Béla Bartók — Sonata za dva klavirja in tolkala: opis in zgodovina

Sonata za dva klavirja in tolkala je glasbena skladba madžarskega skladatelja Béle Bartóka. Napisana je bila leta 1937 in je ena njegovih najbolj izvirnih in pogosto izvajanih del. Gre za nenavadno kombinacijo izvajalcev: za izvedbo so potrebni štirje glasbeniki — dva pianista in dva tolkalca. Oba pianista imata vsak svoj klavir, tolkalca pa nadzorujeta širok nabor tolkalskih instrumentov, kar daje skladbi izjemno barvito zvočno paleto.

Instrumentacija in postavitev

Bartók je v uvodu k partituri dal zelo natančna navodila o tem, katere vrste tolkal naj se uporabljajo, kako naj bodo razporejena na odru in kako naj tolkalca menjata instrumente. Natančna zvočna postavitev je pomemben del izvedbe. Tolkalca igrata na naslednje instrumente:

• tri timpane
• ksilofon
• en stranski boben s kretnjami in en brez njih
• viseča činela in par činelic
• bas boben
• trikotnik in tam-tam

Bartók je natančno opisal tudi tip palic in način igranja za različne tolkalne zvoke; to vpliva na barvo in artikulacijo posameznih fraz.

Oblika in vsebina

Skladba ima tri dele v običajnem zaporedju hitri — počasni — hitri; prvi del se začne s počasnim uvodom. Struktura prvega stavka vključuje elemente sonatne oblike, vendar Bartók to obliko uporablja svobodno in modernistično, pogosto z močnimi ritmičnimi kontrasti in heterofonično teksturo.

V glasbi je veliko zanimivih in nenavadnih učinkov. V prvem delu na primer timpani včasih igrajo glissando, kar pomeni, da se višina not premika navzgor ali navzdol — za to so potrebni timpani s pedali. Ta uporaba glissanda daje zvoku neobičajno, skoraj govorljivo kvaliteto.

Drugi stavek zveni zelo skrivnostno in včasih tudi strašljivo; Bartók je pogosto ustvarjal zvočne podobe, ki spominjajo na žuželke ali nočno naravo, zato ga včasih imenujejo tudi njegova "nočna" glasba. V vrhuncu tega stavka prvi klavir igra obsežne glissande, tolkalni efekti pa povečajo napetost in barvitost zvoka.

Zadnji stavek je v velikem nasprotju z vzdušjem počasnega dela — dinamičen, ritmično oster in podoben živahnemu plesu. Celotna sonata izstopa po kontrastih, energiji in prefinjenem ravnanju z barvami, ki jih ustvarjata klavir in tolkalni sloj skupaj.

Premierna izvedba, sprejem in pomen

Sonata je bila prvič izvedena leta 1938 v Baslu, kjer je skladatelj sam igral na enem klavirju, njegova žena Ditta pa na drugem. Fritz Schiesser in Philipp Rühlig sta igrala tolkala. Delo je takoj pritegnilo pozornost in je od takrat eno najbolj znanih Bartókovih del zaradi svoje inovativne zasedbe in izjemne zvočne domišljije.

Obstaja tudi priredba, ki izvaja nekatera tolkalska besedila na klavirju, vendar se delo najpogosteje izvaja v izvirni zasedbi dveh klavirjev in tolkal. Sonata je pomembna tudi zato, ker združuje folklorne vplive, kompleksen ritem in modernistično harmonijo z izjemnim občutkom za barvo — to so značilnosti, ki Bartóka uvrščajo med vodilne skladatelje 20. stoletja.

Izvedbene in pedagoške posebnosti

• Trajanje: običajno okoli 25 minut (odvisno od tempov izvedbe).
• Glavni izzivi so uravnoteženje močnega zvoka tolkal z akustiko klavirjev, koordinacija ritmov ter natančna postavitev tolkal na odru po Bartókovih navodilih.
• Za tolkalce zahtevna tehnika, saj morata prehajati med različnimi instrumenti in uporabiti različne palice ter artikulacije.

Na splošno je Sonata za dva klavirja in tolkala cenjena zaradi svoje izvirne zvočne zamisli, dramaturgije in tehnoloških zahtev — dela so izziv za izvajalce in obenem izjemno privlačna za poslušalce, ki jih zanimajo novosti v glasbenem jeziku 20. stoletja.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je Sonata za dva klavirja in tolkala?

V: Koliko igralcev je potrebnih za izvedbo te sonate?

V: Na katera glasbila igrata dva tolkalca?

V: Koliko delov ima sonata?

V: Ali prvi klavir v katerem od stavkov igra glissando?

V: Kdo je izvajal sonato, ko je bila prvič izvedena v Baslu leta 1938?

V: Ali obstaja orkestralna različica te skladbe?

Išči po črki