Haile Selassie I. iz etiopski cesar (rojen 23. julija 1892, umrl avgusta 1975) je bil osrednja osebnost moderne etiopske zgodovine in pomembna figura v mednarodnem gibanju za afriško enotnost. Med pripadniki gibanja Rastafari, ki so se po njem poimenovali (prej je bil znan kot Ras Tafari), je Haile Selassie tudi verski simbol — mnogi ga častijo kot utelešenega Boga (v mesu).
Zgodnje življenje in vzpon
Tafari (rojen kot Tafari Makonnen) je izhajal iz plemiške rodbine in je že v mladosti prevzel pomembne upravne funkcije. Leta 1907 je postal lokalni guverner province Sidamo, leta 1911 pa guverner Hararja. Njegova priljubljenost med plemstvom in vojsko je rasla, zato ga je obletni regent Lij Iyasu sprva podprl — a razmerje med njima se je zapletlo, ko je Iyasu spremenil svojo versko usmeritev. Iyasu je postal musliman in je po mnenju nasprotnikov kršil politične dogovore, kar je povzročilo odpoklic in politični preobrat.
Vloga pri menjavi oblasti
Ob političnih previranjih so plemiči uporabili svoj vpliv in 27. septembra 27. septembra 1916 odstranili Lij Iyasuja ter namestili cesarico Zauditu, medtem ko je Tafari prevzel funkcijo regenta. S tem je začel postopno prevzemati dejansko oblast v državi in krepil centralno upravo.
Okronanje in notranje reforme
Tafari je leta 1928 prevzel kraljevski naslov negus, nato pa je bil 2. novembra 1930 okronan za "Haile Selassie I., kralja kraljev Etiopije, zmagovitega leva iz Judovega plemena, Božjega izvoljenca". Njegovo kronanje je pritegnilo veliko svetovne pozornosti, med drugim z dvema obsežnima prispevkoma v reviji TIME. V naslednjih desetletjih je poskušal modernizirati Etiopijo: uvedel je novo ustavo (1931), vzpostavil centralizirano upravo, spodbujal gradnjo šol, zdravstvenih ustanov in infrastrukture, vendar je pri tem ohranil številne tradicionalne strukture in fevdalne odnose, zaradi česar so bile reforme pogosto počasne in omejene.
Italijanska invazija in izgnanstvo
Leta 1935 je Italija, pod vodstvom Benita Mussolinija, napadla Etiopijo. Haile Selassie je vodil diplomatsko in vojaško odpornost, a je zaradi premoči Italijanov julija 1936 moral zapustiti državo in se umakniti v izgnanstvo. Slavno je naslovil Ligo narodov z odmevnim pozivom za pomoč in opozoril na nevarnost fašizma in agresije v Afriki. V izgnanstvu je ostal vse do leta 1941, ko je z britansko vojaško pomočjo ter domačim odporom uspel obnoviti oblast v Addis Ababi.
Mednarodni vpliv in pan-afrištvo
Po drugi svetovni vojni je Haile Selassie postal pomemben zagovornik afriške enotnosti in dekolonizacije. Leta 1963 je v Addis Ababi pomagal ustanoviti Organizacijo afriške enotnosti (OAU), ki bo kasneje postala Afriška unija. Bil je tudi vidna osebnost na mednarodni ravni, pogosto je govoril v podporo suverenosti držav in nasprotnemu kolonializmu.
Rastafari gibanje
Njegova krona, atributi in izjava kot "lev iz Davidovega rodu" so pri mnogih črnskih skupnostih po svetu sprožili vero v njegovo božanstvo. Na jugoameriškem otoku Jamajka, kjer so ga številni videli kot simbol osvoboditve in črnske identitete, se je kmalu porajalo gibanje Rastafari, ki Haile Selassieja vedno znova slaví kot mesijskega voditelja in duhovnega vodjo. Njegov vpliv je močno zaznamoval glasbene in kulturne tokove — zlasti reggae glasbo — in širše gibanje za črnsko emancipacijo.
Pozno obdobje, padec in smrt
Kljub dosežkom so v zadnjih desetletjih njegove vladavine naraščale notranje napetosti: gospodarska neenakost, lakota, korupcija in nezadovoljstvo med vojsko in študenti. Poskusi državnega udara (npr. leta 1960) in množični protesti so oslabila njegovo pozicijo. Leta 1974 je vojaška skupina Derg izvedla revolucijo, cesarja odstavila in internirala v hišni priporu. Haile Selassie je avgusta 1975 umrl v zaporu; okoliščine njegove smrti so ostale sporne in so jih spremljale obtožbe o umoru s strani novih oblastnikov.
Zapuščina
Haile Selassie ima zapleteno zapuščino. Na eni strani je inovativen reformator in simbol afriškega ponosa, ki je nenehno zagovarjal suverenost držav in mednarodno sodelovanje. Na drugi strani mu kritiki očitajo avtoritarne poteze, počasne reforme in neodzivnost do socialnih stisk. V popularni kulturi in religiji pa živi naprej kot ikona — zlasti znotraj gibanja Rastafari, kjer je čaščen kot duhovna figura. Njegova vloga v boju proti kolonializmu in pri oblikovanju afriške politične identitete ostaja pomembna za razumevanje 20. stoletja v Afriki.
