Mezozojska morska revolucija: definicija, vzroki in glavne vrste plenilcev
Mezozojska morska revolucija je pomenila velik porast plenilcev z morskega dna, ki so se prehranjevali z mehkužci. Izraz je uporabil Vermeij, paleontolog, ki je več let raziskoval spremembe pri nevretenčarjih morskega dna. Gre za dolgo obdobje v mezozoiku (približno 252–66 milijonov let nazaj), v katerem je prišlo do prave »evolucijske dirke« med plenilci in njihovimi žrtvami: pojavila se je večja raznovrstnost plenilskih strategij in hkrati močan razvoj obrambnih prilagoditev pri školjkah in drugih organizmih.
Kako se je življenje na dnu spremenilo
Življenje na morskem dnu se je med paleozojsko in sodobno favno zelo spremenilo. Ta sprememba se je zgodila v mezozoiku, ko so se spremenile sestava skupnosti, vedenje in morfologija organizmov. Namesto prevlade pasivnih, pogosto močno okostnatih oblik iz paleozoika so se širile bolj aktivne, premične in bolje zaščitene skupine. Zaznaven je bil prehod k večji gibljivosti, izogibanju odkritim površinam (infaunalizacija — življenje znotraj podlage), zadebeljevanje in okostje s ščitinami ali trnčasto obrambo ter razvoj sposobnosti hitrega zapiranja in popravljanja poškodb lupin.
Glavni tipi plenilcev in njihove metode
V mezozoiku so plenilci morskega dna razvili različne nove oblike, ki so se hranile z obilnimi školjkami (brahiopodi in školjkami). Teh plenilcev je še danes veliko: to so predvsem morske zvezde, polži in raki. Njihove glavne metode vključujejo:
- Drobljenje lupin: raki in nekateri vretenčarji so uporabljali silo klešč ali zob za zdrobljenje školjk.
- Vrtanje in razjedanje: nekateri gastropodi (npr. muricidi in naticidi) so z radulo in kemičnimi izločki vrtali luknje v lupine, skozi katere nato sesajo vsebino.
- Vstopanje in izsesavanje: nekatere skupine polžev vstopajo skozi robove lupin ali naredijo luknjo, nato s svojim proboscisom dosežejo notranjost in izsesajo mehkobo.
- Eversija želodca: morske zvezde lahko iztlačijo želodec skozi razprtje lupine in tam prebavljajo plen zunaj telesa.
- Borenje spužev: morda presenetljivo, tudi nekatere spužve se lahko vrtajo v lupine in s tem poškodujejo ali ubijejo gostitelja.
- Paraliza ali strupi: nekateri lovci injicirajo ali vnašajo paralizirajočo oziroma prebavno snov, ki olajša pridobitev plena.
Plenilci znotraj vretenčarjev
V mezozoiku so bili tudi številni vretenčarji plenilci školjk: placodonti ter nekateri ihtiozavri in mosazavri so imeli ploščate, drobljive zobe ali močne čeljusti, prilagojene na drobljenje in izbijanje mesa iz lupin oziroma lupinastih tarif. Ti vretenčarji so prispevali k povečani selekciji za močne obrambne strategije pri mehkužcih in drugih ledenih organizmih.
Dokazi in posledice
Praktični dokazi mezozojske morske revolucije so vidni v fosilih: vrtalne luknje v školjkah, sledi popravljanja poškodb (repair scars), spremembe v debelini in ornamentaciji lupin ter spremembe v razporeditvi vrst (več infaunalnih vrst). Geerat J. Vermeij je ta pojav poimenoval in opisal kot del širše »escalation« (eskalacijske) dinamike, kjer pritisk plenilcev pospešuje razvoj obramb in obratno.
Pomen za današnje morje
Mezozojska morska revolucija je oblikovala današnje oblike morskega življenja na dnu: številne sodobne obrambne strategije, vedenjska prilagajanja in skupinska razmerja med plenilci in plenom izvirajo iz tega obdobja. Razumevanje te revolucije pomaga pojasniti, zakaj so današnje skupnosti morskega dna tako raznovrstne in zakaj so mnoge vrste razvile kompleksne mehanizme za preživetje.
Morska zvezda
Najpogostejši plenilci so morske zvezde. Školjke brahiopodov in školjk držijo skupaj močne mišice. Morska zvezda se jih s svojimi cevastimi nogami oprime na obeh straneh in jih enakomerno vleče. Morska zvezda lahko s svojimi mišicami in hidravličnim sistemom vleče veliko dlje, kot lahko zdrži katera koli mišica školjke. Očitno je deset minut običajno dovolj, da se školjka nekoliko odpre. Nato morska zvezda potisne svoj želodec v školjko. Želodec lahko pride skozi režo, ozko le 0,1 mm. Zvezdica nato mehkužca raztopi, kjer živi, in absorbira hranilne snovi. Ta proces prebave traja veliko dlje kot odpiranje lupine, morda nekaj dni.
Nekatere vrste lupino pogoltnejo v celoti in vsebino raztopijo v želodcu, nato pa lupino iztisnejo ven. p45
Posledice
Sposobnost morskih zvezd, da se prehranjujejo z ramenonožci in školjkami, se je razvila zlasti v juri in kredi. Mezozojska morska revolucija je spremenila favno morskega dna. Izginili so šibko branjeni in nepremični mehkužci, razcveteli pa so močneje oklepljeni ali bolj mobilni mehkužci.
Vsak plen, ki se je vsaj malo branil pred temi plenilci, je imel veliko razmnoževalno prednost. Številne školjke so razvile zelo trpežne lupine. Nekatere so se zakopale v pesek. Pokrovače so morale imeti nekaj osnovnih gibov, ki so se pod vplivom selekcije hitro razvili. V mezozoiku so postale zelo pogoste. Nekaj školjk je uporabljalo še nekatere druge metode. Chlamys hastata pogosto nosi gobice na svoji lupini. To je neke vrste mutualizem. Gobica zvezdicam otežuje namestitev njihovih cevastih nog, poleg tega pa Chlamys hastata kamuflira pred plenilci.
Ko se pokrovače umaknejo s peska, so na voljo novim plenilcem, kot so ražnji, ki patruljirajo tik nad morskim dnom. Poberejo jih lahko tudi morske ptice, ki lupine odpirajo tako, da jih spustijo na skalo. Očitno je glavna prednost v tem, da se izognejo morskim zvezdam, ki so zelo številne na obalnih habitatih in habitatih celinske police.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je mezozojska morska revolucija?
O: Mezozojska morska revolucija je bila pomembna sprememba v življenju na morskem dnu v obdobju mezozoika, za katero je bil značilen razvoj plenilcev na morskem dnu, ki so jedli školjke.
V: Kdo je skoval izraz mezozojska morska revolucija?
O: Paleontolog Vermeij je izraz mezozoična morska revolucija iznašel po večletnem preučevanju sprememb pri nevretenčarjih morskega dna.
V: Katere skupine živali so se v mezozoiku razvile v plenilce morskega dna?
O: Morske zvezde, polži in raki so se v mezozoiku razvili v plenilce morskega dna.
V: Katere vrste školjk so bile glavne vrste, ki so jih ti plenilci jedli?
O: Predatorji morskega dna so se hranili z brahiopodi in školjkami, ki jih je bilo v mezozoiku veliko.
V: Kako rakovice razbijajo lupine, da pojedo školjke v njih?
O: Rakice razbijajo lupine s silo.
V: Kakšne metode uporabljajo različne vrste polžev, da pojedo školjke?
O: Različne vrste polžev so si prilagodile metode za vstop v školjke, vključno z vrtanjem skozi školjke, luknjami v školjki, v katere vnesejo paralizirajočo ali sproščujočo snov, in majhnimi razpokami na robu školjke.
V: Ali so v mezozoiku obstajali vretenčarski plenilci školjk?
O: Da, v mezozoiku je živelo nekaj vretenčarskih plenilcev školjk, vključno s placodonti, ihtiozavri in mosazavri, ki so imeli ploščate zobe za drobljenje lupin.
