Svilnata sifaka (Propithecus candidus) — ogrožena vrsta lemurja z Madagaskarja

Svilnata sifaka (Propithecus candidus) je velik lemur z dolgim, svilnatim belim kožuhom. Ima majhno območje razširjenosti na severovzhodu Madagaskarja, kjer je lokalno znan kot simpona. Je eden najredkejših sesalcev na Zemlji in je na seznamu IUCN uvrščen med 25 najbolj ogroženih primatov na svetu. Svilnata sifaka je ena od devetih vrst v rodu Propithecus. Vrsta živi le na nekaj zavarovanih območjih v deževnih gozdovih severovzhodnega Madagaskarja, večina preostale populacije pa je v narodnem parku Marojejy in posebnem rezervatu Anjanaharibe-Sud.

Svilnata sifaka ima socialno strukturo in živi v skupinah od dveh do devetih osebkov. Večino dneva preživi ob hranjenju in počitku, čas pa nameni družabnim vedenjem, kot so igranje, negovanje in potovanje. Med hranjenjem imajo samice občasno prednost pred samci. Tako kot druge vzhodne sifake se prehranjuje predvsem z listi in semeni, občasno pa tudi s sadjem, cvetjem in celo z zemljo.

Je sezonski gnezdilec in se pari le en dan na leto na začetku deževne sezone. Tako kot pri drugih vrstah sifaka je tudi pri njih pogosta nestarševska skrb za dojenčke. Člani skupine vseh starosti in obeh spolov pogosto negujejo, se igrajo, občasno nosijo in celo dojijo dojenčke, ki niso njihovi. Svilnata sifaka se pogosto oglaša, pri sporazumevanju pa se močno zanaša na vonj.

Izgled in prilagoditve

Svilnata sifaka izstopa po značilnem gostem, belem in svilnatem kožuhu, ki ji pomaga pri izolaciji v hladnejših, višinskih delih deževnega gozda. Ima dolgo, elegantno telo s precej dolgim repom, ki služi za ravnotežje pri skokih med drevesi. Oči so običajno temne in izrazne, obraz pa goli in pogosto rjavkaste barve okoli smrčka.

Za gibanje v drevesnem habitatu so sifake specializirane vertikalno prijemajoče in skakajoče oblike locomocije (vertical clinging and leaping): močne zadnje okončine jim omogočajo velike skoke med debli, pri premikanju po tleh pa so znane po pokončnem, bipedalnem skakanju.

Habitat in razširjenost

Svilnata sifaka živi v vlažnih deževnih gozdovih severovzhodnega Madagaskarja. Njeno naravno območje razširjenosti je omejeno in močno razdrobljeno, zaradi česar je vrsta še posebej ranljiva za izgubo habitata. Kot je omenjeno, so glavna prizorišča ohranjanja narodni park Marojejy in rezervat Anjanaharibe-Sud, kjer so še ohranjene relativno velike skupine.

Vedenje, družinska struktura in komunikacija

Svilnate sifake živijo v manjših do srednje velikih družinskih skupinah (2–9 osebkov), kjer prevladuje kompleksno družbeno vedenje. Člani skupine med seboj komunicirajo z različnimi vokalizmi, vizualnimi signali in z vonjalnimi označbami. Vonj je pomemben za označevanje teritorija in medosebne odnose, samice pa lahko samcem ob hranjenju ali gnezditvi pokažejo prednost pri dostopu do hrane.

Prehrana

Prehrana je pretežno listna (folivorna), zato so sifake prilagojene na prebavo vlaknin in sekundarnih rastlinskih spojin. Poleg listov zaužijejo tudi semena, občasno sadje in cvetje. Opazili so tudi geofagijo (uživanje zemljine), s čimer si pridobivajo minerale in/ali nevtralizirajo strupene snovi iz rastlinske hrane.

Razmnoževanje

Svilnata sifaka je sezonski gnezdilec; pari se pretežno le kratek čas na začetku deževne sezone. Po razmnoževanju samica običajno rodi enega mladunčka; gestacija pri sifakah traja približno 4–5 mesecev. Vzgoja mladičev poteka v močno socialnem okviru — negovanje in skrb izvajajo tudi osebki, ki niso starši, kar povečuje preživetje mladičev v negotovih pogojih.

Življenjska doba

V naravi je pričakovana življenjska doba skromno daljša kot pri mnogih drugih majhnih sesalcih; v ujetništvu lahko sifake dosežejo več kot 20 let, v divjini pa so običajno krajše zaradi plenilcev, stresa in človekovih dejavnosti.

Grožnje in varstvene ukrepe

Glavne grožnje vključujejo izgubo in fragmentacijo habitata zaradi kmetijstva (predvsem obsežno sekanje in obdelovanje z utekanjem požigalništva, t. i. slash-and-burn), nezakonito sečnjo, širitev prometnih poti, izsekavanje zaradi pridobivanja lesa ter lokalno lovljenje. Majhno in razdrobljeno območje razširjenosti povečuje ranljivost za lokalne izumrtja zaradi naravnih katastrof ali bolezni.

Varstveni ukrepi so usmerjeni v ohranjanje in obnovo gozdov, krepitev zaščite v obstoječih parkih in rezervatih (npr. narodni park Marojejy, Anjanaharibe‑Sud), izboljšanje nadzora nad kršenjem pravil, izobraževanje lokalnih skupnosti ter spodbujanje trajnostnih virov dohodka (npr. naravni turizem), ki zmanjšajo pritisk na gozdne ekosisteme. Mednarodno sodelovanje ter raziskave populacij in genetike so prav tako ključni za dolgoročno preživetje vrste.

Kaj lahko storimo

• Podprti organizacije, ki delajo na ohranjanju madagaskarskih habitatov in lokalnih skupnosti.
• Spodbujati odgovoren turizem, ki lokalnim prebivalcem prinaša prihodke brez uničevanja gozda.
• Podpirati znanstvene raziskave in programe za obnovo habitatov ter izmenjavo informacij o najboljših varstvenih praksah.

Svilnata sifaka je simbol ranljivosti madagaskarskih gozdov in pomena celovitega varstva ogroženih vrst. Ohranjanje te edinstvene vrste zahteva kombinacijo znanstvene podprtih ukrepov, aktivnega upravljanja habitatov in sodelovanja z lokalnimi skupnostmi.

Vprašanja in odgovori

V: Kakšno je znanstveno ime svilnatega sifaka?

V: Kje se nahaja svilnata sifaka?

V: Koliko vrst je v njegovem rodu?

V: S čim se prehranjuje?

V: Kdaj se pari?

Išči po črki