Svetlobna krivulja
V astronomiji je svetlobna krivulja graf, ki prikazuje svetlost svetlobe nebesnega telesa ali območja v določenem časovnem obdobju. Svetloba je običajno v določenem frekvenčnem intervalu ali pasu. Svetlobne krivulje so lahko periodične, kar pomeni, da se ponavljajo v pravilnem vzorcu. Primeri so mrki dvojčki in cefeidne spremenljivke. Svetlobne krivulje so lahko tudi aperiodične, to pomeni, da so nepravilne in nimajo vzorca. Primeri so svetlobna krivulja nove, kataklizmične spremenljive zvezde, supernove ali mikrolenzijskega dogodka. Preučevanje svetlobne krivulje skupaj z drugimi opazovanji lahko da veliko informacij o fizikalnem procesu, ki jo ustvarja, ali omejuje fizikalne teorije o njej.
Svetlobna krivulja asteroida 201 Penelope na podlagi slik, posnetih 6. oktobra 2006 na observatoriju Univerze Mount John. Prikazuje nekaj več kot en poln obrat, ki traja 3,7474 ure.
Planetologija
Pri preučevanju planetov (planetologija) se lahko svetlobna krivulja uporabi za določitev periode vrtenja manjšega planeta, lune ali jedra kometa. Z Zemlje so številna telesa tako majhna, da jih tudi najmočnejši teleskopi ne morejo jasno videti. Zato astronomi merijo količino svetlobe, ki jo objekt proizvede v določenem časovnem obdobju, njegovo svetlobno krivuljo. Čas med vrhovi na grafu določa periodo vrtenja objekta. Razlika med največjo in najmanjšo svetlostjo, amplituda svetlobne krivulje, je lahko posledica oblike objekta ali svetlih in temnih območij na površini. Na primer, svetlobna krivulja asteroida nenavadne oblike ima na splošno bolj izrazite vrhove, medtem ko je svetlobna krivulja bolj sferičnega objekta bolj ravna. Kadar svetlobna krivulja zajema daljše časovno obdobje, jo imenujemo sekularna svetlobna krivulja.
Botanika
V botaniki svetlobna krivulja prikazuje fotosintezni odziv lista ali alge na jakost svetlobe. Oblika krivulje kaže načelo omejitvenih dejavnikov. Pri šibki svetlobi je hitrost fotosinteze omejena s količino klorofila in učinkovitostjo od svetlobe odvisnih reakcij. Pri višji svetlobi jo omejujeta učinkovitost RuBisCO (encima) in količina ogljikovega dioksida. Točka na grafu, kjer se ti dve različni črti stikata, se imenuje točka nasičenja s svetlobo. Takrat se pri reakcijah, odvisnih od svetlobe, tvori več ATP in NADPH, kot jih lahko uporabijo reakcije, ki niso odvisne od svetlobe. Ker je fotosinteza omejena tudi z ravnjo ogljikovega dioksida v okolju, se svetlobne krivulje pogosto ponovijo pri več različnih konstantnih koncentracijah ogljikovega dioksida.
