razkužila.
  • Uporaba kontaktnih ukrepov v zdravstvenih ustanovah (rokavice, halje) za bolnike s sumom ali potrjeno okužbo.
  • Temeljito čiščenje okolja s sporicidnimi sredstvi (npr. raztopine na osnovi klora/bleach).
  • Antibiotska politika (antimikrobna stewardship) za zmanjšanje nepotrebne uporabe antibiotikov.
  • Testirajte in zdravite samo simptomatske osebe, da se prepreči nepotrebno zdravljenje kolonizacije.

Zapleti in smotrni ukrepi

Zapleti lahko vključujejo dehidracijo, hudo vnetje črevesja, toksikalen megakolon, perforacijo črevesja in sepsa. Pri hudih simptomih (visoka vročina, močna bolečina v trebuhu, krvava driska, slabšanje zavesti, zmanjšano izločanje urina) je nujno poiskati takojšnjo zdravniško pomoč.

Raziskave in cepiva

Raziskave o cepivih proti C. diff in drugih preventivnih pristopih potekajo. Cilj je zmanjšati pojavnost in predvsem ponovitve okužb.

Če sumite na okužbo s C. diff (npr. driska med ali po jemanju antibiotikov), se posvetujte z zdravnikom — pravočasna diagnoza in ustrezno zdravljenje lahko preprečita resne zaplete.