Programirano učenje – definicija, zgodovina in metode
Programirano učenje (ali programirano poučevanje) je raziskavah temelječ sistem za organizacijo in predstavitev učnega gradiva, namenjen samostojnemu in uspešnemu delu učencev. Temelji na načelih psihologije učenja in pedagogike ter uporablja strukturirano, korak‑za‑korakom predstavitev vsebine, takojšnje preverjanje znanja in takojšnjo povratno informacijo.
Osnovni principi
Pri programiranem učenju so značilni naslednji elementi:
- Razdelitev gradiva na manjše enote — vsebina je predstavljena v zaporednih, logično povezanih korakih.
- Aktiven odziv učenca — po vsakem koraku učenec odgovori ali izvede nalogo, s čimer aktivno sodeluje v učenju.
- Takojšnja povratna informacija — takoj se prikaže pravilen odgovor ali povratna informacija, kar omogoča hitro korekcijo napak.
- Samostojno napredovanje — učenec napreduje s svojim tempom (samopace), kar omogoča individualizacijo.
- Preverjena in logična zasnova — gradivo je organizirano tako, da temelji na preverjenih didaktičnih načelih in zaporedjih.
Zgodovina
Že leta 1912 je Edward L. Thorndike zapisal: "Če bi lahko knjigo po čudežu mehanske iznajdljivosti uredili tako, da bi šele tisti, ki bi naredil, kar je bilo naročeno na prvi strani, videl drugo stran in tako naprej, bi lahko marsikaj, kar zdaj zahteva osebno poučevanje, uredili s tiskom." Ta ideja je napovedala poznejši razvoj avtomatiziranih in samostojnih oblik učenja.
Prvi praktični korak je naredil Sidney L. Pressey, ki je že leta 1926 razvil enega prvih "učnih strojev". Njegov aparat je omogočal samoocenjevanje in je pokazal, da stroj lahko ne le ocenjuje, ampak tudi uči s ponujenimi nalogami in povratno informacijo.
V petdesetih letih 20. stoletja je ideje programiranega poučevanja populariziral B. F. Skinner z operantno psihologijo. Skinner je zagovarjal razširjeno izboljšavo učnega zaporedja skozi majhne, skrbno oblikovane korake, kjer so učenci nagrajeni z ugodno povratno informacijo, ko pravilno odgovorijo. Od takrat so se razvile različne oblike in naprave: programirani učbeniki, učni stroji ter kasneje računalniški sistemi.
Metode programiranega učenja
Glavni tipi programiranega učenja so:
- Linearno programiranje — vse učence vodi skozi enako vnaprej določeno zaporedje korakov; primeri so klasični programirani učbeniki in nekateri učni stroji.
- Razvejano (branched) programiranje — pot napredovanja se prilagaja glede na odgovore učenca; ob napačnem odgovoru sistem ponudi dodatno razlago ali lažjo stopnjo naloge.
Sodobne oblike vključujejo računalniško podporo in algoritme, ki omogočajo prilagodljivo učenje, spremljanje napredka in personalizacijo (npr. adaptivni sistemi ali sistemi za razmnoževanje ponavljanja – spaced repetition).
Prednosti
- Takojšnja povratna informacija omogoča hitro popravljanje napak in utrjevanje pravilnih odzivov.
- Poudarek na aktivnem odgovoru poveča angažiranost učenca.
- Samostojno napredovanje in možnost individualizacije učnega tempa.
- Enostavna merljivost napredka in ocenjevanja.
- Učinkovito za usvajanje osnovnih znanj, dejanj in postopkov (npr. računanje, besedišče, avtomatizirani postopki).
Omejitve in kritike
- Programirano učenje je včasih kritizirano zaradi osredotočenosti na spominsko in rutinsko znanje ter premalo pozornosti k razvoju višjih kognitivnih sposobnosti, kot so kritično mišljenje, ustvarjalnost in reševanje kompleksnih problemov.
- Standardizirana pot pogosto ne upošteva vseh dimenzij učenja, socialne dinamike razreda in pomena učiteljevega mentorstva.
- Slabša vloga učitelja, če se programirano učenje uporablja kot nadomestek za interakcijo in razlago.
Sodobne aplikacije
Danes so ideje programiranega učenja razširjene v digitalno okolje: računalniško podprta poučevanja (CAI), spletne učeče platforme, mobilne aplikacije, sistemi za prilagodljivo učenje in orodja za ponavljanje v razmikih (spaced repetition). Takšni sistemi združujejo klasične principe (majhni koraki, povratna informacija, samostojnost) z analitiko učenja in adaptivnimi algoritmi, kar poveča učinkovitost in prilagodljivost.
Zaključek
Programirano učenje je pomemben del zgodovine in prakse izobraževanja, ki je prinesel jasne principe za strukturiranje učnega gradiva in podporo samostojnemu učenju. Čeprav ni življenjska rešitev za vse vrste učenja, je še vedno uporabno orodje za usvajanje osnov in za podporo sodobnim digitalnim učnim sistemom, zlasti kadar se združi z dobrimi pedagoškimi praksami in mentorstvom učiteljev.
Poznejši razvoj
V drugi svetovni vojni, v kateri je bila vojska večinoma naborniška, je bil velik poudarek na usposabljanju. Naučeno je vplivalo na izobraževanje in usposabljanje po vojni. Ena od glavnih metod je bila uporaba filmov kot metode skupinskega usposabljanja. Raziskave o učinkovitosti filmov za usposabljanje so bile obsežne. Lumsdaine v enem od zapisov navaja, da so raziskave filmov potekale "od približno leta 1918 do danes" (1962).
Raziskava je prinesla nekaj ugotovitev. Prvi je bil, da so filmi odlični za pregled situacije ali operacije. Manj uspešni pa so bili pri prikazovanju podrobnosti. Izstopajo nekatere splošne značilnosti filmov (in pozneje televizije). Ena od njih je, da film teče v svojem ritmu. Druga je, da od gledalca ne zahteva posebnih odzivov ali dejavnosti. Tretja je, da je občinstvo raznoliko, včasih zelo raznoliko. To namiguje, kako izboljšati filme z navodili.
V poskusu, ki so ga leta 1946 izvedli na univerzi Yale, so vprašanja za študente vstavili med dele filma o srcu in krvnem obtoku, pravilne odgovore pa so podali, ko so študenti odgovorili (poznavanje rezultatov). To je bistveno povečalo količino znanja, ki so se ga naučili iz filma. Lumsdaine je pripomnil, da tudi dvakratno predvajanje osnovnega filma ni bilo tako učinkovito kot predvajanje različice z vprašanji in odgovori. 612
Povezave med tem poskusom in Presseyevim poskusom so bile očitne. Aktivni odzivi učencev in koristne povratne informacije o dejavnostih so zdaj veljali za ključne elemente vsakega uspešnega sistema učenja. Presseyjevo delo je bilo napol pozabljeno, vendar je bilo zdaj priznano kot pomembno.
Programirano učenje prihaja
Kaj je programirano učenje?
Če je bilo opravljenih že toliko raziskav o učenju iz filmov, kaj natančno je programirano učenje dodalo? Kratek odgovor je "nadzor spodbud", s čimer je v širšem smislu mišljeno samo učno gradivo. Tudi pri programiranem učenju je bil predlagan celovit sistem, ki je vključeval te stopnje:
- Cilji tečaja so izraženi objektivno in jih je mogoče izmeriti.
- Izvede se predhodni test ali pa se navede začetno vedenje.
- Na voljo je tudi naknadni test.
- Gradivo je bilo preizkušeno in spremenjeno glede na rezultate (razvojno testiranje).
- Materiali so izdelani po vnaprej določeni shemi (nadzor spodbude).
- Gradivo je razporejeno po ustreznih korakih.
- Učenec se mora aktivno odzvati (ne nujno odkrito).
- Dogovorjeni so ukrepi za potrditev odgovorov (seznanitev z rezultati).
- Učni medij je primeren za predmet in učence.
- Gradivo je samostojno ali predstavljeno na način, ki učencu ustreza.
O različnih tehnikah programiranja je koristno razpravljal Klaus.
Dva glavna sistema
Čeprav so bili predlagani še trije ali štirje drugi sistemi, tukaj obravnavamo dve najbolj znani metodi.
Prvega je napisal Norman Crowder, psiholog ameriških zračnih sil. Prosili so ga, naj razišče usposabljanje vzdrževalcev letal. Crowderjev sistem je bil, da je v besedilu postavil vprašanja z več možnostmi izbire in zagotovil povratne informacije za vsako od možnosti. Primeri te metode kažejo, da so bile alternative, ponujene v vprašanjih, izbrane tako, da so pokrivale napake, ki so jih učenci verjetno naredili.
Veliko bolj znan je bil drugi način programiranega učenja, ki ga je predlagal behaviorist B. F. Skinner. Skinner je zelo učinkovito kritiziral tradicionalne metode poučevanja. Njegova shema programiranega učenja je bila predstaviti snov kot del "urnika krepitve" na tipičen behavioristični način. Programirano besedilo Skinnerjeve teorije behaviorizma je najpopolnejši primer njegovih idej v praksi. Skinner je bil odličen oglaševalec svojih idej, kot je razvidno iz tega odlomka:
"Opraviti je treba preprosto nalogo. Nalogo lahko konkretno izrazimo. Potrebne tehnike so znane. Opremo je mogoče zlahka priskrbeti. Nič ne stoji na poti, razen kulturne inercije... Smo na pragu vznemirljivega in revolucionarnega obdobja, v katerem bo znanstveno preučevanje človeka delovalo v njegovo korist. Izobraževanje mora odigrati svojo vlogo. Sprejeti mora dejstvo, da je temeljita revizija izobraževalne prakse mogoča in neizogibna ...".
Obe metodi sta bili prvotno predstavljeni na strojih, pozneje pa sta bili predstavljeni v knjižni obliki. Oba sistema sta bila do neke mere osredotočena na učence. Bila sta načina poučevanja posameznih učencev, ki so delali v svojem lastnem tempu. Oba sistema sta (na različne načine) uporabljala znanje o rezultatih za spodbujanje učenja. str. 619 Pri obeh sistemih je bila vsebina predhodno preizkušena, da bi ugotovili težave in jih odpravili. Oba sistema sta poudarjala jasne učne cilje. Napredek pri učenju je bil merjen s predhodnimi in naknadnimi preizkusi enake težavnosti. Učinkovitost teh metod so dokazali številni praktični preizkusi.
Mnoge od teh zamisli so bile prevzete in uporabljene na drugih izobraževalnih področjih, kot sta odprto učenje (glej Open University) in računalniško podprto učenje.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je programirano učenje?
O: Programirano učenje je sistem učenja, ki temelji na raziskavah psihologov in pedagogov ter učencem pomaga pri uspešnem delu.
V: Kaj se uporablja za predstavitev snovi pri programiranem učenju?
O: Gradivo, ki se ga je treba naučiti, je predstavljeno v nekakšnem učbeniku, učnem stroju ali računalniku.
V: Kako je snov predstavljena pri programiranem učenju?
O: Gradivo je predstavljeno v logičnem in preizkušenem zaporedju v majhnih korakih ali večjih kosih.
V: Kaj se zgodi po vsakem koraku pri programiranem učenju?
O: Po vsakem koraku učenci dobijo vprašanje, s katerim preverijo svoje razumevanje, in pravilen odgovor se takoj prikaže.
V: Kdo je prvi predlagal zamisel o programiranem učenju s pomočjo knjige?
O: Edward L. Thorndike je leta 1912 predlagal zamisel o programiranem učenju s knjigo.
V: Kdo je razvil prvi učni stroj?
O: Prvi učni stroj je razvil Sidney L. Pressey.
V: Kakšen je bil prvotni namen prvega učnega stroja?
O: Prvi učni stroj je bil sprva razvit kot stroj za samoocenjevanje, vendar je pokazal, da lahko dejansko uči.
