Sadni netopirji (Megabati): vrste, življenjsko okolje in vedenje
Odkrijte vrste, življenjsko okolje in vedenje sadnih netopirjev (Megabati): navade, kolonije, razširjenost in ekološka vloga v gozdovih Afrike, Azije in Avstralije.
Megabati se imenujejo tudi sadni netopirji starega sveta. Sodijo v podred Megachiroptera, družino Pteropodidae reda Chiroptera (netopirji).
Pljučni netopirji so leteči sesalci, ki živijo v gostih gozdovih v Afriki, Evropi, Avstraliji in Aziji. Obstaja približno 166 vrst sadnih netopirjev. Sadne netopirje včasih imenujemo tudi leteče lisice. Ti netoparji živijo v velikih kolonijah, imenovanih "tabori". Te nočne (najbolj aktivne so ponoči) živali podnevi počivajo, medtem ko visijo z nogami navzdol.
Vrste in velikost
Družina Pteropodidae vključuje veliko raznovrstnih vrst, od manjših, komaj večjih od miši, do velikih letečih lisic (rod Pteropus) z razponom kril, ki lahko preseže meter. Med bolj znanimi rodovi so Pteropus, Rousettus, Eidolon in Acerodon. Velikost, barva in oblika obraza se razlikujejo glede na vrsto in življenjsko okolje.
Prehrana in vloga v ekosistemu
Sadni netopirji so predvsem frugivori (jedci sadja) in nektarivori (krmijo se z nektarjem in cvetnim prahom). Nekateri uživajo tudi liste ali manjše žuželke. Med hranjenjem raznašajo semena in prenašajo pelod, zato so ključni za obnovo in širjenje tropskih gozdov ter za opraševanje številnih rastlin (vključno s pomembnimi tropskimi sadnimi vrstami). Zaradi nočne aktivnosti oprašujejo rastline, ki cvetijo ponoči.
Čutila, navigacija in ekolokacija
Za razliko od večine majhnih netopirjev megabati v veliki meri zanašajo na dober vid in izjemen vonj, s katerima iščejo hrano. Večina vrst ne uporablja laringalne (grlne) ekolokacije; izjema so nekatere vrste iz rodu Rousettus, ki oddajajo klikajoče zvoke s pomočjo jezika za orientacijo v temnih jamah. Njihov vid je pogosto dostojen tudi ponoči, saj imajo velike oči in receptivnost za barve ter gibanje.
Življenjsko okolje in vedenje
Sadni netopirji naseljujejo širok nabor habitatov: tropski in subtropski gozdovi, mangrove, sadovnjaki in včasih obrobja urbanih območij. Večina se zbira v velikih kolonijah, imenovanih tabori, kjer podnevi počivajo v krošnjah dreves ali v jamah. Nočno lovijo hrano na razdaljah, ki se razlikujejo od nekaj sto metrov do več deset kilometrov dnevno.
Razmnoževanje in življenjski cikel
Večina megabatov ima eno mladiče (včasih dvojčke) letno. Po oploditvi samica inkubira mladiča določeno število mesecev (odvisno od vrste), mladiči pa se rodijo že z delno razvijenimi krili in sčasoma rastejo v koloniji, kjer starši skrbijo za njih. Pri nekaterih vrstah oblikujejo "vrtec" – skupine mladičev, ki ostanejo varne, medtem ko odrasli iščejo hrano.
Grožnje in varstvo
Sadni netopirji so v mnogih regijah izpostavljeni večjim pritiskom:
- izguba in fragmentacija habitata zaradi krčenja gozdov, urbanizacije in kmetijstva,
- lov in prekomerno izkoriščanje za hrano ali trgovino z divjimi živalmi,
- učinek kmetijskih pesticidov in konflikt s sadjarji (ko netopirji poškodujejo pridelek),
Zaščitni ukrepi vključujejo varstvo habitatov, ustvarjanje in vzdrževanje koridorjev med gozdovi, izobraževanje lokalnih skupnosti, human način preprečevanja škode na pridelkih (npr. mreže) ter zakonodajo in nadzor trgovine z divjimi živalmi.
Odnos z ljudmi in varnost
Sadni netopirji imajo pomembno ekološko vlogo, vendar včasih pride do konfliktov s kmetijstvom, ker lahko občasno povzročijo škodo na sadežih. V nekaterih kulturah so tudi vir prehrane ali se lovijo zaradi tradicije. Za varnost ljudi in živali je priporočljivo, da se netopirjev ne prijema ali hrani, saj lahko nepravilna manipulacija poveča tveganje za prenos bolezni. Nekatere vrste so bile povezane z zoonotskimi virusi (npr. Hendra, Nipah), zato velja dosledno upoštevanje higienskih ukrepov in izogibanje neposrednemu stiku.
Kaj lahko storimo za megabate
- Podpirati ohranitvene projekte in zaščito gozdov ter počivališč,
- namestiti čiste, netraumatične zaščitne mreže na pridelke namesto strupov ali strelnega boja,
- izobraževati lokalno prebivalstvo o pomembnosti netopirjev za ekosisteme,
- prijavljati trženje in trgovino z zaščitenimi vrstami pristojnim organom.
Sadni netopirji so ključni gradniki tropskih ekosistemov: kot opraševalci in raznašalci semen pomagajo ohranjati biotsko raznovrstnost in delujejo kot naravni obnovitelji gozdov. Razumevanje njihove biologije in zaščita njihovih življenjskih prostorov sta zato pomembna tako za naravo kot za ljudi.
Na Lisičjem otoku v Avstraliji domuje največja kolonija letečih lisic na celini
Opraševanje in širjenje semen
Ko sadni netopirji letijo od rastline do rastline po hrano, oprašujejo tudi rastline, ki jih obiščejo. Poleg tega med prehranjevanjem širijo semena rastlin. Številne rastline, vključno z avokadom, datlji, mangom in breskvami, so pri opraševanju ali širjenju semen odvisne od teh netopirjev.
Čutila in prehrana
Sadni netopirji se večinoma prehranjujejo s sadnim sokom in cvetnim nektarjem. Sadje prežvečijo, nato pa izpljunejo semena, lupino in pulpo. Sadni netopirji, tako kot drugi netopirji iz rodu Megachiropteran, pri iskanju hrane, sadja in/ali nektarja, uporabljajo voh. Čeprav imajo velike oči in dobro vidijo, vida ne uporabljajo kot glavno čutilo. Sadni netopirji jedo tudi druge stvari.
Prenašalci virusa ebole
Nekateri megabati so prenašalci nevarnih bolezni. Prvi zabeleženi izbruh virusa ebole pri ljudeh je bil leta 1976, vendar vir virusa še vedno ni znan. Nedavni testi so pokazali, da imajo nekatere vrste sadnih netopirjev, zbranih med izbruhi ebole, virus, vendar ne kažejo nobenih znakov okužbe. Nadaljnje študije so pokazale, da se virus ebole lahko razmnožuje pri sadnih in drugih netopirjih iz rodu Tadarida. To bi lahko pomenilo, da so vir virusa netopirji. Virus Marburg, ki je soroden virusu ebole, je bil prav tako najden pri sadnih netopirjih v Ugandi.
Druga razlaga je, da bi lahko bili sadni netopirji vmesni gostitelji zaradi negotovosti, da so sadni netopirji indeksni primer za ebolo. Pomembno je tudi opozoriti, da so nekatere vrste sadnih netopirjev v Afriki imune na virus ebole in da sta njihova DNK ali RNK podobni virusu ebole iz Zaira. To bi lahko pojasnilo širjenje na ljudi, saj ljudje v tej regiji običajno jedo sadne netopirje.
Prenašalci drugih virusov
Za leteče lisice v Avstraliji je znano, da prenašajo dve okužbi, ki lahko resno ogrožata zdravje ljudi - avstralski netopirski lyssavirus in virus hendre (Henipavirus). Ti bolezni, ki ju prenašajo netopirji in sta značilni le za Queensland, sta med najbolj smrtonosnimi virusi v zahodnem svetu. Čeprav sta redki, ti bolezni še vedno skrivnostno vznemirjata medicinske strokovnjake. Te bolezni, ki jih prenašajo netopirji, so skoraj vedno smrtne. Okužbe ljudi s temi virusi so na srečo zelo redke.
Virus Hendra je virus, ki večinoma okuži megabate (velike sadne netopirje ali "leteče lisice") in se lahko prenese na konje. Podobno kot ebola in marburg je hendra hemoragična mrzlica z visoko do zelo visoko smrtnostjo (50-90 %). Virusa ebole in marburga sta bila povezana z megabati kot prenašalci okužbe. Domnevajo, da se konji okužijo z virusom hendra z zaužitjem hrane ali vode, okužene s telesnimi tekočinami in izločki okuženih megabatov. Virus je lahko smrtno nevaren tako za ljudi kot za konje. Kadar ni rokovanja ali neposrednega fizičnega stika z letečimi lisicami, je tveganje za javno zdravje zanemarljivo.
Znano je, da so virus Hendra, ki ga prenašajo netopirji, preživeli le trije ljudje. Doslej je več kot polovica ljudi, ki so se okužili z virusom Hendra, umrla v šestih tednih, vendar druge bolezni, ki jo v Queenslandu prenašajo netopirji, ni preživel še nihče. Leta 1994 so pri leteči lisici, ki je imela simptome v bližini mesta Ballina v zvezni državi Novi Južni Wales (ki leži na meji s Queenslandom), prvič odkrili lyssavirus - bližnjega sorodnika virusa stekline. Lyssavirus je povzročil smrt edinih treh ljudi, ki so se z njim okužili.
Sorodne strani
- Egiptovski sadni netopir
Iskati