Nordijska skupina je zbirka lun planeta Saturn, ki krožijo okoli planeta v smeri, ki je nasprotna Saturnovemu vrtenju (tako imenovano retrogradno gibanje). Večina teh lun ima tudi močno nagnjene in pogosto precej izbočene orbite, torej sledijo elipse z velikimi ekscentricitetami in nakloni glede na Saturnov ekvator — zato jih uvrščamo med nepravilne (irregularne) lune.
Nordijska skupina je poimenovana po severnonemški/nordijski mitologiji: imena teh lun izhajajo iz norveških bogov in drugih likov iz nordijske mitologije. Najbolj znana iz te skupine je Febe (v angleščini Phoebe); ker je bila odkrita prej kot ostale, se njeno ime razlikuje od splošnega sistema poimenovanja — grški bog oziroma grško ime se je ohranilo pri tej luni.
Pri opisu nordijskih lun običajno izpostavljamo naslednje značilnosti:
- retrogradne orbite (gibanje v nasprotni smeri Saturnove rotacije),
- velike polosi (so oddaljene od planeta in imajo dolge orbitalne dobe),
- visoki orbitalni nakloni in ekscentricitete, kar kaže na to, da jih najverjetneje Saturn ni oblikoval istočasno z glavnimi notranjimi lunami, temveč so bile ulovljene pozneje,
- večina je majhnih, temnih in geološko nezahtevnih teles — nekatere imajo nizko gostoto in površine, bogate z ogljikovimi spojinami, kar nakazuje sorodnost z objekti iz zunanjega Osončja.
Primer: Febe je največja in najbolje preučena iz te skupine; podatki iz misije Cassini so pokazali, da gre za temno, kraterirano telo z nizko gostoto, kar podpira teorijo, da gre za ujet objekt iz populacije zunanjega Osončja. Poleg Febe obstaja več manjših lun z nordijskimi imeni, ki tvorijo homogeno skupino retrogradnih, nepravilnih satelitov.
Saturn ima več deset lun, razvrščenih v več skupin po podobnosti orbite in izvora; ena od teh skupin je nordijska, inuitska in galska skupina66549. Te razvrstitve pomagajo astronomom razumeti, katera telesa so verjetno nastala skupaj z planetom in katera so bila kasneje ujetja ali pa so rezultati razpada večjih teles.
Povzetek: nordijske lune Saturna so skupina retrogradnih, nepravilnih in oddaljenih satelitov, poimenovanih po likih iz nordijske mitologije; najbolj znana predstavnica je Febe. Njihove orbitalne in fizikalne lastnosti nakazujejo, da gre večinoma za ujetja oziroma preostanke iz bolj oddaljenih regij Osončja.