Norveško morje

Flora in favna

Norveško morje je prehodno območje med borealnimi in arktičnimi razmerami. V njem živita rastlinstvo in živalstvo obeh regij. Južna meja številnih arktičnih vrst poteka prek Severnega rta, Islandije in središča Norveškega morja. Severna meja borealnih vrst je blizu meje Grenlandskega morja z Norveškim in Barentsovim morjem. Ta območja se prekrivajo. Nekatere vrste, kot sta pokrovača Chlamys islandica in kapelj, običajno živijo na tem območju med Atlantskim in Arktičnim oceanom.

Plankton in organizmi morskega dna

Večina vodnega življenja v Norveškem morju je v zgornjih plasteh. Po ocenah za celoten severni Atlantik je le 2 % biomase v globinah pod 1 000 metri in le 1,2 % biomase se nahaja blizu morskega dna.

V cvetenju fitoplanktona prevladuje klorofil, vrhunec pa doseže okoli 20. maja. Glavne oblike fitoplanktona so diatomejke, zlasti rodu Thalassiosira in Chaetoceros. Po spomladanskem cvetenju začnejo prevladovati haptofiti iz rodu Phaecocystis pouchetti.

Zooplankton sestavljajo predvsem kopepodi Calanus finmarchicus in Calanus hyperboreus. C. hyperboreus je najmočnejši v arktičnih vodah. So glavna hrana večine morskih plenilcev. Najpomembnejše vrste krila so Meganyctiphanes norvegica, Thyssanoessa inermis in Thyssanoessa longicaudata. V nasprotju z Grenlandskim morjem je v njem veliko apnenčastega planktona (Coccolithophore in Globigerinida).

Kozice vrste Pandalus borealis imajo pomembno vlogo v prehrani rib, zlasti trske in sinjega mola. Posebnost Norveškega morja so veliki koralni grebeni Lophelia pertusa, ki nudijo zavetje različnim vrstam rib.

Ribe

Norveške obalne vode so najpomembnejše drstišče populacij sleda v severnem Atlantiku, ki se izležejo marca. Ikre plavajo na površini in jih severni tok odplakne z obale. Medtem ko majhna populacija sleda ostane v fjordih in vzdolž severne norveške obale, večina preživi poletje v Barentsovem morju, kjer se hrani z bogatim planktonom. Ko doseže zrelost, se sled vrne v Norveško morje. Stalež sleda se med leti zelo spreminja. V dvajsetih letih 20. stoletja se je zaradi milejšega podnebja povečal, nato pa se je v naslednjih desetletjih do leta 1970 zmanjšal; zmanjšanje pa je bilo vsaj deloma posledica prekomernega ribolova. Biomasa mladega izvaljenega sleda se je zmanjšala z 11 milijonov ton leta 1956 na skoraj nič leta 1970; to je vplivalo na ekosistem ne le Norveškega, temveč tudi Barentsovega morja.

Izvajanje okoljskih in ribolovnih predpisov je od leta 1987 omogočilo delno obnovitev populacij sleda. To obnovo je spremljalo zmanjšanje staležev kapelana in trske. Medtem ko je imel kapelan koristi od zmanjšanja ribolova, sta dvig temperature v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in tekmovanje za hrano s sledmi povzročila skorajšnje izginotje mladega kapelana iz Norveškega morja. Medtem je bila populacija starejšega kapelana hitro izlovljena. S tem se je zmanjšala tudi populacija trske - glavnega plenilca kapelana -, saj je bil sled še vedno premajhen, da bi v prehrani trske nadomestil kapelana.

Sinji mol (Micromesistius poutassou) je imel koristi od upada staležev sleda in kapelana, saj je prevzel vlogo glavnega plenilca planktona. Sinji molič se drsti v bližini Britanskega otočja. Morski tokovi nosijo ikre v Norveško morje, kamor plavajo tudi odrasli osebki, da bi izkoristili zaloge hrane. Mladiči preživijo poletje in zimo do februarja v norveških obalnih vodah, nato pa se vrnejo v toplejše vode zahodno od Škotske. Norveška arktična trska se večinoma pojavlja v Barentsovem morju in na otočju Svalbard. V preostalem delu Norveškega morja jo najdemo le v obdobju razmnoževanja na Lofotskih otokih, medtem ko se Pollachius virens in vahnja drstita v obalnih vodah. Skuša je pomembna komercialna riba. Na koralnih grebenih živijo različne vrste iz rodu Sebastes.

Sesalci in ptice

V Norveškem morju je veliko število kitov minke, grbavcev, sei in ork. V obalnih vodah so beloglavi delfini. Orke in nekateri drugi kiti se v poletnih mesecih v morju prehranjujejo. Sledijo jatam sleda v morju. S skupno populacijo približno 110 000 kitov so mali kiti daleč najpogostejši kiti v morju. Lovita jih Norveška in Islandija, pri čemer je na Norveškem letna kvota približno 1 000 kitov. V nasprotju s preteklostjo jih danes večinoma lovijo zaradi mesa in ne zaradi maščobe in olja.

Na tem območju se je nekoč zadrževal kit glavač. Po intenzivnem kitolovu v 19. stoletju je skoraj izginil iz Norveškega morja, začasno pa je izumrl tudi v celotnem severnem Atlantiku. Podobno je modri kit včasih tvoril velike skupine med Jan Mayenom in Špicbergi, danes pa ga skorajda ni več. V Norveškem morju je redko mogoče videti severne kitovce. Druge velike morske živali so še kapucinski in grenlandski tjulnji ter lignji.

Pomembne vrste vodnih ptic v Norveškem morju so pegatke, kobilice in galebi.

Sled


Kapelj je pogosta riba v prehodnih vodah med Atlantikom in Arktiko.


Ramenski lignji Gonatus fabricii