Virus ebola je zelo nevaren virus. Spada v družino Filoviridae in je odgovoren za hudo bolezen, za katero je značilen nenaden pojav hemoragične vročine, ki jo spremljajo drugi nespecifični znaki in simptomi. "Hemoragična" pomeni, da žrtev močno krvavi, tako znotraj kot zunaj telesa. Virus napade skoraj vse organe in tkiva človeškega telesa, kar povzroči motnje v delovanju več organov. Od 100 ljudi, ki zbolijo za ebolo, jih v povprečju umre od 25 do 90. Bolezen lahko povzročijo štiri vrste virusa ebole. Virus je bil prvič odkrit v Sudanu. Najdemo ga v Afriki, v Evropi in Združenih državah Amerike pa je zelo malo primerov.

Kaj povzroča ebolo in naravni rezervoar

Ebolavirus prenašajo različne vrste prosto živečih živali; najverjetnejši naravni rezervoar so sadne netopirji. Virus se lahko prenese z okuženih živali (npr. netopirji, primati, divjačina) na človeka, večinoma z neposrednim stikom s telesnimi tekočinami ali pri ravnanju z okuženimi tetivami oziroma mesom. Po začetnem preskoku na človeka se bolezen širi predvsem z osebe na osebo.

Kako se prenaša

  • Direkten stik z okuženimi telesnimi tekočinami (krv, bruhanje, blato, urin, slina, pot, mleko, semenčice).
  • Stik z onesnaženimi predmeti (npr. igle, zdravstveni instrumenti, oblačila).
  • Stik med oskrbo bolnikov v gospodinjstvu ali zdravstvenih ustanovah brez ustrezne zaščite.
  • Obredi pokopa, kjer prihaja do stika z mrtvim telesom, so pogosto vir širjenja.

Inkubačno obdobje in simptomi

Inkubačno obdobje je običajno 2–21 dni (pogosteje 8–10 dni). Bolezen se začne nenadoma; začetni znaki so pogosto nespecifični in spominjajo na druge virusne infekcije:

  • vročina, utrujenost, mišične bolečine, glavobol, vneto grlo;
  • kasneje: bruhanje, driska, izpuščaji, okvara jeter in ledvic;
  • v hujših primerih: notranje in zunanje krvavitve (npr. krvavitev iz nosu, dlesni, prebavil), šok in odpoved organov.

Diagnoza

Za potrditev okužbe se uporabljajo molekularni testi (PCR), ki zaznajo virusno RNA, ter testi za odkrivanje antigena ali protiteles. Diagnostika je varno izvajana v specializiranih laboratorijih z ustreznimi biovarnostnimi ukrepi.

Zdravljenje

Specifičnega antiviralnega zdravila, ki bi univerzalno pozdravilo ebolo, ni. Osnovno zdravljenje je podpirajoče:

  • nadzor tekočin in elektrolitov, nadomestna hidracija;
  • podpora dihanju in krvnemu obtoku po potrebi;
  • zdravljenje sočasnih okužb in po potrebi krvne transfu zije;
  • uporaba odobrenih protiteles/monoklonskih zdravil (npr. REGN‑EB3/Inmazeb in mAb114/Ebanga) in živega vektorskega cepiva rVSV‑ZEBOV (Ervebo) je bila odobrena za zdravljenje/preprečevanje nekaterih sevov, še posebej Zaire ebolavirus.

Preprečevanje in nadzor

Glavne ukrepe za preprečevanje širitve predstavljajo:

  • zgodnje odkrivanje in izolacija bolnikov;
  • sledljivost stikov in karantena za izpostavljene osebe;
  • uporaba osebne zaščitne opreme (PPE) v zdravstvenih ustanovah;
  • varna ravnanja z mrtvimi telesi in varna praksa pri pogrebih;
  • izogibanje stiku z divjo živaljo in uživanju neustrezno pripravljene divjačine;
  • cepljenje ciljnih skupin ob izbruhu z razpoložljivim cepivom (kjer je primerno in odobreno).

Smrtnost in različni sevi

Smrtnost (case fatality rate) se zelo razlikuje glede na sev virusa, dostop do zdravstvene oskrbe in razmere izbruha. Podatki iz preteklih izbruhov kažejo:

  • Zaire ebolavirus: najvišja smrtnost, včasih do 90 % v neugodnih razmerah;
  • Sudan ebolavirus: približno 40–60 % v preteklih izbruhih;
  • Bundibugyo ebolavirus: nižja, okoli 25–40 %;
  • Taï Forest (Côte d'Ivoire) in drugi sevi so redkejši in povzročajo manj primerov.

Opomba: obstaja šest znanih vrst ebolavirusa, od katerih so štiri (Zaire, Sudan, Bundibugyo, Taï Forest) povzročile bolezni pri ljudeh; Reston se je pojavil pri živalih in okužil nekaj ljudi brez resnih simptomov, Bombali pa je bil odkrit pri netopirjih.

Globalno širjenje in zgodovina izbruhov

Prvi dokumentirani izbruhi so bili leta 1976 skorajsočasno v območju, ki je danes Demokratična republika Kongo (takrat Zaire) in v Sudanu. Od takrat so bili največji in najbolj odmevni izbruhi v zahodni Afriki (2014–2016), ki so prizadeli predvsem Gvinejo, Liberijo in Sierra Leone. V večjih mestih in državah zunaj Afrike so se pojavili posamezni uvoženi primeri (npr. Evropa, Združene države Amerike), vendar je širjenje zunaj prizadetih afriških regij ostalo omejeno zaradi hitrih javnozdravstvenih ukrepov.

Dolgotrajne posledice pri preživelih

Mnogi preživeli poročajo o dolgoročnih težavah, ki vključujejo:

  • bolečine v sklepih in mišicah, kronična utrujenost;
  • očne težave (vnetje, motnje vida) — včasih zahtevajo kirurški poseg;
  • psihološke in nevrološke posledice;
  • viralna persistenca v imunno privilegiranih mestih (npr. v semenčicah), kar lahko pomeni možnost nalezljivega semena več mesecev po okrevanju.

Nasveti za potnike in zdravstvene delavce

  • potniki v območja z izbruhom: sledite uradnim napotkom zdravstvenih organizacij, izogibajte se stikom z divjimi živalmi in njihovim tekočinami;
  • zdravstveni delavci morajo uporabljati primerno zaščitno opremo in upoštevati protokole za varno oskrbo bolnikov ter odstranjevanje bioloških odpadkov;
  • ko se pojavi sum na bolezen, takoj obvestite pristojne zdravstvene službe in ne potujte, dokler niste izključili okužbe.

Ebola ostaja resna javnozdravstvena grožnja v prizadetih regijah, vendar so z boljšimi diagnostičnimi metodami, podpornimi ukrepi, prijavljenimi zdravili in cepljenjem možnosti za zmanjšanje smrtnosti in nadzor izbruhov znatno izboljšane. Pomembna sta hitra identifikacija primerov in učinkovito javnozdravstveno ukrepanje.