Pokrovače (Pectinidae): plavajoče morske školjke — opis, biologija in razširjenost

1. Njihova sposobnost plavanja. Nekaj vrst pa se kot odrasli osebki z nitko pritrdi na skale. Večina vrst leži na peščenem dnu in odplava, ko se jih dotakne morska zvezda ali drug plenilec.

2. Oči imajo na robovih plašča. Njihove oči ne vidijo oblik, lahko pa zaznajo spreminjajoče se vzorce svetlobe in gibanja. Oči pokrovače, ki obrobljajo rob njenega plašča, zaznajo premikajoče se predmete, ko gredo zaporedoma mimo oči.

3. Polkrožno nagubana oblika lupine. Ventili so podobni in se tesno prilegajo drug drugemu, tako da tvorijo tesno prilegajočo se lupino.

4. Vse pokrovače imajo v določenem obdobju življenja greben drobnih zob v bližini zareze, kjer pri drugih školjkah izstopa bajsus. To se imenuje ctenolium. Pomemben je zato, ker ga imajo samo pokrovače in ker ga je mogoče videti v fosilih. Tako paleontologom pove, kdaj imajo fosilno pokrovačo.

Pokrovače imajo osrednjo napenjalno mišico. To je enako kot pri pravih ostrigah (družina Ostreidae). V notranjosti školjke je na sredini brazgotina. Ta kaže, kje se ta mišica pritrdi na školjko. Mišica adduktor pri pokrovačah je večja in bolj razvita kot mišica adduktor pri ostrigah. To je zato, ker plavajo.

Večina pokrovač se hrani s filtri. Prehranjujejo se s planktonom. V planktonu so včasih ličinke pokrovač. Sifoni prevajajo vodo čez filtrirno strukturo. Sluz nato ujame hrano. Nato trepalnice na strukturi premaknejo hrano do ust. Nato pokrovača hrano prebavi v želodcu in prebavni žlezi. Odpadki gredo skozi črevo in izstopijo skozi anus.

Nekatere pokrovače, kot je atlantska zalivska pokrovača Argopecten irradians, ne živijo dolgo. Druge lahko živijo 20 let ali več. Njihovo starost lahko ocenimo na podlagi letnic, koncentričnih obročev na lupini.

Družina pokrovač je nenavadna zaradi različnih načinov spolnega razmnoževanja. Pri nekaterih vrstah ima pokrovača samo en spol. So bodisi samci bodisi samice. Druge vrste so hermafroditi, tako da ima posamezna pokrovača hkrati moške in ženske razmnoževalne organe. Nekaj pokrovač je v mladosti moškega spola, ko so starejše, pa postanejo ženske.

Rdeče ikre izvirajo iz samic pokrovač. Bele ikre izvirajo iz samcev. Med sezono parjenja pokrovače spermatozoide in jajčne celice prosto izpuščajo v vodo. Oplojene jajčne celice potonejo na dno. Nezrela pokrovača se izvali po nekaj tednih. Ličinke plavajo v planktonu, dokler se ponovno ne spustijo na dno, da bi zrasle. Lahko se pritrdijo z bajzalnimi nitmi.

Obstaja veliko vrst Pectinidae, živih in fosilnih. Pravi pektinidi (tisti s ctenolom) so se prvič pojavili v zgornjem ali srednjem triasu pred več kot 200 milijoni let (mya) in morda že pred 240 mya.

Družina Pectinidae je imela v mezozoiku veliko število vrst, ki pa so ob koncu krede skoraj izginile. Preživeli so se hitro razvili v terciarnem obdobju. Za fosilne in recentne Pectinidae obstaja skoraj 7000 vrst in podvrst.

Razvoj školjk, ki plavajo, je posledica tako imenovane "mezozojske morske revolucije". V mezozoiku so plenilci z morskega dna razvili različne nove oblike, ki so se hranile z obilnimi školjkami (brahiopodi in školjkami). Teh plenilcev je še danes veliko: to so predvsem morske zvezde, polži in raki.

Vsak plenilec ima svoje metode. Rakice razbijejo lupine s silo. Nekateri polži naredijo luknje v lupini in vanje vnesejo paralizirajočo ali sproščujočo snov, drugi delujejo na majhne razpoke na robu lupine. Ko se s svojim nosnim delom spravijo v školjko, jo pojedo.

Najpogostejši plenilci so morske zvezde. Školjke brahiopodov in školjk držijo skupaj močne mišice. Morska zvezda se jih s svojimi cevastimi nogami oprime na obeh straneh in jih enakomerno vleče. Morska zvezda lahko s svojimi mišicami in hidravličnim sistemom vleče veliko dlje, kot lahko zdrži katera koli mišica školjke. Očitno je deset minut običajno dovolj, da se školjka nekoliko odpre. Nato morska zvezda potisne svoj želodec v školjko. Želodec lahko pride skozi režo, ozko le 0,1 mm. Zvezdica nato mehkužca raztopi, kjer živi, in absorbira hranilne snovi.

Zato je imel vsak plen, ki se je vsaj malo branil pred temi plenilci, veliko prednost pri razmnoževanju. Številne školjke so razvile zelo trpežne lupine. Nekatere so se zakopale v pesek. Pokrovače so morale imeti nekaj osnovnega gibanja, ki se je pod vplivom selekcije hitro razvilo. V mezozoiku so postale zelo pogoste. Nekaj školjk je uporabljalo še nekatere druge metode. Chlamys hastata pogosto nosi gobice na svoji lupini. To je neke vrste mutualizem. Gobica zvezdicam otežuje namestitev njihovih cevastih nog, poleg tega pa Chlamys hastata kamuflira pred plenilci.

Ko se pokrovače umaknejo s peska, so na voljo novim plenilcem, kot so ražnji, ki patruljirajo tik nad morskim dnom. Poberejo jih lahko tudi morske ptice, ki lupine odpirajo tako, da jih spustijo na skalo. Očitno je glavna prednost v tem, da se izognejo morskim zvezdam, ki so zelo številne na obalnih habitatih in habitatih celinske police.

Izvor

Študije so pokazale, da je družina Pectinidae monofiletska in se je razvila iz enega skupnega prednika. Neposredni predniki Pectinidae so bile pokrovačam podobne školjke iz družine Entoliidae.

Divje ribištvo in ribogojstvo

Največji divji ribolov pokrovač je ribolov atlantske morske pokrovače (Placopecten magellanicus) na severovzhodu ZDA in vzhodu Kanade. Večina preostale svetovne proizvodnje pokrovač prihaja z Japonske (divje, gojene in iz ribogojnic) in Kitajske (večinoma gojene atlantske pokrovače). Po podatkih študije Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) je leta 2005 Kitajska predstavljala 80 % svetovnega ulova pokrovač in pektenov.

Kuhanje

Pokrovače so priljubljene tako v vzhodni kot zahodni kuhinji. V eni lupini imajo dve vrsti mesa. Mišica adduktor je bela in mesnata. Ikre, imenovane "korale", so rdeče, oranžne ali bele barve in mehke.

V zahodni kuhinji pokrovače pogosto dušimo na maslu ali pa jih popražimo in ocvremo. Bicek (imenovan tudi brada) je pogosto trd. Običajno ga zavržemo ali pa ga kasneje uporabimo za pripravo juhe. Včasih na tržnicah prodajajo že pripravljene pokrovače v lupini, samo z napenjalno mišico. Zunaj ZDA se pokrovače pogosto prodajajo cele, ljudje pa jedo privesno mišico in ikre.

V japonski kuhinji se pokrovače lahko postrežejo v juhi ali pripravijo kot sašimi ali suši. V suši baru je hotategai (帆立貝, 海扇) tradicionalna pokrovača na rižu. Kaibašira (貝柱) je lahko pokrovača, vendar je lahko tudi prijemalna mišica katere koli vrste školjk, kot so klapavice, ostrige ali školjke. V kantonski kitajski kuhinji se posušena pokrovača imenuje conpoy (乾瑤柱, 乾貝, 干貝).

Školjka svetega Jakoba

Školjka je tradicionalni znak Jakoba, Zebedejevega sina. Priljubljen je med romarji na Jakobovi poti do apostolovega svetišča v Santiagu de Compostela v Španiji.

Simbol plodnosti

Že v antiki so pokrovače in druge školjke s tečaji simbolizirale žensko načelo. Na številnih slikah Venere, rimske boginje ljubezni in plodnosti, je bila za njeno prepoznavanje na sliki tudi školjka. To je jasno razvidno iz Botticellijevega klasično navdihnjenega Venerinega rojstva

Uporaba kot zasnova

Heraldika je vključevala simbol školjke kot znak za ljudi, ki so romali v Kompostelo. Pozneje je postal simbol romanja na splošno. Družinski grb Winstona Churchilla' vključuje pokrovače. Vendar simboli v heraldiki nimajo vedno enakega pomena. Včasih noben družinski član ni bil na romanju, vendar so v grbu še vedno pokrovače.

Več kot 45 francoskih občin ima v svojem grbu eno ali več školjk.

V ameriški zvezni državi New York je atlantska zalivska pokrovača državna školjka od leta 1988. V oblikovanju pomeni valovit vzorec, ki spominja na rob pokrovačeve školjke. Naftna družba Shell ima logotip s školjko že od leta 1904.