Hadrijan (Publius Aelius Hadrianus, 24. januar 76 – 10. julij 138) je bil rimski cesar od leta 117 do 138. Njegova vladavina je zaznamovala premik pozornosti z osvajanj k utrjevanju meja, obsežnim gradbenim projektom in kulturološkemu preporodu, predvsem v smeri grškega vpliva.
Rojen, vzgoja in prihod na oblast
Hadrijan se je rodil v hispano‑rimski družini, verjetno v Italiki (blizu Seville). Bil je v sorodstvu s predhodnikom, Trajan je bil bratranec Hadrijanovega očeta po materini strani. Po smrti Trajana so obstajala različna mnenja o tem, kdo ga je uradno imenoval za naslednika; po nekaterih izročilih je do imenovanja prišlo z vmešavanjem Trajanove žene (Pompeje Plotine) in prijatelja Licinija Sure, ki sta Hadrijanu naklonjena. Hadrijan je s preudarnim postopkom utrdil svojo oblast in kmalu uvedel lastne upravne in vojaške spremembe.
Vladavina in državno urejanje
Hadrijan je kot cesar okrepil osrednjo upravo in poskušal izboljšati pravni red in upravno učinkovitost. Pozornost je posvečal zakonodaji, infrastrukturi in upravljanju provinc. Bil je tretji od tako imenovanih petih dobrih cesarjev (Nerva, Trajan, Hadrijan, AntoninaPija, Marka Avrelija), katerih vladavine so bile po navadi stabilne in relativno mirne.
Vojska, meje in mir
Hadrijan je veliko časa in pozornosti posvetil vojski. Pogosto je nosil vojaško obleko ter obedoval in spal v vojaškem okolju, da bi ohranil neposreden stik z vojsko. Uvedel je strožje usposabljanje in rutine, vključno z insceniranimi vajo in lažnimi poročili o napadih, da bi enote ohranil v pripravljenosti. Kljub temu je njegova politika pomenila prehod od nadaljnjih osvajanj k utrjevanju obstoječih meja: umaknil se je od osvajanj v Mezopotamiji in Armeniji ter razmišljal o opustitvi nekaterih daljnih območij, kot je bila Dačija. Eden najbolj znanih ukrepov je gradnja obrambnih linij na severnih mejah, najbolj znan pa je Hadrijanovega zidu, ki je označeval severno mejo rimskega ozemlja v Britaniji.
Gradbeni projekti in kulturna dejavnost
Hadrijan je bil strasten ljubitelj arhitekture in umetnosti. V Rimu je obnovil ali zgradil več pomembnih objektov, med njimi Panteon ter tempelj Veneri in Romin, ki so prispevali k urbani preobrazbi mesta. Poleg urbanih projektov je Hadrijan naročil številne gradnje v provincah in na otoku: največji primer je njegova vila v Tivoliju (Villa Adriana), obsežen kompleks palač, vrtov in kulturnih spomenikov, ki je služil kot njegov glavni rekonvalescenčni in reprezentativni sedež.
Hadrijan si je prizadeval, da bi Atene postale kulturna prestolnica cesarstva; v mestu je naročil gradnjo številnih templjev, javnih zgradb in spomenikov ter podpiral intelektualno in umetniško življenje. Bil je znan kot philhellen — velik ljubitelj grške kulture in tradicionalnih grških naukov.
Konflikti v zadnjih letih
Konec njegove vladavine je zaznamoval resen upor v Judeji: Hadrijan je zadušil Bar Kokhbin upor in kot posledico tega preimenoval provinco v Sirijo Palaestino (Judeji in provincia prejela novo upravno ureditev). Ta dogodek je imel dolgoročne posledice za židovsko skupnost v regiji.
Osebno življenje, Antinous in dedovanje
Poleg javnih dejanj je bil Hadrijan tudi prepoznaven po svoji tesni vezi z mladim grškim sopotnikom Antinousom, ki je po smrti v Egiptu (oko 130) postal predmet cezarovega javnega spomina in kozmopolitske kulta. Antinousovo smrt je Hadrijan poglobljeno obžaloval in mu posvetil številne spomenike, mesta in kiparske upodobitve.
Leta 136 je bolan Hadrijan posvojil Lucija Elija kot svojega naslednika, vendar je ta umrl dve leti pozneje. Leta 138 je Hadrijan obljubil, da bo posvojil AntoninaPija, če bo ta v zameno posvojil Marka Avrelija in Aelijevega sina Lucija Verusa kot svoje morebitne naslednike. Antonin se je strinjal; kmalu zatem je Hadrijan umrl v svoji vili blizu Tiburja (Tivoli).
Smrt in zapuščina
Hadrijanova smrt 10. julija 138 je pomenila konec dobe intenzivnega kulturnega mecenstva in arhitekturnega razcveta. Njegova zapuščina je mešana: po eni strani je bil cenjen kot graditelj, reformator in patron umetnosti; po drugi strani so bile njegove represivne metode, zlasti v Judeji, in osebne poteze predmet kritik. V zgodovinskih ocenah je pogosto zapisan kot eden najbolj kompleksnih in vplivnih rimskih cesarjev, ki je oblikoval podobo cesarstva v 2. stoletju in pustil trajne sledi v arhitekturi, urbanizmu in kulturni politiki.