Selena — grška boginja Lune: izvor, miti in simbolika
Odkrijte zgodbo Selene — grške boginje Lune: mitološki izvor, simbolika, legende in povezave z Heliosom, Artemido ter rimskim ekvivalentom Luno.
Selena je tudi drugo ime za luno
Selena (starogrško Σελήνη) je v grški mitologiji boginja Lune. Je hči titanov Hiperiona in Teje. Je sestra Heliosa, boga Sonca, in Eosa, boginje zore. Pogosto je prikazana, kako po nočnem nebu vozi svoj voz, ki ga vleče skupina krilatih konj. Z luno so bile povezane tudi številne druge boginje, kot sta Artemida in Hekata, vendar je le Selena veljala za utelešenje same lune. Njen rimski ekvivalent je Luna.
Izvor in rodoslovje
Selena izvira iz starogrških mitov in pesnitev, kjer se pojavlja kot oseba‑utelesitev nebesnega telesa. Kot hči titana Hiperiona in Teje je del starejšega, titanskega roda bogov. V pesništvu je pogosto postavljena v vez z bratom Heliosom (Sonce) in sestro Eos (Zora), kar poudarja kozmološko trojico dnevnih svetlobo‑sorodnic: zora, sonce in luna.
Miti in pomembne pripovedi
Najbolj znan mit o Seleni je zgodba o njeni ljubezni do lepote Endymiona. Po različnih različicah mita naj bi se Selena zaljubila v smrtnika Endymiona — pastirja, kralja ali astronomskega mladeniča — in si želela, da bi njegova lepota nikoli niso postarala. Po eni različici je prosila Zevsa, da mu omogoči večni spanec ali večno mladost, tako da bi ga lahko stalno občudovala. Ta motiv povezuje Seleno z nočnimi sanjami, spanjem in večnostjo.
Poleg tega se Selena pojavlja v Homerovih himnah in pri klasičnih pesnikih kot simbol mesečnega cikla, njen videz in pot po nebu pa spremljajo različne pripovedi o rojstvih (na primer občasno omenjano ime hčerke Pandia), srečanjih z drugimi božanstvi in personifikacijah naravnih pojavov.
Prikaz in simbolika
- Ikonografija: Selena je pogosto upodobljena s polmesecem ali polno luno na glavi, kot žareča figura v vozilu (čolnu ali vozu), ki ga vlečejo konji ali krilate živali. V rokah ima včasih baklo ali cvetlice.
- Simbolika: predstavlja noč, spremembo, menstruacijski in lunin cikel, čas (mesece) ter misterij, sanje in intuicijo. Kot utelešenje lune simbolizira ritme narave, ponavljanje in cikličnost.
- Povezave z drugimi boginjami: čeprav imata Artemida in Hekata tudi lunarne asociacije (Artemida kot lovka in druga lunina manifestacija, Hekata kot boginja magije in noči), je Selena tisti klasični personificirani arhetip lune.
Kult, čaščenje in vloga v verskih obredih
Selena ni imela tako razširjenega samostojnega kulta kot nekatera druga grška božanstva, vendar je bila čaščena kot del širših luninih obredov in pri sinkretičnih bogoslužjih, kjer so se njene lastnosti prepletale z Artemido ali lokalnimi boginjami noči. V umetnosti in literaturi je bila pogosto predmet pesniških pohval in ritualnih pesmi, saj je luna igrala pomembno vlogo pri časovnem razporejanju verskih praznikov in kmetijskih aktivnosti.
Dedščina v znanosti in kulturi
Njeno ime je preživelo v izrazih in predmetih, povezanih z Luno: iz grške besede Selene izhajajo termini, kot so selenografija (opis Lune) in celo ime kemijskega elementa selen, ki ga je navdihnila lunina povezava. V literaturi, glasbi in sodobni popularni kulturi Selena ostaja simbol skrivnostne, čarobne in ciklične ženske energije; njena podoba je uporabljena v pesmi, slikarstvu, filmu in kot navdih za imena (npr. oseb, likov, izvedb).
Zaključek
Selena je v grški mitologiji več kot le personifikacija nebesnega telesa: predstavlja povezavo med naravno cikličnostjo in človeškimi izkušnjami noči, sanj ter ljubezni. Njena podoba — svetla, spremenljiva in nezemeljska — je vplivala tako na verske predstave v antični Grčiji kot na poznejše umetniške in znanstvene izraze, ki so izhajali iz mitske tradicije.
Selene, Hesperos, Phosphoros (Louvre, Pariz)
Selena, Pergamonmuseum, Berlin
Etimologija
Etimologija besede Selene ni znana, če pa beseda izhaja iz grščine, je verjetno povezana z besedo selas, ki pomeni "svetloba". Boreion Selas je grško ime za Aurora Borealis. Iz njenega imena izvira tudi beseda selenologija, ki se ukvarja s preučevanjem geologije Lune. Po Seleni je bil poimenovan tudi kemični element selen.
Prikazi
V poznorenesančni umetnosti je Selena prikazana kot lepa ženska z bledim obrazom. Včasih jezdi na srebrnem vozu, ki ga vlečejo voli ali par konj. Pogosto je prikazana na konju ali biku, oblečena v oblačila in s polmesecem na glavi ter z baklo v roki.
Mitologija
Rodoslovje
V stari predolimpijski genealogiji bogov je sonce Helios Selenin brat: ko njen brat Helios konča svoje potovanje po nebu, se Selena, sveže umita v vodah oceana, ki obkroža Zemljo, odpravi na svoje potovanje, ko na Zemljo pade noč, ki jo osvetljuje svetloba njene glave in zlate krone. Ko po sredini meseca raste, je to "zanesljivo znamenje in znak za smrtnike". Njena sestra Eos je boginja zore. Eos je odnesla tudi človeškega ljubimca Kefala, kar je podobno mitu o Seleni in Endimionu.
Ker je Selena postala eno z Artemido, so poznejši pisci včasih trdili, da je bila Selena Zevsova hči, tako kot Artemida, ali Titanove hčere Pallas. V homerski himni Hermesu s seznamom očetov ljudi je "svetla Selena, hči vladarja Pallasa, Megamedovega sina".
Ljubitelji
Apolonij z Rodosa pripoveduje, da je Selena ljubila smrtnika, lepega lovca ali pastirja - ali, po različici, ki jo je poznal Pausanias, kralja - iz Elis po imenu Endymion iz Male Azije. Bil je tako lep, da je Selena prosila Zevsa, naj mu podeli večno spanje, od sestre se je naučila, da nikoli ne sme prositi za večno življenje ali da ji ne sme ostati v rokah kobilica, da je ne bi nikoli zapustil: njeno prosenje Zevsa za dovoljenje je kot olimpijska sprememba starejšega mita: Ciceron Tusculanae Disputationes je priznal, da je boginja meseca to storila sama. Druga zgodba pravi, da je Endimion sprejel odločitev, da bo večno živel v spanju. Vsako noč se je Selena spustila za goro Latmus blizu MiletaPausanijev geografPausanias . Selena je imela z Endymionom petdeset hčera, Mene, med njimi tudi Naxos, nimfo z otoka Naxos. Endymionovo varovano mesto v Herakleji pri Latmusu|Herakleja na južnem pobočju Latmusa je prostor v obliki podkve z vhodno dvorano in stebriščnim dvoriščem.
Čeprav je danes najbolj znana zgodba o Endimionu, pa Homerjeva himna Seleni pripoveduje, da je imela Selena od Zevsa tudi hčerko Pandijo, "popolnoma sijočo" polno luno. Po nekaterih virih naj bi bil njen otrok tudi Nemejski lev. Imela je tudi kratko razmerje s Panom, ki jo je zapeljal tako, da se je zavil v ovčjo kožo in ji dal jarem belih volov, ki so vlekli voz, v katerem je upodobljena na kipih, z viharno tančico nad glavo kot krošnjo neba. V homerski himni njen voz vlečejo konji z dolgimi rokami.
Luna
Rimska boginja Luna je imela tempelj na Aventinskem griču. Zgrajen je bil v šestem stoletju pred našim štetjem, vendar je bil uničen v velikem požaru v Rimu, ko je bil kralj Neron. Na Palatinskem griču je bil tudi tempelj Luna Noctiluca ("Luna, ki sveti ponoči"). V čast Lune so se 31. marca, 24. avgusta in 29. avgusta odvijale zabave.
Rimski kipec boginje Lune z baklo ali Diane Lucifere ("Diane prinašalke svetlobe"), ki naj bi bila enaka grški Seleni (Vatikanski muzeji)
Zanimivosti
- Glavni lik v filmih Underworld in Underworld: V Underworld in Underworld Evolution je ženska po imenu Selene, ki je vampirka. Igra jo Kate Beckinsale.
- Selene je skrivnostna ladja v igri za Playstation Einhänder.
- Selene je ime, ki ga uporabi Lanfear, ko se v seriji Kolo časa, ki jo je napisal Robert Jordan, približa Mat, Perrin in Rand, da bi se z njimi pogovorila o slavi.
Iskati