Zunanji minister: definicija, vloga in nazivi po svetu

Zunanji minister je oseba v vladi, ki se pogaja z voditelji drugih držav. V nekaterih državah se ta oseba imenuje zunanji minister, v drugih državah pa ima drugačen naziv. V Združenih državah Amerike se na primer najvišji diplomat imenuje državni sekretar.

Pristojnosti zunanjega ministra se v različnih vladah razlikujejo. V splošnem parlamentarnem sistemu zunanji minister oblikuje zunanjo politiko. Če pa ima vlada močnega predsednika vlade, zunanji minister morda ne določa politike sam.

Zunanji ministri so tradicionalno odgovorni tudi za številne diplomatske naloge, kot je sprejemanje tujih svetovnih voditeljev. Odgovorni so tudi za državne obiske v drugih državah. Zunanji minister je običajno oseba, ki v vsakem kabinetu največ potuje.

V Združenem kraljestvu se zunanji minister imenuje državni sekretar za zunanje zadeve in zadeve Commonwealtha (Secretary of State for Foreign and Commonwealth Affairs, krajše Foreign Secretary). Pred letom 1968 je državni sekretar za zunanje zadeve skrbel le za odnose z državami, ki niso članice Commonwealtha. Odnose z državami in kolonijami Commonwealtha je urejal državni sekretar za zadeve Commonwealtha. Tako so bili v državah Commonwealtha, razen v Združenem kraljestvu, ministri, odgovorni za odnose z državami Commonwealtha in državami, ki niso bile del Commonwealtha, prej običajno imenovani za ministre za zunanje zadeve.

V Združenih državah Amerike se zunanji minister imenuje državni sekretar. Je najstarejši vladni uradnik v državi. Prvotno je imel več domačih nalog. Drugi pogosti nazivi so lahko tudi minister za zunanje odnose. V številnih špansko govorečih državah Latinske Amerike se zunanji minister pogovorno imenuje canciller (kancler).

Vloga in ključne naloge

Zunanji minister vodi državno zunanjo politiko in sistem diplomatskih predstavništev (veleposlaništev, konzulatov, stalnih misij). V praksi to pomeni:

• Pogajanja in sklepanja mednarodnih sporazumov, pripravo in podpisovanje pogodb ter usklajevanje njihove ratifikacije.
• Vodenje diplomatske službe, imenovanje in nadzor veleposlanikov, kadrovska politika ter usmerjanje delovanja v tujini.
• Konzularno varstvo državljanov v tujini, vključno s pomočjo pri nesrečah, krizah, evakuacijah in izrednih razmerah.
• Organizacijo državnih obiskov, srečanj na vrhu in protokolarnih dogodkov doma in v tujini.
• Nastopanje v mednarodnih organizacijah (npr. v OZN, regionalnih organizacijah in zavezništvih) ter zagovorništvo nacionalnih interesov.
• Javno in gospodarsko diplomacijo: predstavljanje države, privabljanje investicij, podpora izvozu, kulturno sodelovanje in komuniciranje z mednarodno javnostjo.
• Zunanjepolitično usklajevanje vprašanj varnosti, energetike, podnebja, migracij, človekovih pravic, sankcij ter nadzora izvoza občutljivih tehnologij.
• Razvojno sodelovanje in humanitarna pomoč (kjer je to v pristojnosti resorja) ter mednarodno razvojno sodelovanje.

Položaj v političnem sistemu

• V parlamentarnih sistemih je zunanji minister član kabineta in pogosto eden najvidnejših ministrov. Politiko običajno oblikuje skupaj s predsednikom vlade in posebnimi odbori.
• V predsedniških sistemih ima lahko zunanji minister širša ali ožja pooblastila, odvisno od vloge predsednika pri zunanji politiki. V takih ureditvah je lahko naziv sekretar ali minister.
• Ob močnem predsedniku vlade ali predsedniku države zunanji minister pogosto deluje kot glavni izvrševalec in koordinator političnih odločitev, sprejetih na vrhu.
• Po protokolarnem vrstnem redu spada med najvišje člane vlade; pogosto je tudi eden najpogosteje potujočih funkcionarjev.

Nazivi po svetu

Poleg že omenjenih nazivov se uporabljajo različna poimenovanja, ki pogosto odražajo zgodovino ali posebnosti zunanjepolitične ureditve posamezne države:

• Nemčija: zvezni minister za zunanje zadeve.
• Francija: minister za Evropo in zunanje zadeve.
• Italija: minister za zunanje zadeve in mednarodno sodelovanje.
• Španija: minister za zunanje zadeve, Evropsko unijo in sodelovanje (pogovorno canciller).
• Poljska: minister za zunanje zadeve.
• Rusija: minister za zunanje zadeve.
• Kitajska: minister za zunanje zadeve.
• Japonska: minister za zunanje zadeve.
• Indija: minister za zunanje (external) zadeve.
• Kanada in Avstralija: minister za zunanje zadeve.
• Brazilija: minister za zunanje odnose (pogovorno tudi chanceler).
• Mehika: sekretar za zunanje odnose (pogovorno canciller).
• Južna Afrika: minister za mednarodne odnose in sodelovanje.
• Turčija: minister za zunanje zadeve.

V nekaterih državah se v nazivu izrecno omenjajo tudi evropske ali regionalne zadeve (npr. “zunanje in evropske zadeve”).

Združeno kraljestvo in Združene države: posebnosti

V Združenem kraljestvu se je leta 1968 združil “Foreign Office” z “Commonwealth Office”. Leta 2020 je bil resor povezan tudi z razvojnim sodelovanjem, zato se v praksi uporablja razširjeni naslov Foreign, Commonwealth and Development Affairs, čeprav se kratko poimenovanje Foreign Secretary ohranja.

V Združenih državah Amerike je državni sekretar član kabineta in vodi State Department. Oznaka, da je “najstarejši vladni uradnik”, se nanaša na dejstvo, da gre za najstarejše ministrsko mesto v izvršni veji zvezne vlade. Funkcionar je običajno četrti v protokolarnem vrstnem redu po predsedniku, podpredsedniku in predsedniku predstavniškega doma oziroma drugih visokih funkcionarjih glede na takrat veljaven red.

Imenovanje in odgovornost

• Zunanjega ministra praviloma imenuje šef države ali parlament na predlog predsednika vlade; v nekaterih državah je potrebna parlamentarna potrditev.
• Odgovarja parlamentu oziroma javnosti za vodenje zunanje politike, redno poroča odborom in zagovarja mednarodne sporazume, ki jih je treba ratificirati.
• V številnih državah ima namestnike ali državne sekretarje, ki vodijo posamezna področja (dvostranski odnosi, multilaterala, gospodarska diplomacija, konzularne zadeve).

Razmerje do drugih resorjev in EU

• Z zunanjim ministrstvom pogosto tesno sodelujejo ministrstva za obrambo, gospodarstvo, finance, notranje zadeve in okolje, zlasti pri varnostnih, trgovinskih in podnebnih vprašanjih.
• V Evropski uniji vlogo usklajevanja med državami članicami opravlja visoki predstavnik za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki sodeluje z zunanjimi ministri držav članic; to ni nacionalni minister, temveč predstavnik Unije.

Praktično delo in vsakdan

• Redni stiki z zunanjimi ministri drugih držav, srečanja v mednarodnih organizacijah in na konferencah.
• Krizno upravljanje (npr. evakuacije državljanov, odziv na konflikte ali naravne nesreče) v sodelovanju z drugimi organi.
• Javna diplomacija: nagovori, intervjuji, stiki z nevladnimi organizacijami, poslovnimi združenji in diaspora skupnostmi.

Opomba o izrazju: v nekaterih jezikih ali državnih ureditvah izraz “državni sekretar” pomeni ministra (npr. v ZDA), drugod pa je to naziv za namestnika ministra. Zato je pri prevajanju in primerjavah pomemben kontekst.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je zunanji minister?

V: Kako se pristojnosti zunanjega ministra razlikujejo med različnimi vladami?

V: Katere so nekatere diplomatske naloge zunanjega ministra?

V: Kakšen je naziv najvišjega britanskega diplomata?

V: Kakšen je bil naziv pred letom 1968?

V: Kakšen je še en pogost naziv, ki se uporablja za ta položaj?

V: Kako ga imenujejo v špansko govorečih državah Latinske Amerike?

Išči po črki