Lycopodiophyta (likopodi): najstarejši ohranjeni oddelek žilnih rastlin

Likopodiophyta: najstarejši ohranjeni žilni rastlinski oddelek — fosili 428–410 mio let, primitivne vrste z enojnimi žilami lističev in razmnoževanjem prek spor.

Likopodi (Lycopodiophyta ali Lycophyta) so najstarejši ohranjeni oddelek žilnih rastlin. To je podrazred vaskularnih rastlin v rastlinskem kraljestvu. Njeni najstarejši fosili segajo v obdobje pred približno 428–410 milijoni let.^p99

Zgradba in prepoznavne značilnosti

Likopodi so med najbolj primitivnimi živečimi vaskularnimi rastlinami. Njihove ključne značilnosti so:

• lističe (mikrofile) z eno samo nevejano žilo, v nasprotju z bolj zapletenimi megafili, kakršne imajo praproti in semenske rastline;
• vodni in mehanski snopi v steblu so organizirani v preprosti osi protostele;
• sporofit je prevladujoča in večja generacija v življenjskem ciklu, medtem ko je gametofit manjši, pogosto neodvisen ali včasih spodzemeljski;
• razmnoževanje z sporami — sporangiji pogosto rastejo na posebnih sporofilih in so lahko zbrani v stožce (strobile).

Razmnoževanje in življenjski ciklus

Likopodi se razmnožujejo s spori in imajo makroskopsko menjavanje generacij, pri čemer prevladuje sporofit. Nekatere skupine so homosporne (npr. mnogi predstavniki rodu Lycopodium) — proizvedejo le eno vrsto spor, druge pa heterosporne (npr. Selaginella in Isoetes), kjer nastaneta veliki megaspora in majhna mikrospora, iz katerih se razvijeta ženski in moški gametofit.

Gametofiti so lahko samostojni, a pogosto zelo majhni in zakriti v tleh ali odvisni od glivičnih simbiontov (mykoriza). Sporangiji so pri večini vrst pritrjeni na spodnji (adaxialni) strani sporofila ali tvorijo vidne stožce na vrhovih poganjkov.

Razvrstitev in primeri

Sodobne likopode delimo v nekaj glavnih skupin, med njimi so:

• Lycopodiaceae — klubski mahovi (rodovi, kot je Lycopodium); večinoma homosporni, izrastki imenujemo sporofili;
• Selaginellaceae — spiklete (rod Selaginella), pogosto heterosporne in z značilnim načinom rasti;
• Isoetaceae — igličnjaki ali Isoetes (quillworts), večinoma vodne ali obvodne rastline z bazalno rozeto in heterosporijo.

V fosilnem zapisu so obstajale tudi velikanske, drevesne oblike likopodov (npr. Lepidodendron), danes so preživeli predvsem pritlikavi in pogosto nezahtevni predstavniki.

Fosilni zapis in evolucija

Likopodi imajo zelo bogat fosilni zapis. V devonu in karbonu so se nekateri rodovi razvili v velike drevesaste oblike in tvorili obsežne gozdove, ki so prispevali k nastanku premoga. Današnje vrste so le droben del nekdanjega rodbinskega bogastva, vendar ohranjajo osnovne anatomske in razvojne značilnosti izzgledov zgodnjih vaskularnih rastlin.

Ekologija, pomen in ohranjanje

Večina današnjih likopodov je rastlinsko majhna in raste v gozdnem podrastu, v skalnatih razpokah ali ob vodi. Nekatere vrste so pionirji na nagradenih tleh, druge so specializirane za vlažna ali ilovnata bivališča. Likopodi so pomembni za ekosisteme kot del talne favne in pri začetni kolonizaciji habitatov.

Človek je izkoristil nekatere lastnosti likopodov: spore (poznane kot »likopodov prah«) so se uporabljale v pyrotehniki, kot mazivo ali v medicinskih in kozmetičnih pripravkih. Zaradi izgube habitatov, izsuševanja barij in intenzivne rabe tal so nekatere vrste ogrožene, zato je pomembno ohranjanje mokrišč in naravnih gozdnih habitatov.

Skupaj likopodi predstavljajo ključen element razumevanja zgodnje evolucije žilnih rastlin in še vedno nudijo vpogled v preprostejše oblike rastlinskega zgradbe ter prilagoditev na različne življenjske razmere.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj so likopodi?

V: Kdaj so bili najdeni prvi fosili likopodov?

V: Kako se likopodi razmnožujejo?

V: Katera generacija je prevladujoča pri Lycopodiophyta?

V: Kaj je edinstvena značilnost likopodov v primerjavi z drugimi vrstami žilnih rastlin?

V: Kakšna je zgradba likopodiophyta?

V: Katere vrste likopodov spadajo v to delitev?

Išči po črki