Druga bitka pri El Alameinu: prelomnica severnoafriške kampanje (1942)

Druga bitka pri El Alameinu (1942) — ključna zavezniška zmaga, ki je prelomila severnoafriško kampanjo, ustavila osovske načrte za Egipt in nadzor Sueškega prekopa.

Druga bitka pri El Alameinu je bila velika prelomnica v zahodni puščavski kampanji druge svetovne vojne. Bitka je trajala od 23. oktobra do 5. novembra 1942. Prva bitka pri El Alameinu je preprečila nadaljnje napade sil osi globoko v Egipt. Po njej je generalpodpolkovnik Bernard Montgomery avgusta 1942 prevzel poveljstvo britanske osme armade. V drugi bitki je z velikim uspehom prevzel ofenzivo.

Zmaga zaveznikov je obrnila potek severnoafriške kampanje. Z njo so se končali upi sil osi, da bodo zasedle Egipt, prevzele nadzor nad Sueškim prekopom in dosegle naftna polja na Bližnjem vzhodu.

Bitka je prisilila Erwina Rommela in njegov Afriški korpus, da sta se umaknila nazaj do nekdanjih francoskih utrdb na črti Mareth na meji med Tunizijo in Libijo.

Ozadje

Po prvem zavezniškem zastoju pri El Alameinu v poletju 1942 so sile osi, ki jih je vodil Erwin Rommel, še vedno iskale priložnost za prodor proti Suezu. Montgomery je, ko je avgusta prevzel poveljstvo Osemdese armade, začrtal nov, bolj premišljen načrt ofenzive, ki je temeljil na obsežni pripravi, boljšem zavezniškem obveščevalnem delu in prepričanju, da je mogoče pretrgati osično obrambo kljub gostim minskim poljem in utrjenim položajem.

Poveljstvo in sile

• Zavezniške sile: poveljstvo je prevzel Bernard Montgomery, sestavljene iz britanske Osemde armade skupaj z avstralskimi, novozelandskimi, južnoafriškimi, poljskimi in indijskimi enotami ter podporo zavezniške letalstva in oklepnih enot.
• Sile osi: vodil jih je Erwin Rommel z enotami nemškega Afrikakorpsa in italijanskimi formacijami; sile so bile oslabljene zaradi dolge oskrbne linije in pomanjkanja goriva ter municije.

Načrt in potek bitke

Montgomery je izvedel obsežno pripravo, ki je vključevala močno topniško koncentracijo, obsežno miniranje območij z zavezniškimi potmi za preboj in prikritje premikov (znan kot taktična prevara). Glavni napad, pogosto imenovan Operation Lightfoot, se je začel 23. oktobra z zavezniškimi poskusi, da bi s prebojem v globino razbil osičine obrambne linije. Po začetnem zasegu položajev je sledil odločilen napad, znan kot Operation Supercharge, ki je v začetku novembra dodatno oslabljal osi in povzročil, da je Rommel zaradi pomanjkanja zalog in nevarnosti obkrožitve začel umik.

Pomembno vlogo so igrali tudi zavezniška letalstva, ki so nadzorovala zračni prostor, motila oskrbne poti in napadala zračne in pomorske cilje. Dejavnik usklajenosti pehote, oklepnih enot in topništva, skupaj z učinkovito logistiko in obveščevalnimi podatki, je odločilno prispeval k preboju.

Taktične značilnosti

• Minski pasovi in utrjene linije: obsežna minska polja so ovirala premike oklepnih enot; Montgomery je načrtoval sprehod pehote, ki je odstranjevala mine in odpirala "potke" za tanke.
• Dezinformacije in prikrivanje: zavezniške enote so uporabljale prikrivanje, umetne oklepne skupine in premike zalog, da so zameglile prave namene napada.
• Materijalne omejitve osi: pomanjkanje goriva in rezervnih delov je močno zmanjšalo bojevospobnost Rommljevih enot in omejilo možnosti za protinapade.

Posledice in pomen

Druga bitka pri El Alameinu je mnogim zgodovinarjem predstavljena kot prelomnica v severnoafriški kampanji. Zavezniška zmaga je povzročila prekinitev osičnih načrtov za osvajanje Egipta in nadzora nad Sueškim prekopom ter močno zmanjšala možnosti za dotok surovin iz Bližnjega vzhoda. Bitka je tudi ustvarila operativni in psihološki premik v korist zaveznikov, ki so lahko nadaljevali s preganjanjem osičnih sil proti zahodu — dogajanje, ki se je v kombinaciji z zavezniškimi izkrcanji v severni Afriki (Operation Torch) konec leta 1942 končno izrazilo v obkrožitvi in kapitulaciji osičnih enot v Tuniziji v naslednjih mesecih.

Ocenjene žrtve in izgube

Ocenjuje se, da so izgube na obeh straneh znašale več tisoč mrtvih in ranjenih, poleg velikega števila ujetnikov ter izgube vojaške opreme (tanki, topništvo, vozila). Točne številke se razlikujejo glede na vir, a splošno soglasje je, da so osi utrpele sorazmerno večje relativne izgube ter pomembne izgube v opremi in zalogah, kar je onemogočilo nadaljnjo učinkovito obrambo v severni Afriki.

Bitka pri El Alameinu ostaja simbolična zmaga zaveznikov: primer usklajenega in premišljenega vojaškega načrtovanja, ki je združil obveščevalno, taktično in logistično prednost ter obrnil tok bojev v pomembnem theaterskem območju druge svetovne vojne.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bila druga bitka pri El Alameinu?

V: Kakšen je bil pomen prve bitke pri El Alameinu?

V: Kdo je avgusta 1942 prevzel poveljstvo britanske osme armade?

V: Kakšen je bil izid druge bitke pri El Alameinu?

V: Kdo se je moral po drugi bitki pri El Alameinu umakniti na nekdanje francoske utrdbe na Marethovi črti?

V: Kdaj je potekala druga bitka pri El Alameinu?

V: Kdo je vodil zavezniške sile do zmage v drugi bitki pri El Alameinu?

Išči po črki