Citati in govor
Z narekovaji lahko označite, da je del besedila govoreča oseba ali citat. V Združenih državah Amerike se praviloma uporabljajo dvojni narekovaji, v Združenem kraljestvu in drugih državah Commonwealtha pa se uporabljajo tako enojni kot dvojni narekovaji. Založnikov ali avtorjev slog se lahko šteje za pomembnejšega od nacionalnih preferenc. Vendar pa se mora slog začetnih in končnih narekovajev ujemati:
"Dobro jutro, Frank," je rekel HAL.
"Dobro jutro, Frank," je rekel HAL.
Za govor v govoru se druga oznaka uporablja za notranje citate znotraj citata:
Frank je poročal, da je HAL rekel: "Dobro jutro, Dave,".
Frank je poročal, da je "HAL rekel: 'Dobro jutro, Dave,'".
Včasih so citati vgnezdeni na več kot dveh ravneh. V nekaterih prevodih Svetega pisma je mogoče najti do pet ravni gnezdenja. V teh primerih se pojavijo vprašanja o obliki (in imenih) narekovajev, ki jih je treba uporabiti. Najpogostejši način je, da preprosto menjavamo obe obliki, torej:
"...'..."...' ... ... '......'..."
Če je tak odlomek nadalje citiran v drugi publikaciji, je treba vse njihove oblike premakniti za eno stopnjo.
V večini primerov je treba citate, ki zajemajo več odstavkov, nastaviti kot skupinske citate, zato ne potrebujejo narekovajev. V nekaterih primerih, zlasti v pripovedih, se za citate, ki zajemajo več odstavkov, uporabljajo narekovaji. V angleščini je običajno, da se uvodni narekovaj postavi na prvi in vsak naslednji odstavek, zaključni narekovaj pa se uporabi le za zadnji odstavek citata, kot v naslednjem primeru iz knjige Pride and Prejudice:
V pismu je bilo zapisano naslednje:
"Moja draga Lizzy,
"Želim vam veselje. Če imaš gospoda Darcyja vsaj pol tako rada kot jaz, dragi Wickham, moraš biti zelo srečna. V veliko tolažbo mi je, da ste tako bogati, in upam, da boste, ko ne boste imeli kaj početi, pomislili na nas. Prepričana sem, da bi si Wickham zelo želel mesto na dvoru, in mislim, da brez pomoči ne bomo imeli dovolj denarja za življenje. Vsako mesto bi bilo primerno, približno tristo ali štiristo na leto; vendar o tem ne govorite z gospodom Darcyjem, če tega ne želite.
"Vaš itd."
Kot je navedeno v nadaljevanju, se v nekaterih starejših besedilih narekovaj ponavlja v vsaki vrstici in ne v vsakem odstavku. V španski konvenciji se zaključni narekovaji uporabljajo na začetku vseh naslednjih odstavkov po prvem odstavku.
Kadar je citirano besedilo prekinjeno, na primer z besedno zvezo on je rekel, se pred prekinitvijo uporabi zaključni narekovaj, za njim pa začetni narekovaj. Pred in za prekinitvijo se pogosto uporabljajo tudi vejice, pogosteje pri citatih govora kot pri citatih besedila:
"HAL," je pripomnil Frank, "je rekel, da gre vse zelo dobro."
Pri parafraziranem govoru je nepravilno uporabljati narekovaje. Parafraza je namreč posredni citat, zato je pri pisanju sestavka pomembno, da dokumentiramo, kdaj uporabljamo citat in kdaj parafrazirano misel.
Če HAL pravi: "Vsi sistemi delujejo," potem:
Napačno: HAL je dejal, da je "vse potekalo zelo dobro".
Pravilno: HAL je dejal, da je vse potekalo zelo dobro.
Pri citiranju besedila v besedilu odstavka ali stavka, na primer v eseju, pa je treba upoštevati še en običaj, in sicer da dvojni narekovaji označujejo natančen citat, enojni narekovaji pa parafraziran citat ali citat, pri katerem so bili slovnica, zaimki ali množina spremenjeni, da bi ustrezali stavku, ki vsebuje citat (glej poročani govor).
Ironija
Druga pogosta uporaba narekovajev je označevanje ali opozarjanje na ironične ali napačno uporabljene besede:
Z mano je delil svojo "modrost".
Kosilničarka mi je na pladenj vrgla kroglo "hrane".
S svojo močjo je poskušala dvigniti utež.
Uvoznice, ki označujejo ironijo ali drugo posebno rabo, se včasih imenujejo narekovaji za prestrašenost. V ustnem govoru se včasih izražajo z uporabo zračnih narekovajev.
Signaliziranje nenavadne uporabe
Z narekovaji lahko tudi pokažemo, da se pisec zaveda, da beseda ni uporabljena v njenem trenutno splošno sprejetem pomenu.
Kristali nekako "vedo", v katero obliko naj se razvijejo.
Poleg izražanja nevtralnega odnosa in opozarjanja na neologizem, sleng ali posebno terminologijo (znano tudi kot žargon) lahko z narekovaji označimo tudi besede ali besedne zveze, ki so opisne, vendar nenavadne, pogovorne, ljudske, presenetljive, humorne, metaforične ali vsebujejo besedno igro:
Dawkinsov koncept mema bi lahko opisali kot "razvijajočo se idejo".
Uvodnice na ta način uporabljamo tudi za:
- oddaljiti pisca od zadevne terminologije, da ga ne bi povezovali z njo. Na primer, da bi nakazali, da citirana beseda ni uradna terminologija ali da citirana besedna zveza predpostavlja stvari, s katerimi se avtor ne strinja nujno.
- označiti posebno terminologijo, ki jo je treba zaradi natančnosti opredeliti kot terminologijo nekoga drugega, na primer če je izraz (zlasti sporen izraz) nastal pred piscem ali predstavlja stališča nekoga drugega, morda brez presoje (v nasprotju s tem nevtralno usmerjenim navajanjem kot negativno uporabo narekovajev).
Chicago Manual of Style (CMS), 15. izdaja, priznava tovrstno uporabo, vendar v poglavju 7.58 svari pred pretirano uporabo: "Uvodnice se pogosto uporabljajo za opozarjanje bralcev, da je izraz uporabljen v nestandardnem, ironičnem ali drugem posebnem smislu [...] Pomeni 'To ni moj izraz' ali 'Tako se izraz običajno ne uporablja'. Kot vsako podobno sredstvo tudi opozorilni narekovaji izgubijo svojo moč in dražijo bralce, če se jih uporablja preveč."
Razlikovanje med uporabo in omembo
Z uporabo narekovajev ali ležečega tiska lahko poudarite, da se primer besede nanaša na besedo samo in ne na z njo povezan pojem.
Sir je pridobljen iz mleka.
"Sir" izhaja iz besede v stari angleščini.
Sir vsebuje kalcij, beljakovine in fosfor.
Sir se piše s tremi es.
Občasno se razlikuje med običajno uporabo besede (brez narekovajev), sklicevanjem na koncept, ki se skriva za besedo (enojni narekovaji), in besedo samo (dvojni narekovaji):
Ko govorite o "uporabi", uporabljajte "use".
Logika te oblike izhaja iz potrebe po razlikovanju oblik uporabe, ki je povezana z zahtevo po ohranitvi doslednega zapisa za podobne oblike uporabe. Prehajanje med dvojnimi in enojnimi narekovaji v vgnezdenih citatnih narekovajih razkriva isto literarno sredstvo za zmanjšanje dvoumnosti.
V knjigah o jeziku je beseda pogosto zapisana v ležečem tisku, glosa pa v enojnih narekovajih:
Francoska beseda canif 'žepni nož' je izposojena iz staroangleške besede cnif 'nož'.
Naslovi umetniških del
Za naslove krajših del se običajno uporabljajo narekovaji in ne ležeči tisk. Ali so enojni ali dvojni, je spet stvar sloga; vendar je v mnogih slogih, zlasti v poeziji, bolj priporočljiva uporaba enojnih narekovajev.
- Kratka proza, poezija itd.: "The Sentinel" Arthurja C. Clarkea
- Poglavja v knjigah: Prvo poglavje knjige 3001: The Final Odyssey je "Comet Cowboy".
- Članki v knjigah, revijah, zbornikih itd.: "Extra-Terrestrial Relays", Wireless World, oktober 1945
- Skladbe z albuma, singli itd.: "Space Oddity" Davida Bowieja
Celotna publikacija je praviloma označena z ležečim tiskom, medtem ko so naslovi manj pomembnih del (kot so pesmi ali kratke zgodbe v zbirki) zapisani z narekovaji.
- Shakespearov roman Romeo in Julija
- Dahlov "okus" v Popolnoma nepričakovanih zgodbah
Vzdevki in lažni nazivi
V narekovajih se lahko izravna tudi vzdevek v dejanskem imenu ali lažni ali ironični naslov v dejanskem naslovu; na primer Nat "King" Cole, Miles "Tails" Prower ali John "Hannibal" Smith.
Poudarek (nepravilna uporaba)
Včasih se namesto podčrtavanja ali poševnega tiska za poudarjanje napačno uporabljajo narekovaji, najpogosteje na znakih ali tablah. To rabo je mogoče zamenjati z ironično ali spremenjeno rabo citata, včasih z nenamernim humorjem. Na primer: Za prodajo: "sveže" ribe, "sveže" ostrige se lahko razume kot namig, da se sveže ne uporablja v vsakdanjem pomenu, ali kot namig, da so ribe ali ostrige vse prej kot sveže. In še enkrat, blagajne so odprte do poldneva za vaše "udobje" bi lahko pomenilo, da je to udobje namenjeno bančnim uslužbencem in ne strankam.
