Naftni pesek (bitumenski pesek): definicija, zaloge in okoljski vplivi

Naftni pesek ali katranski pesek je nekonvencionalni vir nafte. Naftni peski so mešanica peska, gline in vode skupaj z gosto in izjemno lepljivo obliko nafte, imenovano bitumen.

Naravni bitumen se nahaja v številnih državah, največ v Kanadi, Kazahstanu in Rusiji. Svetovne zaloge so ocenjene na več kot 2 bilijona sodov (320 milijard kubičnih metrov). Te ocene vključujejo še neodkrita nahajališča. Približno 70 % vseh dokazanih zalog je v Kanadi.

Nafto, pridobljeno iz bitumenskih peskov, pogosto imenujemo nekonvencionalna nafta, da bi jo ločili od tradicionalne tekoče nafte. Postopek proizvodnje je energijsko zelo potraten, zato je neto energijski dobiček v primerjavi s tradicionalno nafto veliko manjši. Proizvodnja tekočih goriv iz bitumenskih peskov zahteva veliko energije in proizvede 12 odstotkov več toplogrednih plinov na sod končnega proizvoda kot proizvodnja tradicionalne nafte. Zato se naftni pesek šele pred kratkim obravnava kot del svetovnih zalog nafte. Višje cene nafte zdaj omogočajo donosno pridobivanje in predelavo.

Geološke značilnosti in glavna nahajališča

Naftni pesek nastane, ko se težek bitumen segreje ali oksidira in se ujame v poroznih sedimentnih plasteh skupaj s peskom in glino. V Kanadi so največja in najbolj znana nahajališča v provinci Alberta — predvsem Athabasca, Cold Lake in Peace River. Druge pomembne regije z bitumenskimi peski ali podobnimi bitumenskimi sedimentnimi formacijami vključujejo dele Rusije, Kazahstana, Venezuele in nekatera območja Srednjega vzhoda.

Metode pridobivanja

Obstajata dve glavni skupini tehnologij za pridobivanje bitumena iz naftnega peska:

• Površinska rudarjenja (surface mining) — uporabljajo se za nahajališča, ki so blizu površja. Pesek in bitumen se z veliko opremo izkopljejo, nato pa obdelajo z vročo vodo in kemikalijami za ločitev bitumena od mineralne frakcije.
• In-situ metode — uporabljajo se, ko je nahajališče globlje. Najpogostejša je tehnologija SAGD (steam-assisted gravity drainage), kjer se v perforiranih ceveh vbrizgava para za zmehčanje bitumena, ki nato teče do zbiralnih cevi. Druge metode so cyklična parna stimulacija (CSS), injiciranje topil in hibridne tehnike.

Po pridobitvi je bitumen pogosto pretežek za neposredno rafiniranje in ga je treba izdatno obdelati ali »upgradati« (delna razgradnja, hydrokrekiranje) ali redčiti z lahkimi naftami (diluents) za transport po ceveh.

Okoljski vplivi

Pridobivanje in predelava naftnega peska ima več pomembnih okoljskih posledic:

• Emisije toplogrednih plinov: celoten proces — ekstrakcija, ogrevanje, nadgradnja in prenos — običajno proizvede več CO2 in drugih toplogrednih plinov na enoto goriva kot konvencionalna surova nafta. To vpliva na podnebne cilje držav in podjetij.
• Poraba vode: ekstrakcija, zlasti pri površinskih rudarjenjih in tehnologijah, ki zahtevajo paro, porabi velike količine vode. Del vode se reciklira, vendar vedno ostanejo rezidualne tekočine in kontaminirane vode, ki jih je treba varno obdelati.
• Repni (tailings) bazeni: pri površinskem pridobivanju nastajajo velike količine finih delcev in strupenih stranskih produktov, ki se shranjujejo v velikih bazenih. Ti bazeni predstavljajo tveganje puščanja in onesnaženja tal in podtalnice.
• Degradacija tal in izguba habitata: površinsko rudarjenje povzroči velike spremembe pokrajine, uničenje gozdov in mokrišč ter vpliva na biodiverziteto. Rehabilitacija okolice je dolgotrajen in stroškovno zahteven proces.
• Vpliv na kakovost zraka in zdravje: procesi pridobivanja in predelave sproščajo onesnaževala zraka, vključno z delci, sulfidnimi in organski spojinami, ki lahko vplivajo na zdravje prebivalcev v bližini.
• Družbeni in kulturni vplivi: gradnja in delovanje velikih projektov vpliva na lokalne skupnosti, vključno z avtohtonimi prebivalci, kar pogosto privede do konfliktov glede zemljišč, pravic do virov in okoljskih storitev.

Ukrepi za zmanjšanje vplivov in tehnološki napredek

Za zmanjšanje negativnih učinkov naftnih peskov razvijajo različne strategije:

• Izboljšave procesov za večjo energetsko učinkovitost (na primer naprednejše toplotne izmenjave in optimizacija porabe pare).
• Raziskave nad topili in tehnologijami, ki zmanjšajo potrebo po paru (solvent-aided processes), kar lahko zmanjša porabo energije in emisije.
• Povečanje stopnje recikliranja procesne vode in izboljšano upravljanje repnih bazenov ter postopno preoblikovanje teh bazenov v stabilnejše strukture.
• Rehabilitacija in obnova krajine po koncu eksploatacije, vključno z obnavljanjem tal, saditvijo in ponovnim vzpostavljanjem mokrišč, kot to zahtevajo regulative.
• Uporaba tehnologij za zajemanje in shranjevanje ogljika (CCS) v kombinaciji s čistimi energijami je med dolgoročnimi ukrepi, vendar je implementacija draga in tehnično zahtevna.

Gospodarski in družbeni vidiki

Projekti naftnih peskov so kapitalno intenzivni in ustvarjajo delovna mesta ter gospodarski razvoj v regijah, kjer delujejo. Hkrati pa pomenijo izzive glede porazdelitve koristi, spoštovanja pravic avtohtonih skupnosti in trajnostnega upravljanja naravnih virov. Politične odločitve, davčna politika in globalni pritisk za zmanjšanje emisij vplivajo na dobičkonosnost teh projektov.

Prihodnost in alternative

Prihodnost pridobivanja iz naftnih peskov je tesno povezana s svetovnimi trendi povpraševanja po fosilnih gorivih, cenami nafte ter globalnimi politikami za zmanjšanje emisij. Napredek pri elektrifikaciji transporta, večja učinkovitost in prehod na obnovljive vire lahko dolgoročno zmanjšajo povpraševanje po težki nafti iz bitumenskih peskov. V kratkem in srednjem roku pa bodo tehnološke izboljšave in strožji okoljski standardi verjetno določali trajanje in obliko teh projektov.

Na koncu je ključnega pomena uravnotežen pristop: čeprav naftni peski predstavljajo pomemben energetski vir in ekonomsko priložnost, njihove okoljske in družbene posledice zahtevajo strogo regulacijo, transparentno spremljanje in trajnostne rešitve za zmanjšanje škodljivih vplivov.

Okoljska vprašanja

Pri izkoriščanju naftnega peska se pogosto uničijo velika zemljišča. Za ločevanje nafte od peska se porabi veliko vode, ki ostane onesnažena. Ogljikov dioksid in druge emisije, ki nastajajo pri pridobivanju, onesnažujejo zrak. Okoljsko uničevanje, ki ga povzroča pridobivanje naftnega peska, kritizirajo okoljske skupine, kot so Greenpeace, The Climate Reality Project, 350.org, MoveOn.org, Sierra Club in Energy Action Coalition.

Leta 2012 je Evropska unija (EU) sporočila, da bo nafto iz naftnega peska razglasila za "zelo onesnažujočo". To je povzročilo napetosti med EU in Kanado.

Pridobivanje naftnega peska v mestu Fort McMurray, Kanada

Vprašanja in odgovori

V: Kaj so naftni peski in iz česa so narejeni?

V: Kje je mogoče najti naravni bitumen in v katerih državah ga je največ?

V: Koliko svetovnih nahajališč naftnega peska je ocenjenih in ali te ocene vključujejo neodkrita nahajališča?

V: Kolikšen odstotek vseh dokazanih zalog naftnega peska je v Kanadi?

V: Zakaj se nafta, pridobljena iz bitumenskih peskov, pogosto imenuje nekonvencionalna nafta in kako se postopek pridobivanja nafte primerja s postopkom pridobivanja tradicionalne tekoče nafte?

V: Kako se proizvodnja tekočih goriv iz naftnega peska primerja s proizvodnjo tradicionalne nafte z vidika emisij toplogrednih plinov?

V: Zakaj se naftni pesek šele pred kratkim obravnava kot del svetovnih zalog nafte?

Išči po črki