Saint-Gilles (Sint-Gillis): zgodovina, urbanizem in demografija Bruslja

Saint-Gilles (v francoščini) ali Sint-Gillis (v nizemščini) je ena od devetnajstih občin v regiji glavnega mesta Bruselj v Belgiji. Leži južno od bruseljskega mestnega središča in meji na več drugih občin znotraj metropolitanske cone.

Zgodovina

Do začetka 19. stoletja je bil Saint-Gilles v veliki meri podeželska vas z redko poselitvijo. Po letu 1830, ko je Bruselj postal glavno mesto novoustanovljene Belgije, se je mesto hitro razširilo in industrializiralo, kar je povzročilo ogromno rast prebivalstva. Število prebivalcev se je z približno 2 500 okoli leta 1800 povzpelo na več kot 33 000 leta 1880, leta 1910 pa je doseglo zgodovinsko najvišjo vrednost približno 60 000.

V drugi polovici 19. stoletja so velike infrastrukturne in urbanistične spremembe preoblikovale krajino: gradnja avenije Louise, vzpostavitev pomembne železniške povezave (Bruselj-jug) ter zidanje novih javnih stavb so spremenili nekdanjo podeželsko podobo v gosto poseljeno urbano območje. V 20. stoletju so se trendi spreminjali — po prvi polovici stoletja je sledila obdobja gospodarskih pretresov, vojn in postopnega odseljevanja prebivalstva proti obrobjem, kasneje pa obnova in prenova.

Urbanizem in arhitektura

Vzorec ulic je v šestdesetih letih 19. stoletja popolnoma preoblikoval arhitekt in urbanist Victor Besme. Takrat so bili zgrajeni široke avenije, nova cerkev Saint-Gilles, javne zgradbe, zapor in mestna hiša. Kombinacija strnjenih stanovanjskih blokov, reprezentativnih boulevardov in posameznih izstopajočih zgradb ustvarja tipično meščansko podobo iz obdobja poznega 19. in začetka 20. stoletja.

Saint-Gilles je znan po bogatem naboru arhitekturnih slogov: najdemo tu primerke neoklasicizma, secesije (Art Nouveau) in zgodnjega modernizma. V zadnjih desetletjih poteka obsežno obnavljanje fasad, konverzija industrijskih objektov v kulturne in stanovanjske prostore ter urejanje javnih površin. Hkrati občina išče ravnovesje med ohranjanjem zgodovinske dediščine in potrebami po trajnostni mobilnosti, več zelenih površinah ter dostopnem javnem prevozu.

Demografija

Saint-Gilles je ena najbolj gosto naseljenih občin bruseljskega območja. Po hitrem 19.‑stoletnem porastu je v 20. stoletju sledila faza upada zaradi suburbanizacije, a je v zadnjih desetletjih občutek revitalizacije: priseljevanje, medkulturne skupnosti in prisotnost mladih strokovnjakov ter študentov so spremenili demografsko sestavo. Občina je etnično in jezikovno raznolika, s prisotnostjo francosko- in nizozemsko govorečih prebivalcev ter mnogih priseljencev iz ostalih delov Evrope in sveta.

Demografske značilnosti vključujejo tudi relativno mlado povprečno starost prebivalstva, visoko gostoto prebivalstva in pomebno vlogo neformalnega sektorja (mala podjetja, gostinstvo, kultura). Hkrati se občina sooča z izzivi: pomanjkanje dostopnih stanovanj, socialna segregacija v nekaterih predelih in potreba po socialnih storitvah za ranljive skupine.

Promet, infrastruktura in gospodarstvo

Saint-Gilles ima strateško lego zaradi bližine železniške postaje Bruselj-jug (Bruxelles-Midi / Brussel-Zuid), ki zagotavlja nacionalne in mednarodne povezave (vključno z Eurostar/Thalys). Dobro razvita mreža tramvajev in avtobusov povezuje občino z mestnim jedrom in ostalimi deli regije. V zadnjih letih se lokalne oblasti osredotočajo na spodbujanje javnega prevoza, kolesarjenja in hojo ter na zmanjševanje avtomobilskega prometa v gostih soseskah.

Gospodarsko je Saint-Gilles pretežno storitveno usmerjen: trgovine, restavracije, kulturne ustanove, mala in srednja podjetja ter nekatere pisarne. Zaradi ugodne lege in dinamičnega mestnega življenja ustvarja tudi pogoje za ustvarjalne in kulturne dejavnosti.

Kultura, izobraževanje in družbeno življenje

Občina je kulturno živa — prisotne so številne kavarne, galerije, lokalne tržnice in prireditve, ki privabljajo tako domačine kot obiskovalce. Številne nevladne organizacije in kulturne skupine delujejo na področju umetnosti, integracije in socialnih programov. Obstajajo osnovne in srednje šole, v občini pa so tudi mesta za skrb za otroke in socialne storitve.

Izzivi in prihodnji razvoj

Med glavnimi izzivi, s katerimi se spopada Saint-Gilles, so upravljanje gostote prebivalstva, zagotavljanje dostopnih stanovanj, ohranjanje javnih prostorov in urejanje prometa. Načrti za prihodnost običajno vključujejo sanacijo stavb, povečanje zelenih površin, projekte trajnostne mobilnosti ter ukrepe za socialno vključevanje in spodbujanje lokalnega gospodarstva.

Danes je Saint-Gilles ena najgostejših občin bruseljske aglomeracije, hkrati pa ostaja dinamičen in kulturno raznolik del mesta z močno mestno identiteto in številnimi izzivi ter priložnostmi za trajnostni razvoj.

Spomeniki

• Posebne arhitekturne užitke predstavlja ducat ali več secesijskih hiš, ki so jih zasnovali mojstri, kot so Horta, Struyvens in Hankar. Hiša, ki jo je Horta zasnoval zase in v kateri je zdaj Hortov muzej, stoji na Rue Americaine/Amerikaansestraat. Več teh hiš je Unesco leta 2000 priznal kot svetovno dediščino.
• Veličastna mestna hiša, zgrajena med letoma 1900 in 1904, je videti večja, kot je, in spominja na francoski grad z beneškim pridihom.
• Ohranjeni gotski zapor in porušena Palais de la Monnaie/Munthof (kovnica) izhajata iz 80. let 19. stoletja, cerkev svetega Gilesa pa je bila zgrajena leta 1867.
• V občini ni veliko odprtega prostora, čeprav se na zahodni strani nahaja gozdni park.

Secesijska hiša, ki jo je zasnoval Jules Brunfaut

Išči po črki