Skupnost neodvisnih držav (SND) – nastanek, članice in pomen

Skupnost neodvisnih držav (SND) je konfederacija držav, ki so nekoč sestavljale Sovjetsko zvezo. Nastanek SND je povezan z razpadom ZSSR konec leta 1991 in političnimi dogovori, s katerimi so nekdanje republike urejale prehod v neodvisne države in medsebojno sodelovanje.

Nastanek

8. decembra 1991 so se voditelji Rusije, Belorusije in Ukrajine sestali v naravnem rezervatu Beloveška pušča v Belorusiji. Razpravljali so o ustanovitvi Skupnosti neodvisnih držav (SND) kot okvirja za medsebojno sodelovanje po razpadu Sovjetske zveze. Dosegli so dogovor o več točkah in podpisali dokument o ustanovitvi SND (Beloveške izjave), v katerem je bilo med drugim določeno, da bo zveza odprta za vse republike Sovjetske zveze. K pozivu so bile pozneje povabljene tudi druge države s podobnimi cilji.

Pred vstopom v SND so se voditelji dodatnih republik 21. decembra 1991 sestali v Kazahstanu in sprejeli protokol k izvirnemu dogovoru z 8. decembra 1991 (Alma-Ata protokol), s katerim so potrdili širšo udeležbo. Leta 1993 so bile določene dodatne podrobnosti delovanja SND v statutih in drugih sporazumih.

Članice in statusi

Sovjetska zveza je imela 15 republik: Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Kazahstan, Kirgizija, Moldavija, Rusija, Tadžikistan, Turkmenistan, Ukrajina, Uzbekistan, Gruzija, Estonija, Latvija in Litva. Estonija, Latvija in Litva so neodvisnost dosegle in bile priznane že pred razpadom ZSSR; Sovjetska zveza je 6. septembra 1991 priznala neodvisnost teh baltskih držav.

Od preostalih republik so se velike večine pridružile SND kot članice ali sodelujoče države. V praksi so se statusi razlikovali:

• Med državami, ki so se udeležile ustanovitvenih dogovorov in so bile dolgo časa štete kot članice ali sodelujoči člani, so bile: Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Kazahstan, Kirgizija, Moldavija, Rusija, Tadžikistan, Uzbekistan.
• Turkmenistan je 26. avgusta 2006 zapustil stalno članstvo in pridobil status pridružene članice (assoiciated state) s precej omejenim sodelovanjem.
• Gruzija se je decembra 1993 pridružila, vendar je po sporu z Rusijo in ob oboroženem konfliktu 2008 začela postopek izstopa; formalno je izstopila 15. avgusta 2008, članstvo pa se je uradno končalo 17. avgusta 2009.
• Ukrajina je sodelovala pri ustanovitvenih dogovorih (Beloveška izjava in Alma-Ata protokol), vendar ni ratificirala statutov SND iz leta 1993 in zato nima istega pravnoformalnega statusa kot nekatere druge članice; od leta 2014 naprej je postopoma prenehala sodelovati v dejavnostih SND in omejila sodelovanje s skupnimi organi.
• Estonija, Latvija in Litva se SND niso pridružile.

Organizacija in pristojnosti

SND ni nadnacionalna organizacija z enotno oblastjo nad članicami, temveč konfederacija oziroma medvladna organizacija. Odločanje poteka večinoma na podlagi soglasja držav članic. Glavna telesa vključujejo različne svete in odbore, kot so Svet voditeljev držav, Svet vlad, Svet ministrov zunanjih zadev in drugi medresorski forumi. Sedež SND je v Minsku v Belorusiji, organizacijo vodi izvršni sekretar oziroma izvršni direktor, ki koordinira delovanje sekretariata in skupnih organov.

SND ni država naslednica Sovjetske zveze – ta vlogo mednarodno priznane naslednice je prevzela Ruska federacija, ki je prevzela tudi stalni sedež v Varnostnem svetu OZN. SND je namenjena olajšanju sodelovanja med neodvisnimi državami pri gospodarskih, varnostnih in humanitarnih zadevah, vendar nima enakega statusa kot suverena zvezna država.

Pomen, sodelovanje in kritike

Članske države so v okviru SND podpisale številne sporazume o gospodarskem sodelovanju, obrambnih in varnostnih zadevah, migracijah, prevozu, nadzoru oborožitve in sodelovanju pri reševanju meddržavnih sporov. Pomembni dosežki vključujejo dogovore o prenosu in varstvu jedrskega orožja ob razorožitvi ter o uporabi skupne infrastrukture, carinsko-tehnično sodelovanje in sporazume o prostem pretoku določenih kategorij blaga in ljudi.

V praksi pa je učinkovitost SND različna: nekatera sodelovanja so ostala formalna ali slabo izvedena, ker so države raje sklepale dvostranske sporazume ali se vključevale v druge regionalne zveze. Močno tekmovanje in delna zamenjava sodelovanja z organizacijami, ki jih vodi Rusija (npr. Evrazijska gospodarska unija - EAEU, oziroma kolektivne varnostne strukture), so zmanjšale pomen SND kot edinega okvirja za regionalno povezovanje. Kritiki pogosto opozarjajo, da SND omogoča Rusiji ohranjanje vpliva nad nekdanjimi sovjetskimi republikami, medtem ko zagovorniki izpostavljajo vlogo SND pri urejanju praktičnih vprašanj prehoda iz skupnega sistema v ločene države.

Trenutno stanje

V zadnjih letih je dejavnost SND upadla na nekaterih področjih, saj so se države osredotočile na druge regionalne platforme, dvostransko sodelovanje ali članstva v ločenih integracijskih projektih. Kljub temu SND ostaja formalni forum, preko katerega lahko članice urejajo specifična vprašanja, usklajujejo politike ali rešujejo sporazume, kadar jim to ustreza.

Skupnost neodvisnih držav ima zato mešano vlogo: je eden od spominskih in praktičnih instrumentov po razpadu Sovjetske zveze, a njena moč in obseg delovanja sta omejena in sočasno odvisna od politične volje posameznih članic.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je Skupnost neodvisnih držav?

V: Koliko držav je v SND?

V: Kdaj je bila ustanovljena SND?

V: Kakšen je namen CIS?

V: Ali so vse države nekdanje Sovjetske zveze vključene v SND?

V: Ali v Skupnosti neodvisnih držav obstaja uradni jezik?

V: Ali obstajajo še kakšne druge organizacije, ki so povezane s SND ali so z njo povezane?

Išči po črki