Jate rib (plavanje v jati): definicija, koristi in vedenje

Nekatere ribe večino časa preživijo v šoli. Tuni, sledovi in sardele ves čas preživijo v plitvini ali v jatah in se vznemirijo, če se ločijo od skupine. Druge ribe, kot je trska, se v jami zadržujejo le nekaj časa.

Ribe, ki se valijo, se lahko spremenijo v disciplinirano in usklajeno jato, nato pa se v nekaj sekundah spet spremenijo v amorfno jato. Takšne premike sprožijo spremembe dejavnosti, ki se spreminjajo od prehranjevanja, počitka, potovanja ali izogibanja plenilcem.

Ko se ribe v jatah ustavijo, da bi se nahranile, se razdelijo in postanejo jate. Skupine so bolj ranljive za napade plenilcev. Oblika jate ali jate je odvisna od vrste rib in njihovega početja. Jate, ki potujejo, lahko tvorijo dolge tanke črte, kvadrate, ovalne ali ameboidne oblike. Hitro premikajoče se jate imajo običajno obliko klina, jate, ki se hranijo, pa so običajno okrogle.

Krmne ribe so majhne ribe, ki so plen večjih rib, morskih ptic in morskih sesalcev (Cetacea). Majhne ribe se združujejo v jate in lahko plavajo z odprtimi usti, da se filtrirano hranijo s planktonom. Te jate lahko postanejo velike in se premikajo ob obalah ter se selijo po odprtih oceanih. V jatah so koncentrirani viri goriva za velike morske plenilce.

Ta ogromna druženja so gonilo oceanskega prehranjevalnega spleta. Večina krmnih rib je pelagičnih, kar pomeni, da tvorijo jate v odprtih vodah in ne na dnu ali blizu njega (pridnene ribe). Plenilci so pozorni na jate, dobro vedo, koliko jih je in kje se nahajajo, in se sami selijo, pogosto v svojih jatah, ki lahko prepotujejo več tisoč kilometrov, da bi se z njimi povezali ali ostali v stiku z njimi.

Sledi so ena izmed najbolj spektakularnih rib, ki se zadržujejo v jatah. Združujejo se v velikem številu. Največje jate pogosto nastanejo med selitvijo, ko se združijo z manjšimi jatami. V Kaspijskem morju so opazili "verige" jat kepelj, dolgih sto kilometrov, ki so se selile v Kaspijsko morje. Radakov je ocenil, da lahko jate sleda v severnem Atlantiku zavzamejo do 4,8 kubičnega kilometra z gostoto rib med 0,5 in 1,0 ribe na kubični meter. To pomeni približno tri milijarde rib v eni jati. Te jate se gibljejo vzdolž obal in prečkajo odprte oceane. Ribje jate sleda imajo zelo natančne ureditve, ki jati omogočajo, da ohranja relativno konstantno hitrost križarjenja. Sledi imajo odličen sluh, zato se njihove jate zelo hitro odzovejo na plenilca. Sledi ohranjajo določeno razdaljo od gibajočega se potapljača ali plenilca, kot je kit ubijalec, in oblikujejo prostor, ki je z opazovalnega letala videti kot krožnik.

Veliko vrst velikih plenilskih rib se prav tako zadržuje v jatah, vključno s številnimi visoko selivskimi ribami, kot so tuni in nekateri morski psi, ki plujejo po oceanih. Kiti, kot so delfini, morske svinje in kiti, živijo v organiziranih družbenih skupinah, imenovanih podi.

Šolanje je na splošno opisano kot kompromis med koristmi pred plenilci in stroški povečanega tekmovanja za hrano.

Šolanje je klasičen primer "pojavljanja", pri katerem obstajajo lastnosti, ki jih ima šola, ne pa tudi posamezna riba. Pojavne lastnosti dajejo članom šole evolucijsko prednost, ki je nečlani nimajo.

Če so ribe ločene od šole, so v nevarnosti, da jih pojedo. Predlaganih je bilo več funkcij ribjih jat proti plenilcem.

• Učinek zmede - Ena od možnih metod, s katero lahko ribje jate onemogočijo plenilce, je "učinek zmede plenilcev", ki sta ga predlagala in dokazala Milinksi in Heller (1978). Plenilci težko ločijo posamezen plen od skupin: premikajoče se tarče povzročijo preobremenitev plenilčevih možganov. "Ribe v jatah so enako velike in srebrne, zato vizualno usmerjeni plenilci težko izberejo posameznika iz množice vrtečih se, utripajočih rib in imajo nato dovolj časa, da zagrabijo svoj plen, preden ta izgine v jati".
• Učinek številnih oči - Drugi potencialni učinek živalskih združb proti plenilcem je hipoteza "številnih oči". Ta teorija pravi, da se s povečevanjem velikosti skupine naloga pregledovanja okolja za plenilce razporedi na več posameznikov. Ta učinek skupini ne zagotavlja le dobrega opozorila, temveč lahko omogoči tudi več časa za hranjenje posameznikov.
• Učinek razredčenja - Tretja hipoteza za protiplenilski učinek ribjih jat je učinek "razredčenja srečanj". Učinek razredčenja je izpopolnitev številčne varnosti in je v interakciji z učinkom zmede. Ob določenem napadu plenilca bo pojeden manjši delež velike jate kot majhne jate. Hamilton je predlagal, da se živali združujejo zaradi "sebičnega" izogibanja plenilcu in da gre torej za obliko iskanja kritja. Drugo formulacijo teorije sta podala Turner in Pitcher in jo obravnavala kot kombinacijo verjetnosti odkrivanja in napada.

Krmne ribe v jatah so nenehno izpostavljene napadom plenilcev. Tak primer so napadi med tekom afriških sardin. Afriški tek sardin je spektakularna selitev milijonov srebrnih sardin vzdolž južne obale Afrike. Po količini biomase bi lahko sardinova selitev konkurira veliki selitvi gnujev v vzhodni Afriki.

Življenjski cikel sardin je kratek, saj živijo le dve ali tri leta. Odrasle sardine, stare približno dve leti, se kopičijo na Agulhas Bank, kjer se spomladi in poleti drstijo in v vodo spustijo več deset tisoč ikrev. Odrasle sardine se nato v več sto jatah odpravijo proti subtropskim vodam Indijskega oceana. Večja jata je lahko dolga 7 kilometrov, široka 1,5 kilometra in globoka 30 metrov. Ogromno morskih psov, delfinov, tunov, jadrnic, kapskih tjulnjev in celo kitov ubijalcev se zbira in sledi plitvini, kar ustvarja prehranjevalno mrzlico vzdolž obale.

Ob nevarnosti se sardine instinktivno združijo in ustvarijo velike krogle vabe. Krogle vabe imajo lahko premer tudi do 20 metrov (70 čevljev). So kratkotrajne in redko trajajo dlje kot 20 minut.

Ribje ikre, ki ostanejo na Agulhas Banks, odnese tok proti severozahodu v vode ob zahodni obali, kjer se ličinke razvijejo v ribje mladiče. Ko so dovolj velike, se združijo v goste jate in se selijo proti jugu ter se vrnejo na obalo Agulhas, da bi ponovno začele cikel.