Megaloceros (irski los) – velikanski jelen Evrazije: opis in izumrtje
Irski los (Megaloceros giganteus) je bil eden največjih jelenov, ki so kdajkoli živeli. Njegovo območje razširjenosti se je raztezalo po vsej Evraziji, od Irske do vzhodno od Bajkalskega jezera in Kitajske. Ime "irski los" izhaja predvsem iz številnih izjemno dobro ohranjenih najdb v irskih močvirjih, kjer so ostanki pogosto ohranjeni v šoti.
Opis in velikost
Megaloceros je bil masiven jelen z izrazitim spolnim dimorfizmom — samci so bili veliko večji in nosili ogromna, široko razprta rogovja. Ocene velikosti so različne, vendar se običajno navaja ramenska višina okoli 1,8–2,1 m in telesna masa v razponu približno 400–700 kg. Tipični samci so nosili razpotegnjena, ploskevna rogovja s premerom do približno 3–3,5 m v širino pri največjih primerkih. Rogovja so bila verjetno uporabljena predvsem za prikazovanje in tekmovanje med samci v paritveni sezoni.
Habitat in prehrana
Megaloceros je naseljeval odprta ali polodprta območja — travišča, stepne predele in redke gozdove. Tak življenjski slog je bil primeren za njegovo veliko rogovje; v gostih gozdovah bi bila takšna struktura neučinkovita. Njegova prehrana je temeljila predvsem na travnatih rastlinah, zelenju in mlajših poganjkih, vendar je verjetno jedel tudi listje in grmičevje, odvisno od lokalnih razmer in letnega časa.
Taxonomija in sorodstva
Taksonomsko je bil v rodu Megaloceros, vrsta najpogosteje omenjena kot M. giganteus. V ljudskem jeziku ga v slovenščini pogosto imenujejo "velikanski jelen". Ni bil v tesnem sorodstvu z nobeno od danes živečih vrst, ki jih imenujemo losi — Alces alces (evropski los ali los) ali Cervus canadensis (severnoameriški los ali wapiti). Molekularne in morfološke študije kažejo, da so bila njegova sorodstva drugačna od neposrednega povezovanja z današnjimi losi; raziskave so med drugim kazale na bližje povezave z nekaterimi skupinami jelenov, čeprav podrobnosti še ostajajo predmet znanstvenih razprav.
Fosilni zapisi in datiranje
Najdbe okostij in rogovij so pogoste predvsem v šotnih vrtinah, rekah in jamah, kjer so votle in kisle razmere pogosto pripomogle k dobri ohranjenosti. Zadnji znani ostanki te vrste so bili ogljično datirani na obdobje pred približno 7.700 leti, kar kaže, da je Megaloceros preživel v nekaterih delih Evrope vse do holocena. Večina okostij je bila najdena v irskih močvirjih, od tod tudi pogosto domače ime.
Vzroki izumrtja
Izumrtje Megaloceros je verjetno posledica več sočasnih dejavnikov, ki so delovali v različnih delih njegove razširjenosti. Med glavnimi razlogi strokovnjaki navajajo:
- podnebne spremembe po koncu ledene dobe, ki so povzročile širjenje gostih gozdov in zmanjšanje odprtih travnatih habitatov, ki so bili ključni za življenje vrste;
- prilagajanje na nove rastlinske skupnosti, kar je zmanjšalo razpoložljivost primerne hrane;
- človekov pritisk — lov s strani paleolitskih, mezolitskih in neolitikovskih skupin je verjetno prispeval k upadanju populacij, zlasti ko so ostale razmere že bile obremenjene;
- možne bolezni, genetska ranljivost majhnih in izoliranih populacij ter konkurenca z drugimi vrstami jelenov za vire.
Pomen za človeka in kulturne sledi
Megaloceros se je pojavljal v urokih arheoloških najdb: rogovje in kosti so bile uporabljene kot surovina za orodja in okraske, najdbe pa kažejo, da so bili ti veliki jeleni tudi del življenjskih in mitoloških predstav prazgodovinskih skupnosti. Njegove impresivne podobe so se ohranile tudi v kasnejših upodobitvah in ljudskem izročilu v nekaterih delih Evrope.
Čeprav je Megaloceros izumrl, njegove fosilne krame in dobro ohranjeni ostanki, zlasti iz irskih šotnih najdišč, še vedno prijetno prispevajo k razumevanju evolucije jelenov, spreminjanja habitatov in vpliva človeka na megafauno v preteklosti.
M. g. antecedens lobanja
Jamska slika iz Lascauxa
Restavriranje Charlesa R. Knighta
Opis
Megaloceros giganteus se je prvič pojavil pred približno 400.000 leti. Do ramen je bil visok približno 2,1 metra in je imel največje rogovje med vsemi znanimi jelenjadmi (največ 3,65 m od konice do konice in težo do 40 kg).
Po telesni velikosti se je irski los izenačil z živečo podvrsto losa (Alces alces gigas) kot največji znani jelen. Irski los je dosegel maso približno 450-600 kg, veliki primerki pa so tehtali 700 kg ali več, kar je približno enako kot los na Aljaski. Pomembna zbirka okostij losa M. giganteus se nahaja v Prirodoslovnem muzeju v Dublinu.
Razvoj velikosti rogovja
Velikost rogovja irskega losa je značilna, zato se je pojavilo več teorij o njegovem razvoju. Ena od njih pravi, da se je njihovo rogovje pod vplivom stalne in močne spolne selekcije povečalo, ker so ga samci uporabljali v boju za dostop do samic. Domnevali so tudi, da so sčasoma postali tako okorni, da irski losi niso mogli opravljati običajnih življenjskih opravil in so zato izumrli. To je preprosto nesmisel, saj nobena vrsta ne preživi tako dolgo, če ni učinkovita v svojem življenjskem okolju. Poleg tega so v nekaj tisoč letih po koncu ledene dobe izumrle številne druge pleistocenske megafavne. Irski los v tem pogledu ni nič drugačen.
Večje vrste jelenov imajo več kot sorazmerno večje rogove. Razlog za to je alometrija ali različna hitrost rasti velikosti telesa in velikosti rogovja med razvojem. To nakazuje, da so bili rogovi prednikov te vrste že na začetku veliki. Gould je sklepal, da sta se velika velikost rogov in njihov položaj na lobanji v veliki meri ohranila zaradi spolne selekcije. Čeprav so bili neprimerni za boj med samci, so bili idealni za zastraševanje tekmecev ali navduševanje samic. Za razliko od drugih jelenov M. giganteus sploh ni bilo treba obrniti glave, da bi bilo rogovje čim bolj učinkovito, ampak je to lahko storil že s pogledom naravnost predse.
Izumrtje
Teorije o izumrtju megafavne v ledeni dobi so dveh vrst. Ena pravi, da so bile podnebne spremembe primarne, druga pa, da je bil primaren lov človeka. Verjetno sta k temu prispevala oba vzroka.
Za oblikovanje rogov je potrebna velika količina kalcijevih in fosfatnih spojin, zato so za masivne strukture irskega losa potrebne velike količine teh mineralov. Samci (in samci jelenov na splošno) so te potrebe delno zadovoljili s svojimi kostmi, ki so jih po rasti rogov dopolnjevali s hranilnimi rastlinami ali pridobivali hranilne snovi iz odvrženih rogov (kot je bilo ugotovljeno pri živečih jelenih). Tako so orjaški jeleni v fazi rasti rogovja trpeli za boleznijo, podobno osteoporozi.
Ko se je ob koncu zadnje ledene dobe spremenilo podnebje, se je spremenila tudi vegetacija v življenjskem okolju živali. Vendar najnovejši primerek M. giganteus v severni Sibiriji, datiran v obdobje pred 8000 leti, torej precej po koncu zadnje ledene dobe, ne kaže nobenih znakov stresa zaradi hranil. Izvira iz regije s celinskim podnebjem, kjer se predlagane spremembe vegetacije (še) niso zgodile.
Izginotje lokalnih populacij irskega losa ni presenetljivo, saj jih je zaradi segrevanja podnebja med seboj ločila voda. Položaj irskega losa v celinski Evraziji vzhodno od Urala je manj jasen. Kombinacija človekove prisotnosti ob rekah in počasnega upadanja kakovosti habitata v gorskih območjih je zadnjemu irskemu losu predstavljala izbiro med dobrim habitatom, vendar velikim lovskim pritiskom, in splošno odsotnostjo ljudi v neoptimalnem habitatu.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je bil irski los?
O: Irski los (Megaloceros giganteus) je bil eden največjih jelenov, kar jih je kdaj živelo.
V: Kakšno je bilo območje razširjenosti irskega losa?
O: Areal irskega losa se je raztezal po vsej Evraziji, od Irske do vzhodno od Bajkalskega jezera in Kitajske.
V: Kdaj so bili najdeni zadnji znani ostanki irskega losa, ki so bili datirani z ogljikovim dioksidom?
O: Zadnji znani ostanki irskega losa so bili ogljično datirani pred približno 7 700 leti.
V: Kje je bilo najdenih največ okostij irskega losa?
O: Večina okostij irskega losa je bila najdena v irskih močvirjih.
V: Ali so živeče vrste, ki jih danes imenujemo losi, v tesnem sorodstvu z irskim losom?
O: Ne, živeče vrste, ki se trenutno imenujejo los, Alces alces (evropski los ali los) ali Cervus canadensis (severnoameriški los ali wapiti), niso tesno povezane z irskim losom.
V: Kakšno je drugo ime, ki se včasih uporablja za irskega losa?
O: Drugo ime, ki se včasih uporablja za irskega losa, je "orjaški jelen".
V: Kdaj je irski los izumrl?
O: Irski los je izumrl pred približno 7 700 leti.
