Ebola (virus): definicija, simptomi, smrtnost in globalno širjenje

Virus ebola je zelo nevaren virus. Spada v družino Filoviridae in je odgovoren za hudo bolezen, za katero je značilen nenaden pojav hemoragične vročine, ki jo spremljajo drugi nespecifični znaki in simptomi. "Hemoragična" pomeni, da žrtev močno krvavi, tako znotraj kot zunaj telesa. Virus napade skoraj vse organe in tkiva človeškega telesa, kar povzroči motnje v delovanju več organov. Od 100 ljudi, ki zbolijo za ebolo, jih v povprečju umre od 25 do 90. Bolezen lahko povzročijo štiri vrste virusa ebole. Virus je bil prvič odkrit v Sudanu. Najdemo ga v Afriki, v Evropi in Združenih državah Amerike pa je zelo malo primerov.

Kaj povzroča ebolo in naravni rezervoar

Ebolavirus prenašajo različne vrste prosto živečih živali; najverjetnejši naravni rezervoar so sadne netopirji. Virus se lahko prenese z okuženih živali (npr. netopirji, primati, divjačina) na človeka, večinoma z neposrednim stikom s telesnimi tekočinami ali pri ravnanju z okuženimi tetivami oziroma mesom. Po začetnem preskoku na človeka se bolezen širi predvsem z osebe na osebo.

Kako se prenaša

• Direkten stik z okuženimi telesnimi tekočinami (krv, bruhanje, blato, urin, slina, pot, mleko, semenčice).
• Stik z onesnaženimi predmeti (npr. igle, zdravstveni instrumenti, oblačila).
• Stik med oskrbo bolnikov v gospodinjstvu ali zdravstvenih ustanovah brez ustrezne zaščite.
• Obredi pokopa, kjer prihaja do stika z mrtvim telesom, so pogosto vir širjenja.

Inkubačno obdobje in simptomi

Inkubačno obdobje je običajno 2–21 dni (pogosteje 8–10 dni). Bolezen se začne nenadoma; začetni znaki so pogosto nespecifični in spominjajo na druge virusne infekcije:

• vročina, utrujenost, mišične bolečine, glavobol, vneto grlo;
• kasneje: bruhanje, driska, izpuščaji, okvara jeter in ledvic;
• v hujših primerih: notranje in zunanje krvavitve (npr. krvavitev iz nosu, dlesni, prebavil), šok in odpoved organov.

Diagnoza

Za potrditev okužbe se uporabljajo molekularni testi (PCR), ki zaznajo virusno RNA, ter testi za odkrivanje antigena ali protiteles. Diagnostika je varno izvajana v specializiranih laboratorijih z ustreznimi biovarnostnimi ukrepi.

Zdravljenje

Specifičnega antiviralnega zdravila, ki bi univerzalno pozdravilo ebolo, ni. Osnovno zdravljenje je podpirajoče:

• nadzor tekočin in elektrolitov, nadomestna hidracija;
• podpora dihanju in krvnemu obtoku po potrebi;
• zdravljenje sočasnih okužb in po potrebi krvne transfu zije;
• uporaba odobrenih protiteles/monoklonskih zdravil (npr. REGN‑EB3/Inmazeb in mAb114/Ebanga) in živega vektorskega cepiva rVSV‑ZEBOV (Ervebo) je bila odobrena za zdravljenje/preprečevanje nekaterih sevov, še posebej Zaire ebolavirus.

Preprečevanje in nadzor

Glavne ukrepe za preprečevanje širitve predstavljajo:

• zgodnje odkrivanje in izolacija bolnikov;
• sledljivost stikov in karantena za izpostavljene osebe;
• uporaba osebne zaščitne opreme (PPE) v zdravstvenih ustanovah;
• varna ravnanja z mrtvimi telesi in varna praksa pri pogrebih;
• izogibanje stiku z divjo živaljo in uživanju neustrezno pripravljene divjačine;
• cepljenje ciljnih skupin ob izbruhu z razpoložljivim cepivom (kjer je primerno in odobreno).

Smrtnost in različni sevi

Smrtnost (case fatality rate) se zelo razlikuje glede na sev virusa, dostop do zdravstvene oskrbe in razmere izbruha. Podatki iz preteklih izbruhov kažejo:

• Zaire ebolavirus: najvišja smrtnost, včasih do 90 % v neugodnih razmerah;
• Sudan ebolavirus: približno 40–60 % v preteklih izbruhih;
• Bundibugyo ebolavirus: nižja, okoli 25–40 %;
• Taï Forest (Côte d'Ivoire) in drugi sevi so redkejši in povzročajo manj primerov.

Opomba: obstaja šest znanih vrst ebolavirusa, od katerih so štiri (Zaire, Sudan, Bundibugyo, Taï Forest) povzročile bolezni pri ljudeh; Reston se je pojavil pri živalih in okužil nekaj ljudi brez resnih simptomov, Bombali pa je bil odkrit pri netopirjih.

Globalno širjenje in zgodovina izbruhov

Prvi dokumentirani izbruhi so bili leta 1976 skorajsočasno v območju, ki je danes Demokratična republika Kongo (takrat Zaire) in v Sudanu. Od takrat so bili največji in najbolj odmevni izbruhi v zahodni Afriki (2014–2016), ki so prizadeli predvsem Gvinejo, Liberijo in Sierra Leone. V večjih mestih in državah zunaj Afrike so se pojavili posamezni uvoženi primeri (npr. Evropa, Združene države Amerike), vendar je širjenje zunaj prizadetih afriških regij ostalo omejeno zaradi hitrih javnozdravstvenih ukrepov.

Dolgotrajne posledice pri preživelih

Mnogi preživeli poročajo o dolgoročnih težavah, ki vključujejo:

• bolečine v sklepih in mišicah, kronična utrujenost;
• očne težave (vnetje, motnje vida) — včasih zahtevajo kirurški poseg;
• psihološke in nevrološke posledice;
• viralna persistenca v imunno privilegiranih mestih (npr. v semenčicah), kar lahko pomeni možnost nalezljivega semena več mesecev po okrevanju.

Nasveti za potnike in zdravstvene delavce

• potniki v območja z izbruhom: sledite uradnim napotkom zdravstvenih organizacij, izogibajte se stikom z divjimi živalmi in njihovim tekočinami;
• zdravstveni delavci morajo uporabljati primerno zaščitno opremo in upoštevati protokole za varno oskrbo bolnikov ter odstranjevanje bioloških odpadkov;
• ko se pojavi sum na bolezen, takoj obvestite pristojne zdravstvene službe in ne potujte, dokler niste izključili okužbe.

Ebola ostaja resna javnozdravstvena grožnja v prizadetih regijah, vendar so z boljšimi diagnostičnimi metodami, podpornimi ukrepi, prijavljenimi zdravili in cepljenjem možnosti za zmanjšanje smrtnosti in nadzor izbruhov znatno izboljšane. Pomembna sta hitra identifikacija primerov in učinkovito javnozdravstveno ukrepanje.

Prenos

Virus ebole, zaradi katerega zbolijo ljudje, živi v krvi in drugih tekočinah ter mokrih stvareh nekaterih vrst živali, ki niso ljudje, ne da bi jih ubil. Znanstveniki menijo, da so živali, v katerih živi, predvsem nekatere vrste opic ali sadnih netopirjev. Ko se ljudje dotaknejo živali, ki imajo virus, ali mokrih stvari, ki izvirajo iz teh živali, lahko zbolijo.

Ebole ni mogoče dobiti po zraku ali v bližini bolnih ljudi. Virus lahko preide le iz tekočin v človeško telo. To pomeni, da se lahko z ebolo okužite z dotikom krvi, sline, sluzi, semena, diareje, bruhanja ali drugih tekočin, ki izvirajo iz telesa bolne osebe.

Če oseba ne umre zaradi bolezni, lahko še skoraj dva meseca po prenehanju bolezni s spolnimi odnosi okuži druge ljudi. Virus je namreč še vedno lahko v moškem semenu.

1. Ko virus vstopi v človeško telo prek sluznic, odrgnin ali poškodb kože ali z neposrednim prenosom s starši, se poveže s celicami, ki obdajajo dihalne poti, oči ali telesne votline.

2. Vdre v makrofage in dendritične imunske celice ter sprosti svojo genetsko vsebino. Eksplozija celic sproži izločanje proinflamatornih citokinov, ki sprožijo "citokinsko nevihto". Genetski material prevzame celični mehanizem, da se razmnoži; nastanejo nove kopije virusa, ki se sprostijo v sistem.

3. Virus nato napade vranico, ledvice in celo možgane. Krvne žile prepuščajo kri in tekočino v okoliška tkiva. To netipično strjevanje krvi in hkratna krvavitev se navzven kažeta v obliki izpuščajev.

4. Virus povzroča tudi odpoved drugih vitalnih organov, kot so jetra in pljuča. Pravzaprav je sposoben vdreti v skoraj vse človeške celice s pomočjo različnih mehanizmov pritrditve za vsako vrsto celic (razen limfocitov). Prav celice, ki naj bi se borile proti okužbi, se uporabljajo kot prenašalci za širjenje okužbe na druge dele telesa.

5. Ugotovljeno je bilo, da v celicah, okuženih z ebolo, ne pride do običajne apoptoze, temveč se pojavijo vakuolizacija in znaki nekroze.

3D medicinska animacija virusa ebole


Predvajanje medijev Preprosta video razlaga virusa ebole

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je virus ebola?

V: Koliko vrst virusa ebole obstaja?

V: Kakšne simptome povzroča okužba z virusom ebole?

V: Kako smrtonosna je okužba z virusom ebole?

V: Kje je bil odkrit prvi primer ebole?

Išči po črki