Evropski dihur (Mustela putorius) — opis, ekologija in vedenje

Evropski dihur (Mustela putorius) je vrsta kune, ki živi v zahodni Evraziji in severnem Maroku. Pogosto mu pravimo tudi navadni dihur, črni ali gozdni dihur, foumart ali fitch. Tipično ima temno rjavo dlako s svetlejšim podbradkom in značilno temno masko na obrazu; občasno se pojavijo tudi druge barvne različice, na primer albinosi. V družini, v katero spada, so tudi norci in druge podlasice. V primerjavi z nekaterimi sorodniki ima dihur kražje in bolj kompaktno telo, močneje grajeno lobanjo in zobovje ter je manj gibčen kot na primer neke vrste podlasic. Znana je njegova sposobnost izločanja posebno smrdljive tekočine iz analnih žlez, s katero označuje ozemlje in komunicira z drugimi osebki.

Opis

Evropski dihur je srednje velik mustelid: telo meri nekaj deset centimetrov, rep pa je krajši del skupne dolžine. Samci so običajno večji od samic; telesna teža se pri odraslih osebkih pogosto giblje v razponu okoli 1–2 kg, pri samicah pa je običajno manjša. Dlaka je večinoma temno rjava do črnkasta, pri nekaterih populacijah z izrazitejšimi belimi ali svetlimi oznakami. Lobanja in zobovje kažejo tipične znake plenilske prehrane: močne čeljusti in ostri sekalci ter podočnjaki, primerni za prijemanje in ubijanje plena.

Razširjenost in habitat

Evropski dihur je razširjen po širšem območju zahodne Evrope in zahodne Azije ter v severnem Maroku. Naseljuje raznolike biotope, od obrobij gozdov, travnikov in grmičevij do kmetijskih površin ter poplavnih območij. Pogosto zasede liske, opuščene podgane ali zajčje nore ter izkorišča zatečene jame in človeške objekte za skrivališča in vzrejo mladičev.

Vedenje in ekologija

Dihurji so predvsem nočni in mrakovi plenilci, čeprav so aktivni tudi podnevi. Vedenjsko niso tako strogo teritorijalni kot nekateri drugi mustelidi; osebki istega spola lahko v nekaterih okoliših delijo domove in območja lova. Komunikacija poteka z glasovi, telesno govorico in s kemičnimi sledmi; analne žleze izločajo močan vonj, ki služi označevanju ozemlja in socialnemu komuniciranju.

Prehrana in lov

Prehranjuje se z majhnimi glodavci, pticami, dvoživkami in plazilci, včasih pa tudi z jajci in ostanki drugih živali. Dihur je spreten lovec: plen išče z vonjem in sluhom, ga preganja in zgrabi z zobmi. Opisana je tudi praksa, da plen delno ohromi ali ubije na način, da mu z zobmi prebode možgane, nato pa ga shrani v nori ali skrivališču za kasnejšo porabo; takšno hranjenje "na zalogo" je pri nekaterih mustelidih pogosta strategija za spopadanje z neenakomernim zalogovanim virov hrane.

Razmnoževanje in razvoj mladičev

Parjenje poteka običajno spomladi; dihurji so lahko poligamni in se samci parijo z več samicami. Po oploditvi se rodi leglo, običajno od pet do deset mladičev, ki se razvijajo v gnezdu ali nori in se osamosvojijo pri starosti dveh do treh mesecev. Mladiči v prvih tednih življenja ostanejo pri materi; ta skrbi za hranjenje in varstvo dokler niso sposobni samostojne nabave hrane. Spolna zrelost je dosežena v prvem letu ali kmalu zatem, pri čemer so pogoji in prehranski viri lahko pomembno vplivajo na uspešnost razmnoževanja.

Evolucija, sorodniki in hibridi

Evropski dihur izhaja iz populacij zahodne Evrope v srednjem pleistocenu. Njegovi najbližji živin sorodniki vključujejo druge vrste v rodu Mustela, zlasti stepski dihur (Mustela eversmanii) in sorodne podlasice oziroma norke. V naravi in v ujetništvu se včasih pojavljajo hibridi: z nekaterimi sorodnimi vrstami (npr. s stepskim dihurjem) lahko rodi plodne potomce, medtem ko so hibridi z nekaterimi vrstami nork pogosto manj rodovitni ali sterilni. Hibridi se lahko razlikujejo tudi po velikosti in videzu krzna.

Udomitev in odnos s človekom

Evropski dihur je pred več kot 2000 leti prispeval k udomačitvi dihurja, ki je bil vzgojen za lov na škodljive glodavce. Kljub temu so ljudje do vrste pogosto gojili mešane občutke; na različnih območjih je bil predmet pregona, predvsem zaradi realnih ali domnevnih škod. Na Britanskem otočju so ga zgodovinsko pogosto preganjali lovci, v zgodnji angleški literaturi pa je bil dihur tudi simbol promiskuitete. V sodobnem času je v popularni kulturi prisoten redkeje kot nekateri drugi vretenčarji, na podeželju pa še vedno obstajajo napačna prepričanja o njegovem vedenju in vplivu na lokalne populacije živali.

Od leta 2008^{[posodobitev]} ga IUCN zaradi širokega območja razširjenosti in velikega števila osebkov uvršča v kategorijo najmanj zaskrbljujočih vrst. Lokalni pritiski, kot so izguba habitata, onesnaževanje in preganjanje, pa lahko na nekaterih območjih povzročijo lokalne upade populacij.

Lokalna imena

Dialektalna angleška imena

Verjetno nobena druga žival na britanskem seznamu ni imela toliko pogovornih imen, kot jih je imel dihur. V južni Angliji so ga na splošno imenovali "fitchou", na severu pa "foumat ali foumard"... Vendar je bilo še veliko drugih imen, vključno z neskončnimi različicami zapisa: philbert, fulmer, fishock, filibart, poulcat, poll cat itd. Charles Oldham je samo na območju Hertfordshire/Bedfordshire ugotovil vsaj 20 različnih različic imena.

- Roger Lovegrove (2007)

Latinsko ime

Poleg več domačih imen, ki se nanašajo na vonj (glej zgoraj), tudi znanstveno ime Mustela putorius izhaja iz smrdečega vonja te vrste. Latinsko putorius pomeni "smrad" ali "smrdeč" in je izvor angleške besede putrid.

Vprašanja in odgovori

V: Kakšno je znanstveno ime evropskega dihurja?

V: Kakšne barve je tipičen evropski dihur?

V: V katero družino spada evropski dihur?

V: Kako evropski dihur označuje svoje ozemlje?

V: Kdaj breje samice evropskega dihurja običajno rodijo?

V: S katerimi živalmi se hrani evropski polh?

Išči po črki