Lojban je konstruiran jezik, ki ga govorijo nekateri ljudje. Je nenavaden, ker temelji na predikatni logiki in je zasnovan tako, da v njem ni skladenjskih dvoumnosti. Zaradi teh lastnosti ga pogosto imenujejo »logični jezik«; cilj je, da so stavčne strukture jasne in nedvoumne ter primerne za natančno izražanje misli, računalniško obdelavo in lingvistične raziskave.

Lojbana se lahko naučijo ljudje s katero koli materinščino. Oseba, ki govori lojban, se včasih imenuje lojbanist. Skupnost je razpršena po svetu, komunicira prek spletnih forumov, socialnih omrežij, seans za učenje jezika in konvencij; na voljo je tudi več učnih gradiv in slovarjev.

Jezik je med letoma 1987 in 1997 razvila organizacija, imenovana Logical Language Group. Pravila (slovnica) lojbana so dokumentirana v knjigi The Complete Lojban Language, ki je izšla leta 1997; glavni avtor knjige in koordinator slovnične standardizacije je John W. Cowan. Slovnica je formalna in natančna, zato se nadaljnje spremembe običajno obravnavajo previdno in preko uradnih postopkov.

Značilnosti jezika

Glavne značilnosti lojbana so:

  • Predikatna struktura: osnovna enota pomena je bridi (predikat z argumenti), kar je podoben konceptu stavka v drugih jezikih, vendar izrecno loči predikat (dejanje/pomen) od njegovih argumentov.
  • Brezzmednost in nedvoumnost: slovnica je zasnovana tako, da zmanjša skladenjsko dvoumnost; za izražanje pomenov uporablja jasno označene funkcije (cmavo), členjenje in pravila za vrstni red.
  • Zgledna logična skladnja: Lojban uporablja logične operatorje, kvantorje in povezovalnike, ki omogočajo natančno izražanje kompleksnih misli brez implicitnih pomenskih preskokov.
  • Fonetika in pisava: fonološka skladnost in preprosta pravila izgovarjave poenostavljajo učenje izgovorjave; lojbansko pisavo predstavlja latinična abeceda z jasno definiranimi zlogovnimi pravili.

Osnovna slovnična struktura

V lojbanu so ključni naslednji pojmi (poenostavljen in razširjen prikaz iz slovnice):

  • lojbo gerna (Lojbanska slovnica)
  • ├ jufra stavek, glede na etimologijo iz kitajskega 句 jù, španskega frase, ruskega фра́за
  • │└ bridi predikatna struktura (predikat + argumenti)
  • │ ├ selbri glagolska/semantična jedrina, sestavljena iz briva
  • │ │└ tanru sestavljen iz več kot ene brive; to je metaforična zloženka, podobna frazam v drugih jezikih — izhaja iz angleške metafore, kitajskega 隐喻 yǐnyù, hindijskega रूपक rupak
  • │ │ ├ seltau leva beseda v tanru (natančneje modifier)
  • │ │ └ tertau desna beseda v tanru (glavni pomen)
  • │ └ terbri struktura argumentov, ki ureja, kako se sumti povežejo s selbri
  • │ └ sumti argumenti (podobno subjektu/objektu) — označeni so z določenimi členi in strukturo
  • │ └ gadri začetni člen (kot so la, le, lo) — tu so analogije z nekatere tuje jezikovne elemente, npr. iz kitajskega 冠词 guàncí, arabskega أداة adah, španskega artículo
  • └ valsi beseda; termin ima izposojene elemente iz hindujščine वचन vachan, ruskega слово, kitajskega 词 sí

Razredi besed (poenostavljeno)

  • cmavo — strukturne (funktorske) besede; ime izhaja iz 'cmalu valsi' = majhna beseda. Cmavo so vezniki, predlogi, členski elementi, logične partikule in podobno.
  • selma'o — kategorija cmavo (razvrstitev po funkciji).
  • terma'o / cmavo smuni — pomen cmavo (opis funkcije ali pomena cmavo).
  • brivo, brivla — samostojne besede, ki nosijo semantično jedro (del selbri).
  • gismu — standardni 5-črkovni koren besede; osnovni slovarski elementi; ime ima etimološke vzporednice s konceptom korena (kitajščina: 根基源 gēnjīyuán, hindujščina: मूल mul).
  • lujvo — sestavljena beseda, zgrajena iz rafsi (skrajšanih korenin) za tvorjenje novih pojmov.
  • rafsi — pripone, končnice ali oblike korenov, uporabljene pri tvorbi lujvo; izraz ima vzporednice v drugih jezikih (npr. hindujščina: प्रत्यय pratyay, kitajščina: 词缀).
  • reljvo, cibjvo, vonjvo … — različne vrste lujvo, sestavljene iz 2, 3, 4 … rafsi; razlike se nanašajo na oblikovanje in pravila združevanja.
  • jvotau (veljvo) — tanru ali metaforični konstrukt, pri katerem se ne krajšajo rafsi; lujvo-like oblikovanje.
  • zevlyjvo, zevla, zi'evla — variante lujvo z morfološkimi pravili in razširitvami.
  • fu'ivla — izposojenke (posojene besede); izraz izhaja iz 'fukpi valsi' = kopirana beseda. pavyfu'ivla je faza, kjer se ohrani izvirno črkovanje.
  • cmevo, cmevla — lastniška imena; cmevo se konča na soglasnik; 'cmene' označuje lastniško besedno zgradbo.
  • jvocmevo — lujvo-like oblika za lastna imena.

Besedotvorje in primeri

Lojbansko besedotvorje je redko poljubno: gismu služijo kot osnovni slovarski članki, iz njih se ustvarijo rafsi, iz rafsi pa lujvo. To omogoča tvorjenje novih izrazov z jasnimi morfološkimi pravili in zmožnostjo tvorjenja zapletenih konceptov. Primer osnovnega gismu: klama (»iti/ priti«). Enostaven stavek bi bil:

mi klama le zarci — »Jaz grem v trgovino.« (mi = jaz, klama = iti, le = določen člen, zarci = trgovina)

Zgodovina in namen

Lojban temelji na starejšem načrtu, imenovanem Loglan, ki ga je v šestdesetih ustanovil James Cooke Brown kot eksperiment za preveriti hipotezo, imenovano Sapir-Whorfova hipoteza. Sapir-Whorfova hipoteza trdi, da jezik vpliva na razmišljanje njegovih govorcev in ga v določenih pogledih omejuje. Lojban je bil razvijan z namenom, da ustvari jezik z jasno logično strukturo, primeren za preizkušanje idej o tem, kako jezik in misel sodelujeta, hkrati pa služi kot umetni jezik z lastnimi kulturnimi in komunikacijskimi vrednostmi.

Viri in učenje

Za učenje lojbana so na voljo uradni dokumenti (slovnica), knjiga The Complete Lojban Language, slovarji gismu, spletna orodja za tvorjenje lujvo, pogovorne skupine in tečaji. Zaradi formalne slovnice je vstopna krivulja nekoliko strmejša kot pri nekaterih drugih umetnih jezikih, a natančna struktura olajša nadaljnje napredovanje in računalnično analiziranje jezika.

Če želite nadalje raziskovati lojban, začnite s pregledom osnovnih cmavo in gismu, preizkusite nekaj primerov bridi in tanru, nato pa se povežite z aktivno skupnostjo za vaje pogovora in izmenjavo gradiv.