Irski los

Opis

Megaloceros giganteus se je prvič pojavil pred približno 400.000 leti. Do ramen je bil visok približno 2,1 metra in je imel največje rogovje med vsemi znanimi jelenjadmi (največ 3,65 m od konice do konice in težo do 40 kg).

Po telesni velikosti se je irski los izenačil z živečo podvrsto losa (Alces alces gigas) kot največji znani jelen. Irski los je dosegel maso približno 450-600 kg, veliki primerki pa so tehtali 700 kg ali več, kar je približno enako kot los na Aljaski. Pomembna zbirka okostij losa M. giganteus se nahaja v Prirodoslovnem muzeju v Dublinu.

Razvoj velikosti rogovja

Velikost rogovja irskega losa je značilna, zato se je pojavilo več teorij o njegovem razvoju. Ena od njih pravi, da se je njihovo rogovje pod vplivom stalne in močne spolne selekcije povečalo, ker so ga samci uporabljali v boju za dostop do samic. Domnevali so tudi, da so sčasoma postali tako okorni, da irski losi niso mogli opravljati običajnih življenjskih opravil in so zato izumrli. To je preprosto nesmisel, saj nobena vrsta ne preživi tako dolgo, če ni učinkovita v svojem življenjskem okolju. Poleg tega so v nekaj tisoč letih po koncu ledene dobe izumrle številne druge pleistocenske megafavne. Irski los v tem pogledu ni nič drugačen.

Večje vrste jelenov imajo več kot sorazmerno večje rogove. Razlog za to je alometrija ali različna hitrost rasti velikosti telesa in velikosti rogovja med razvojem. To nakazuje, da so bili rogovi prednikov te vrste že na začetku veliki. Gould je sklepal, da sta se velika velikost rogov in njihov položaj na lobanji v veliki meri ohranila zaradi spolne selekcije. Čeprav so bili neprimerni za boj med samci, so bili idealni za zastraševanje tekmecev ali navduševanje samic. Za razliko od drugih jelenov M. giganteus sploh ni bilo treba obrniti glave, da bi bilo rogovje čim bolj učinkovito, ampak je to lahko storil že s pogledom naravnost predse.

Izumrtje

Teorije o izumrtju megafavne v ledeni dobi so dveh vrst. Ena pravi, da so bile podnebne spremembe primarne, druga pa, da je bil primaren lov človeka. Verjetno sta k temu prispevala oba vzroka.

Za oblikovanje rogov je potrebna velika količina kalcijevih in fosfatnih spojin, zato so za masivne strukture irskega losa potrebne velike količine teh mineralov. Samci (in samci jelenov na splošno) so te potrebe delno zadovoljili s svojimi kostmi, ki so jih po rasti rogov dopolnjevali s hranilnimi rastlinami ali pridobivali hranilne snovi iz odvrženih rogov (kot je bilo ugotovljeno pri živečih jelenih). Tako so orjaški jeleni v fazi rasti rogovja trpeli za boleznijo, podobno osteoporozi.

Ko se je ob koncu zadnje ledene dobe spremenilo podnebje, se je spremenila tudi vegetacija v življenjskem okolju živali. Vendar najnovejši primerek M. giganteus v severni Sibiriji, datiran v obdobje pred 8000 leti, torej precej po koncu zadnje ledene dobe, ne kaže nobenih znakov stresa zaradi hranil. Izvira iz regije s celinskim podnebjem, kjer se predlagane spremembe vegetacije (še) niso zgodile.

Izginotje lokalnih populacij irskega losa ni presenetljivo, saj jih je zaradi segrevanja podnebja med seboj ločila voda. Položaj irskega losa v celinski Evraziji vzhodno od Urala je manj jasen. Kombinacija človekove prisotnosti ob rekah in počasnega upadanja kakovosti habitata v gorskih območjih je zadnjemu irskemu losu predstavljala izbiro med dobrim habitatom, vendar velikim lovskim pritiskom, in splošno odsotnostjo ljudi v neoptimalnem habitatu.