Thylacoleo — izumrli marsupialni mesojedec Avstralije: opis in anatomija

Marsupialni lev, Thylacoleo, je izumrli mesojedi marsupial, ki je živel v Avstraliji pred 1.600.000 do 46.000 leti. Bil je največja mesojeda žival, ki je živela v Avstraliji. Fosilni ostanki na suhi ravnini Nullarbor kažejo, da so ljudje in podnebne spremembe verjetno povzročili izumrtje avstralske megafavne pred približno 45.000 leti.

Žival je bila robustna, z močno oblikovanimi čeljustmi in zelo močnimi sprednjimi okončinami. Imela je izvlečne kremplje, kar je edinstveno med močeradi. Tako so kremplji ostali ostri, saj so bili med hojo zaščiteni pred obrabo. Kljuni so bili primerni za držanje plena in plezanje po drevesih. Prve številke ("palci") na vsaki roki so bile polodprte in so imele povečane kremplje. Paleontologi menijo, da so jih uporabljali za oprijemanje plena ter za zanesljivo oporo na drevesnih deblih in vejah. Zadnje noge so imele štiri funkcionalne prste, pri čemer je bil prvi prst precej manjši, vendar je imel hrapavo blazinico, podobno kot pri oposumih. Morda je pomagala pri plezanju. Ni jasno, ali je imel marsupialni lev sindaktilijo (zlitje drugega in tretjega prsta) kot drugi diprotodonti.

Imel je močne kremplje in zelo močne čeljusti. Biologi ocenjujejo, da je imel najmočnejši ugriz med vsemi živečimi ali izumrlimi sesalci. Lahko je lovil živali, kot sta orjaški kenguru in orjaški vombat, vendar je zaradi velike čeljusti težko lovil in ubijal majhne živali. Marsupialni lev je lahko tehtal do 130 kg. V dolžino je bil dolg približno 1,5 m, v višino pa je bil visok približno 75 cm.

Anatomija in zobje

Thylacoleo je imel edinstveno kombinacijo anatomskih značilnosti, ki ga ločijo od drugih mesojedih sesalcev. Njegovi tretji premolarji so bili močno povečani in klinasto oblikovani, delovali so kot ostre škarje (karancionalne sekalke), zato so lahko zlahka pretrgali meso. Hkrati so bili zobje, ki običajno služijo kot sekalci ali očnjaki pri drugih plenilcih, pri njem močno spremenjeni ali zmanjšani — to kaže na specializirano specializacijo za striženje mesa.

Okostje je bilo močno in kompakno: prsni koš in mišice vratu so omogočale močan ugriz in vlečno silo, sprednje okončine pa so bile zelo razvite za prijemanje plena. Kremplji so bili delno izvlečni oziroma zaščiteni v leglu kože, kar je ohranilo njihovo ostrino. Poleg tega je imel prvo prstno "palico" (polopozicijo), ki je omogočala dober oprijem — koristno tako pri lovu kot pri plezanju ali zadrževanju plena.

Velikost, moč ugriza in način lova

T. carnifex — najznamenitejša vrsta rodu — je lahko tehtal do približno 130 kg, meril okoli 1,5 m v dolžino in okoli 75 cm v višino ob ramenih. Analize kosti in ugrizne mehanike kažejo, da je imel sorazmerno izjemno močan ugriz; različne študije so ocenile, da je njegova žvekalna sila med najmočnejšimi pri kopenskih sesalci glede na velikost telesa. To pomeni, da je lahko s svojimi premišljeno razvitimi zobmi hitro paraliziral večje žrtve in odtrgal kose meso.

Način lova je bil verjetno kombinacija zasledovanja in presenečenja. Zaradi močnih sprednjih udov in oprijemalnih krempljev so paleontologi ocenili, da je Thylacoleo lahko uporabljal prijem in zadrževanje velikega plena, medtem ko so močni premolarji rezali vratne mišice ali zunanje tkivo. Obstaja tudi mnenje, da je bil delno skavenski (scansorial) — sposoben plezanja po drevesih — zato je lahko napadal tudi iz nadstropja ali uporabil drevesa kot počivališča ter skrivališča.

Taksonomija in sorodniki

Thylacoleo spada v družino Thylacoleonidae znotraj reda Diprotodontia, ki vključuje tudi rastlinojede kladne sesalce, kot so oposumi in koale. Vendar so thylacoleonidi razvili mesojedo prehrano neodvisno od evrazijskih plenilcev. Poleg velikega Thylacoleo carnifex so obstajali tudi manjše sorodne vrste in rodbine, kot so rodovi Wakaleo, ki so prikazovali postopno prehodnost v oblikah in strategijah plenjenja skozi geološki čas.

Življenjski prostor in fosilna najdišča

Fosili Thylacoleo so bili najdeni na več lokacijah po Avstraliji, vključno z Nullarbor Plain in jamskimi nahajališči v Južni Avstraliji in Zahodni Avstraliji. Najdbe v jamah so pogosto dobro ohranjene, saj so zvodnjene jame zavarovale kosti pred vremenskimi vplivi. Takšna nahajališča so tudi glavni vir informacij o tem, kdaj se je vrsta pojavljala in kdaj izginila.

Izumrtje

Thylacoleo je izumrl v pozni pleistocensko dobi, približno pred 46.000 do 45.000 leti. To obdobje sovpada z vdorom sodobnega človeka v Avstralijo in tudi s izrazitimi spremembami podnebja in habitatov, kar je verjetno prispevalo k izumrtju številnih vrst avstralske megafavne. Vpliv človeškega lova in spreminjajoče se okolje sta verjetno delovala skupaj in zmanjšala vire plena ter motila življenjske cikle velikih plenilcev.

Razprave in odprta vprašanja

Čeprav je znana osnovna anatomija in verjeten način življenja Thylacoleo, ostaja nekaj nesoglasij: natančen obseg plezalnih sposobnosti, podrobnosti vedenja (če je lovil sam ali v manjših skupinah), stopnja specializacije v prehrani in natančni vzroki izumrtja pri posameznih populacijah. Nov odkritek fosilov in napredek v biomehanskih analizah še naprej dopolnjujejo naše razumevanje te edinstvene avstralske vrste.

Thylacoleo ostaja eden najbolj fascinantnih primerov konvergentne evolucije — marsupialni plenilec, ki je z razvojem močnih krempljev in edinstvene zobne opreme zavzel vlogo velikih kopenskih plenilcev v odsotnosti evrazijskih mesojedcev.

Vprašanja in odgovori

V: O kateri živali govori besedilo?

V: Kdaj je ta žival živela v Avstraliji?

V: Kaj je povzročilo izumrtje te vrste?

V: Kako je bila prilagojena za lov na svoj plen?

V: Kako močan je bil njegov ugriz v primerjavi z drugimi sesalci?

V: Kolikšna je bila približno njegova velikost?

Išči po črki