Programirano učenje – definicija, zgodovina in metode

V drugi svetovni vojni, v kateri je bila vojska večinoma naborniška, je bil velik poudarek na usposabljanju. Naučeno je vplivalo na izobraževanje in usposabljanje po vojni. Ena od glavnih metod je bila uporaba filmov kot metode skupinskega usposabljanja. Raziskave o učinkovitosti filmov za usposabljanje so bile obsežne. Lumsdaine v enem od zapisov navaja, da so raziskave filmov potekale "od približno leta 1918 do danes" (1962).

Raziskava je prinesla nekaj ugotovitev. Prvi je bil, da so filmi odlični za pregled situacije ali operacije. Manj uspešni pa so bili pri prikazovanju podrobnosti. Izstopajo nekatere splošne značilnosti filmov (in pozneje televizije). Ena od njih je, da film teče v svojem ritmu. Druga je, da od gledalca ne zahteva posebnih odzivov ali dejavnosti. Tretja je, da je občinstvo raznoliko, včasih zelo raznoliko. To namiguje, kako izboljšati filme z navodili.

V poskusu, ki so ga leta 1946 izvedli na univerzi Yale, so vprašanja za študente vstavili med dele filma o srcu in krvnem obtoku, pravilne odgovore pa so podali, ko so študenti odgovorili (poznavanje rezultatov). To je bistveno povečalo količino znanja, ki so se ga naučili iz filma. Lumsdaine je pripomnil, da tudi dvakratno predvajanje osnovnega filma ni bilo tako učinkovito kot predvajanje različice z vprašanji in odgovori. ⁶¹²

Povezave med tem poskusom in Presseyevim poskusom so bile očitne. Aktivni odzivi učencev in koristne povratne informacije o dejavnostih so zdaj veljali za ključne elemente vsakega uspešnega sistema učenja. Presseyjevo delo je bilo napol pozabljeno, vendar je bilo zdaj priznano kot pomembno.

Kaj je programirano učenje?

Če je bilo opravljenih že toliko raziskav o učenju iz filmov, kaj natančno je programirano učenje dodalo? Kratek odgovor je "nadzor spodbud", s čimer je v širšem smislu mišljeno samo učno gradivo. Tudi pri programiranem učenju je bil predlagan celovit sistem, ki je vključeval te stopnje:

1. Cilji tečaja so izraženi objektivno in jih je mogoče izmeriti.
2. Izvede se predhodni test ali pa se navede začetno vedenje.
3. Na voljo je tudi naknadni test.
4. Gradivo je bilo preizkušeno in spremenjeno glede na rezultate (razvojno testiranje).
5. Materiali so izdelani po vnaprej določeni shemi (nadzor spodbude).
6. Gradivo je razporejeno po ustreznih korakih.
7. Učenec se mora aktivno odzvati (ne nujno odkrito).
8. Dogovorjeni so ukrepi za potrditev odgovorov (seznanitev z rezultati).
9. Učni medij je primeren za predmet in učence.
10. Gradivo je samostojno ali predstavljeno na način, ki učencu ustreza.

O različnih tehnikah programiranja je koristno razpravljal Klaus.

Dva glavna sistema

Čeprav so bili predlagani še trije ali štirje drugi sistemi, tukaj obravnavamo dve najbolj znani metodi.

Prvega je napisal Norman Crowder, psiholog ameriških zračnih sil. Prosili so ga, naj razišče usposabljanje vzdrževalcev letal. Crowderjev sistem je bil, da je v besedilu postavil vprašanja z več možnostmi izbire in zagotovil povratne informacije za vsako od možnosti. Primeri te metode kažejo, da so bile alternative, ponujene v vprašanjih, izbrane tako, da so pokrivale napake, ki so jih učenci verjetno naredili.

Veliko bolj znan je bil drugi način programiranega učenja, ki ga je predlagal behaviorist B. F. Skinner. Skinner je zelo učinkovito kritiziral tradicionalne metode poučevanja. Njegova shema programiranega učenja je bila predstaviti snov kot del "urnika krepitve" na tipičen behavioristični način. Programirano besedilo Skinnerjeve teorije behaviorizma je najpopolnejši primer njegovih idej v praksi. Skinner je bil odličen oglaševalec svojih idej, kot je razvidno iz tega odlomka:

"Opraviti je treba preprosto nalogo. Nalogo lahko konkretno izrazimo. Potrebne tehnike so znane. Opremo je mogoče zlahka priskrbeti. Nič ne stoji na poti, razen kulturne inercije... Smo na pragu vznemirljivega in revolucionarnega obdobja, v katerem bo znanstveno preučevanje človeka delovalo v njegovo korist. Izobraževanje mora odigrati svojo vlogo. Sprejeti mora dejstvo, da je temeljita revizija izobraževalne prakse mogoča in neizogibna ...".

Obe metodi sta bili prvotno predstavljeni na strojih, pozneje pa sta bili predstavljeni v knjižni obliki. Oba sistema sta bila do neke mere osredotočena na učence. Bila sta načina poučevanja posameznih učencev, ki so delali v svojem lastnem tempu. Oba sistema sta (na različne načine) uporabljala znanje o rezultatih za spodbujanje učenja. ^{str. 619} Pri obeh sistemih je bila vsebina predhodno preizkušena, da bi ugotovili težave in jih odpravili. Oba sistema sta poudarjala jasne učne cilje. Napredek pri učenju je bil merjen s predhodnimi in naknadnimi preizkusi enake težavnosti. Učinkovitost teh metod so dokazali številni praktični preizkusi.

Mnoge od teh zamisli so bile prevzete in uporabljene na drugih izobraževalnih področjih, kot sta odprto učenje (glej Open University) in računalniško podprto učenje.