Indijski cesar: pomen in zgodovina (Ašoka, Akbar, Bahadur Šah II)

Indijski cesar/ cesarica (v hindustanščini Badishah-e-Hind) je bil naslov zadnjega mogulskega cesarja Bahadurja Šaha II. in tudi britanskih kolonialnih monarhov v času britanskega radža v Indiji.

Včasih se izraz "indijski cesar" uporablja tudi za indijske cesarje, kot sta Ashoka Veliki iz dinastije Maurya in cesar Akbar iz cesarstva Mughal. Vendar si tega naziva nista prisvojila.

Pomen izraza

Izraz "indijski cesar" (v hindustani pogosto zapisan kot Badshah-e-Hind) izhaja iz persko/urdske besede badshah ali padishah, ki pomeni kralj ali cesar, in besede "Hind", ki označuje Indijo. Naslov je bil politično in simbolno močan — označeval je suprenastavni, panmohutnen položaj vladarja, ki je imel avtoriteto nad velikim ozemljem, različnih narodov in verskih skupin.

Zgodovinski kontekst

Mnogokrat se ta izraz uporablja retrospektivno za velike vladarje indijske zgodovine. Na primer, Ashoka Veliki (dinastija Maurya) je postal znan kot eden najvplivnejših indijskih vladarjev zaradi širjenja budizma in ohranjenih kamnitih in stebrovinskih napisov — v svojih napisanih virih Ashoka ni uporabljal točno naziva "indijski cesar", temveč se je v napiseh pogosto podpisoval z izrazi, kot so "Devanampiya" in "Piyadasi". Podobno je cesar Akbar iz cesarstva Mughal utrdil nadzor nad velikimi deli indijskega podkontinenta in vlatne institucije, vendar so se naslovi in titulature razlikovali glede na dvorno prakso — Mughalci so pogosto uporabljali perske oziroma turške naslove, kot so "Padishah" ali "Badshah".

Konec mogulskega vladanja in britanski radž

V začetku druge polovice 19. stoletja je mogulska oblast močno oslabila. Po uporih leta 1857 (znanih kot India Mutiny ali Prvi indijski upor) je bil zadnji mogulski cesar Bahadur Šah II. formalno odstavljen in izgnan v Rangun (Birmo). Britanska krona je nato prevzela neposredno oblast nad Indijo z vladnim aktom leta 1858, kar je uvedlo obdobje britanskega radža. Leta 1876 je britanska monarhinja Viktorija sprejela naslov "Empress of India", ki so ga kasnejši britanski monarhi nosili kot del svoje uradne titulature med obdobjem britanskega vladanja. Po postopku proti imperialnim strukturam in po podelitvi samostojnosti Indiji (1947) je ta naslov izgubil svojo politično veljavnost in danes velja predvsem kot zgodovinski term.

Simbolika in današnja raba

Naslov "indijski cesar" je danes v glavnem zgodovinski pojem. Uporablja se v strokovni literaturi, v popularnih zgodbah in političnih razpravah o legitimnosti preteklih vladavin. Pomembno je razlikovati med sodobno rabo naziva kot opisne oznake za močne starodavne vladarje in dejanskimi formalnimi nazivi, ki so jih posamezni vladarji uporabljali v svojem času.

Opomba: Besedilo povzema glavne zgodovinske dejavnike in pomen naslova; podrobnejše informacije o posameznih vladarjih (npr. natančni naslovi in uradni status v določenih obdobjih) je smiselno poiskati v specializiranih zgodovinskih virih.

Bahadur Šah II

Čeprav je dinastija Mughal od 16. stoletja dalje vladala na večini indijske podceline, je uporabljala le naziv badshah (ki na Zahodu velja za enak naziv kot cesar). Med indijskim uporom leta 1857 proti Britancem pa so uporniški sepoji zavzeli Delhi in imenovali mogola Bahadurja Šaha II. za badšaha-i Hind ali indijskega cesarja. Ko so Briti premagali upornike, so ga ujeli in je moral leta 1858 živeti v Rangunu v Burmi, s čimer se je končala vladavina mogulov.

Največji obseg mogulskega cesarstva (1700).

Britanski monarhi

Potem ko je britanska Vzhodnoindijska družba končala vladavino mogulskega cesarja, je kraljica Viktorija od 1. maja 1876 prevzela naziv "cesarica Indije".

Za njen naslov je običajno zaslužen ministrski predsednik Benjamin Disraeli. Naziv je bil ustvarjen tudi, ko je postalo jasno, da bo hčerka kraljice Viktorije, Viktorija, kraljevska princesa, postala cesarica, ko se bo njen mož povzpel na nemški cesarski prestol. Mnogi so menili, da ni prav, da je hči cesarica, medtem ko je njena mati le kraljica.

Ko je Viktorija umrla in se je na prestol povzpel njen sin Edvard VII., je njegov naslov postal "indijski cesar". Ta naziv se je obdržal do polnoči 14. in 15. avgusta 1947, ko sta Indija in Pakistan postala neodvisna od Združenega kraljestva.

Britanski kralj - cesar ali kraljica - cesarica sta se pri indijskih poslih podpisovala z začetnicami R I (Rex/Regina Imperator/Imperatrix) ali krajšo različico Ind. Imp. (Indiae Imperator/Imperatrix) za svojim imenom. To so uporabljali tudi na številnih britanskih kovancih, vključno z nekaterimi kovanci Jurija VI. iz leta 1948.

Kralj Indije in Pakistana

George VI. je imel naziv indijskega kralja še dve leti v času kratkega generalnega guvernerstva lorda Mountbattena in C. Rajagopalacharija, dokler Indija 26. januarja 1950 ni postala republika. George VI. je ostal kralj Združenega kraljestva in kralj Pakistana do svoje smrti leta 1952. Pakistan je postal republika 23. marca 1956, Elizabeta II. pa je bila štiri leta pakistanska kraljica.

Na sliki Nove krone za stare je Disraeli upodobljen kot Abanazer iz pantomimične različice Aladina, ki Viktoriji ponudi cesarsko krono v zameno za kraljevsko.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je bil zadnji mogulski cesar, ki je uporabljal naziv indijski cesar?

V: Kdo je še uporabljal naziv indijskega cesarja v času britanskega radža?

V: Ali sta Ashoka Veliki ali cesar Akbar iz mogulskega cesarstva zahtevala naziv indijskega cesarja zase?

V: Kaj v hindustanščini pomeni izraz šahanšah-e-Hind?

V: Ali so mogulski cesarji in britanski kolonialni monarhi hkrati uporabljali naziv cesar Indije?

V: Kdo je bil prvi mogulski cesar, ki je vladal Indiji?

V: Kako se je mogulsko cesarstvo končalo?

Išči po črki