Los (Alces alces; v Evropi se imenuje los) je največji predstavnik družine jelenskih (jelen). Nekateri avtorji severnoameriške populacije uvrščajo v ločeno vrsto Alces americanus, vendar mnoge sodobne taksonomske obravnave te skupine še vedno obravnavajo kot podvrste ene same vrste Alces alces.

Samec losa se imenuje bik, samica krava, mladič pa tele. Skupina losov se imenuje čreda. V angleščini je množinska oblika besede los "moose"; v šali ali kot napačna tvorba se včasih pojavi "meese", nastala po analogiji z angleškima besedama "goose"/"geese".

Videz in velikost

Los je zelo velik rastlinojed z značilno kožno brado ("brada" ali "kovrčica") pod gobcem in z dolgimi nogami. Odrasli biki so večji od krav in imajo razvejane, ploske rogovja (lopatasti ali palmate rogi), ki so običajno prisotna le pri samcih. Rogovi lahko pri največjih bikih dosežejo širino do 1,8–2 m in tehtajo več deset kilogramov.

  • Višina v višini ramen: približno 1,4–2,1 m.
  • Teža: od okoli 200 kg pri manjših predstavnikih do več kot 700 kg pri velikih bikih (te vrednosti se razlikujejo glede na podvrsto in regijo).
  • Barva dlake: od rjave do temno rjave ali črnkaste; pozimi se dlaka pogosto zgošča.

Razširjenost in življenjski prostor

Losi živijo v severni Evropi, Aziji in Severni Ameriki. Njihov tipični življenjski prostor so območja z gostimi mešanimi ali iglastimi gozdovi v bližini vode, zato jih pogosto najdemo ob jezerih, močvirjih in barjih. Losi iščejo tudi robna območja gozdov in poplavnih ravnic; zaradi dolžine nog se dobro prilagajajo tudi blatnim ali poplavljenim terenam in živijo tudi v gorskih verigah, če so na voljo primerna prehranska in zavetne razmere.

Prehrana in vedenje

Los je predvsem rastlinojed. Pomemben del prehrane sestavljajo vodne rastline (vodne trave, rogoz, vodne vodnice), pa tudi listje, poganjki, lubje in vejice dreves ter grmov. Pozimi pogosto grizejo mladike in lubje iglavcev in listavcev. Zaradi prehranjevalnih navad jih pogosto najdemo ob vodnih površinah, kjer se hranijo z vodno vegetacijo.

Večina losov živi bolj samotarsko, zlasti odrasli biki, medtem ko so krave z mladiči lahko bolj družabne. Aktivni so predvsem zjutraj in zvečer (krepkoba ali kratek dnevni premik), v obdobjih paritvenega časa pa so biki bolj dejavni in včasih agresivni.

Razmnoževanje

Paritveni čas poteka pozno poleti (rut). Po skotitvi, ki nastopi približno 8–9 mesecev po zanositvi, krava navadno skoti eno ali dve teletesi; dvojčki so redkejši, vendar se pojavljajo. Tele ostane z materjo približno eno leto, preden postane samostojno. Spolna zrelost nastopi pri 1,5–3 letih, čeprav se biki pogosto ne parijo uspešno, dokler niso večji in močnejši.

Življenje v naravi, plenilci in grožnje

Pri odraslih losih so naravni plenilci omejeni zaradi njihove velikosti; v nekaterih regijah pa so nevarnost odraslim losom in še posebej teletem volkovi, rjavi medvedi in velike sesalci. Največjo grožnjo predstavlja izguba habitata, fragmentacija gozdov, podnebne spremembe, prometa (trki vozil z losi) ter prekomerno lovljenje v nekaterih predelih. Nekatere populacije so stabilne ali celo rastejo, druge pa upadajo zaradi tlakov, bolezni ali spremembe habitata.

Varstveni status in odnos z ljudmi

Na globalni ravni je los pogosto naveden kot vrsta z zmerno skrbjo (odvisno od regije), vendar so lokalne populacije lahko ranljive. Upravljanje populacij vključuje nadzor lova, ohranjanje primernega habitata, preprečevanje trkov z vozili in monitoring bolezni. Losi imajo tudi gospodarsko in kulturno vrednost: lov, ekoturizem in prisotnost v lokalnih mitih in simboliki so pogosti.

Zanimivosti

  • Rogi losa so vsako leto izpadli in ponovno zrastli; rast novih rogov je ena najhitreje rastočih kostnih struktur pri sesalcih.
  • Los lahko plava dlje časa in je dober plavalec; uporablja vodne površine tudi za iskanje hrane.
  • V angleščini je osnova beseda "moose" za množino enaka kot za samostalnik v ednini, kar včasih povzroča jezikovne šale.

Los je značilen in ikoničen prebivalec severnih gozdov, prilagojen mrazim, mokrim in poplavljenim razmeram. Njegovo ohranjanje zahteva usklajeno upravljanje habitatov in previdnost pri interakcijah z ljudmi, zlasti na cestah in ob naseljenih območjih.