Nemško govoreča skupnost Belgije — Vzhodni kantoni: Eupen in avtonomija

Nemško govoreča skupnost Belgije: Vzhodni kantoni (Eupen) — zgodovina, avtonomija, kultura in mejna identiteta. Odkrijte jezikovno in politično ozadje regije.

Nemško govoreča skupnost Belgije (nemško Deutschsprachige Gemeinschaft Belgiens, kratica DGB) je ena od treh zveznih skupnosti v Belgiji. Je glavni del tako imenovanih vzhodnih kantonov (nem. Ost-Kantone) Belgije. Ima površino 854 km2 (329,7 km²) in več kot 73.000 prebivalcev, od katerih je skoraj 100 % nemško govorečih (tradicionalno ripuarsko govorečih). Pravilno branje enot: 854 km² (329,7 sq mi).

Geografija in upravna pripadnost

Glavno mesto skupnosti je Eupen. Območje leži v provinci Liège in meji na Nizozemsko, Nemčijo in Luksemburg. Celotni prostor vzhodnih kantonov obsega nemško govorečo skupnost ter dve francosko govoreči občini, Malmedy in Waimes (Weismes), ki sodita pod francosko govorečo skupnost Belgije. Pokrajina je razgibana, vključuje del Ardenov in manjše industrijske ter kmetijske površine.

Zgodovina

Območje je bilo zgodovinsko del nemških držav; do leta 1920 je bilo v okviru Pruske pokrajine Ren v Nemčiji. Po porazu Nemčije v prvi svetovni vojni in po določbah Versajske pogodbe so bila ta ozemlja priključena Belgiji. Zaradi tega so bila imenovana tudi "odkupljeni kantoni" (cantons rédimés).

Po podpisu mirovne pogodbe je bilo predvideno, da se lokalno prebivalstvo "zasliši" o svoji prihodnosti, vendar je bilo glasovanje izvedeno brez tajnosti: vsak, ki ni želel postati državljan Belgije, je moral javno navesti ime in naslov. Številni domačini so se bali povračilnih ukrepov ali zapuščenja premoženja, zato je bilo izražanje nestrinjanja pogosto prikrito.

Med drugo svetovno vojno so vzhodne kantone leta 1940 zasedle nemške sile, po koncu vojne pa so bili leta 1945 ponovno vrnjeni Belgiji. V obdobju po vojni se je v regiji zgodilo razdolževanje kolaboracije in prilagoditev na belgijske institucije.

Jezična politika, avtonomija in politika

V začetku šestdesetih let 20. stoletja je bila Belgija formalno razdeljena na jezikovna območja: nizozemsko govoreče flamsko območje, francosko območje, dvojezično glavno mesto Bruselj in nemško govoreče območje vzhodnih kantonov. Leta 1973 so bile ustanovljene tri skupnosti in tri regije z notranjo avtonomijo. Ustanovljen je bil zakonodajni parlament nemško govoreče skupnosti, Rat der Deutschsprachigen Gemeinschaft.

Danes ima nemško govoreča skupnost določeno stopnjo samouprave, predvsem na področjih jezika, kulture, šolstva in nekaterih socialnih politik. Za določene zadeve (npr. vodne in cestne mreže, nekatere socialne transferje) ostaja del širše uprave province Liège in regije Valonije. Kljub avtonomiji so prebivalci polnopravni belgijski državljani in uporabljajo institucije federativne države.

Politično se pojavljajo različne vizije o prihodnjem statusu: nekateri lokalni politiki in državljani si želijo, da bi bila nemško govoreča skupnost priznana kot samostojna regija z enako stopnjo statusa kot Valonija ali Flandrija. To razpravo so v preteklosti podpirali tudi nekateri regionalni voditelji; med nekdanjimi predsedniki skupnosti je bil Karl-Heinz Lambertz. Od leta 2014 je minister-predsednik skupnosti Oliver Paasch, ki vodi vlado in izvršilno oblast skupnosti.

Jezik, izobraževanje in kultura

Prebivalci tradicionalno govorijo različice nemških narečij (predvsem ripuarsko in sorodne dialekte), vendar sta uradna in javna uprava ter šole v standardni nemščini. Izobraževalni sistem nemško govoreče skupnosti upravlja šolsko omrežje z osnovnimi in srednjimi šolami, ki poučujejo v nemščini ter skrbijo za ohranjanje jezikovne in kulturne identitete.

Kultura regije črpa iz nemške in valonske dediščine hkrati; v regiji delujejo gledališča, muzeji in kulturni festivali, prav tako močno prepletanje z obmejnimi nemškimi občinami prispeva k čezmejnemu kulturnemu življenju.

Gospodarstvo, promet in prebivalstvo

Gospodarstvo vzhodnega kantona je mešano: poleg kmetijstva in gozdarstva ima regija manjše obratne dejavnosti, storitveni sektor in turizem (Ardeni privabljajo obiskovalce zaradi narave, pohodništva in zimskih športov). Zaradi bližine Nemčije in Nizozemske veliko prebivalcev dnevno prihaja ali se vozi na delo v sosede države ali večja belgijska mesta.

Prebivalstvo je razpršeno po manjših mestih in vaseh; demografski kazalci kažejo relativno stabilno število prebivalcev, z rahlim staranjem kot v mnogih drugih evropskih regijah.

Čezmejno sodelovanje in položaj v EU

Nemško govoreča skupnost je aktivna v čezmejnem sodelovanju: sodeluje v evroregijah in čezmejnih projektih z Nemčijo, Nizozemsko in Luksemburgom. To olajša promet, izmenjavo delovne sile, kulturne in gospodarske vezi ter skupne infrastrukturne projekte.

Simboli in identiteta

Nemško govoreča skupnost ima lastne simbole in uradne jezikovne norme, ki poudarjajo lokalno identiteto znotraj belgijskega državnega okvirja. Identiteta prebivalcev je pogosto večplastna: hkrati se počutijo kot Nemci glede jezikovne in kulturne tradicije ter kot Belgijci glede državljanskih in političnih pravic.

Zaključek

Nemško govoreča skupnost Belgije predstavlja edinstveno in majhno jezično skupnost z bogato zgodovino prehajanja meja in političnih statusov. Zaradi svoje lege na stičišču držav ima pomembno vlogo pri čezmejnem sodelovanju in ohranjanju dvojezičnih ter večkulturnih vezi v zahodni Evropi. V prihodnosti bodo ključna vprašanja možne dodatne avtonomije, varstva jezika in nadaljnjega gospodarskega razvoja.

Mesta v nemško govoreči skupnosti

• Amel
• Büllingen
• Burg-Reuland
• Bütgenbach
• Eupen
• Kelmis
• Lontzen
• Raeren
• Sankt Vith

Sedež izvršnega organa in sveta nemško govoreče skupnosti v Eupenu

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je nemško govoreča skupnost v Belgiji?

V: Kako je postal del Belgije?

V: Kdaj si je Nemčija med drugo svetovno vojno Belgijo ponovno prisvojila?

V: Kdaj se je po drugi svetovni vojni vrnil pod belgijski nadzor?

V: Katera jezikovna območja so zdaj v Belgiji?

Išči po črki