Tretja generacija igralnih konzol se je začela 15. julija 1983 z japonsko izdajo družinskega računalnika Nintendo, bolj znanega kot Nintendo Entertainment System (NES, na Japonskem kot Famicom), in hkrati z začetki Seginega sistema SG-1000. Ta generacija je uporabila tehnološki preskok, ki je pomagal končati severnoameriški zlom videoiger leta 1983 in je povzročila premik težišča industrije iz ZDA na Japonsko kot vodilno državo za domače videoigre.
Kaj je prinesla tretja generacija
Glavna tehnična sprememba je bil prehod od enozaslonskih ali "preklopnih" prikazov k gladkemu drsenju oz. przewijanju (side-scrolling), kar je omogočilo bolj razgibane in obsežnejše igralne svetove. Na ravni strojne opreme so prevladovali 8-bitni procesorji (najbolj znan primer je NES z avtorsko izvedbo procesorja na osnovi MOS 6502), kar je omogočilo bolj kompleksno grafiko in zvok v primerjavi s prejšnjo generacijo. Hkrati se je pojavilo več tehnoloških rešitev, kot so dodatni čipi na kasetah ("mapperji") za večje igre in baterijsko shranjevanje podatkov, ki je omogočilo shranjevanje napredka v igri.
Glavne konzole in njihov vpliv
Najbolje prodajana konzola te generacije je bil NES/Famicom, ki je zaradi kakovostnih naslovov in strožjega nadzora izdaj ter licenciranja postal temelj ponovnega zagon industrije. Nintendo je vpeljal zaklepni čip (10NES) in strogo licenciranje, s čimer je omejil nizkocenovne ali tehnično neustrezne naslove, ki so bili del vzroka krize leta 1983. NES je v ZDA in na Japonskem postal izjemno priljubljen, njegovi naslovi, kot so Super Mario Bros., The Legend of Zelda, Metroid in drugi, so oblikovali sodobno zasnovo iger in igralnih franšiz.
Sledili so mu Sega Master System (in prej vmesne različice kot SG-1000/Mark III), ki je v določenih regijah, predvsem v Evropi in Braziliji, doživel znaten uspeh, ter Atari 7800, ki je zaradi zapletov z razvojem in trženjem zamudil svoj nastop in tako ni dosegel enakega tržnega položaja. Sega je prav tako eksperimentirala z različnimi rešljivimi rešitvami in kasneje prešla na močnejše sisteme, kar je privedlo do nadaljnjih generacij.
Sistemi tretje generacije so večinoma uporabljali 8-bitne procesorje, vendar se je hkrati začel razvoj proti 16-bitni dobi; naslednje generacije (sistemi, kot je Mega Drive/Genesis) so že uporabljale 16-bitne procesorje in prinesle dodatno grafično in zvočno moč. NES/Famicom je ostal ena izmed najbolje prodajanih domačih konzol svoje dobe in je v mnogih regijah ohranil vodilni položaj vse do sredine devetdesetih let, ko so novejše konzole, med njimi PlayStation, začele prevzemati primat v prodaji.
Pomemben družbeni in industrijski učinek tretje generacije je bil tudi pojav urejenega razmerja med proizvajalci konzol in zunanjimi razvijalci iger. S tem se je povečala kakovost izdaj, pojavile so se trajne razvojne hiše in franšize, ki so zaznamovale industrijo za desetletja. Tretja generacija torej ni bila le tehnološki premik, temveč tudi reorganizacija trga in poslovnih praks v svetu videoiger.
Povzetek: tretja generacija je (i) začela s Famicom/NES in Seginim SG-1000, (ii) končala severnoameriški zlom 1983 z uvedbo kakovostnih standardov in licenciranja, (iii) prinesla prehod na drsečo grafiko in izboljšano strojno opremo, ter (iv) postavila temelje za nadaljnji razvoj industrije in vznik japonskih podjetij kot vodilnih igralcev na trgu.
