Vojna za neodvisnost Namibije (1966–1990): Južnoafriška obmejna vojna

Južnoafriška obmejna vojna je konflikt, ki je potekal med letoma 1966 in 1990 predvsem v jugozahodni Afriki (zdaj Namibija) med Južnoafriško republiko na eni strani ter Ljudsko organizacijo jugozahodne Afrike (SWAPO) in njenimi zavezniki na drugi strani. Vojna je bila tesno povezana s širšimi geopolitičnimi spori Hladne vojne in s politiko apartheida, ki jo je Južna Afrika poskušala uveljaviti tudi na tem ozemlju.

Izvor spora in zgodnji razvoj

Korenine spora segajo v čas prve svetovne vojne, ko je Južna Afrika v imenu britanskega imperija in drugih zaveznikov v prvi svetovni vojni napadla in osvojila kolonijo Nemška jugozahodna Afrika. Po nemškem porazu je Liga narodov Južni Afriki podelila mandat za upravljanje tega ozemlja, dokler se njegovi prebivalci ne bodo pripravljeni upravljati sami. Po drugi svetovni vojni je mednarodna skupnost zahtevala prevzem skrbništva pod okriljem ZN, a Južna Afrika je zahtevala večje pravice do ozemlja in ga postopoma začela vključevati v svojo upravno in politično strukturo.

V 1950. in 1960. letih so južnoafriške oblasti uvedle administrativne in volilne spremembe, ki so favorizirale belo prebivalstvo v jugozahodni Afriki. Leta 1962 je bila ustanovljena organizacija SWAPO, ki je zahtevala neodvisnost in kasneje oblikovala oboroženo krilo, znano kot People's Liberation Army of Namibia (PLAN). S podporo zunanjih sil — predvsem Sovjetske zveze in njenih zaveznikov — se je SWAPO postopoma militarizirala in začela gverilsko dejavnost proti južnoafriškim enotam in institucijam.

Potek vojne (1966–1988)

Prvi spopadi so bili sprva omejeni na gerilske napade in preiskovalne akcije južnoafriške policije in oboroženih sil. Od konca 1960. do začetka 1970. let je konflikt ostajal relativno manjši, vendar se je intenzivnost povečala po letu 1974–1975, ko je postala ključna sprememba v regiji Angola – po osvoboditvi in vzpostavitvi nove vlade je Angola začela nuditi zavetje in opremo za borce SWAPO.

V 1970. in 1980. letih so južnoafriške sile izvajale čezmejne napade na angolsko ozemlje, da bi napadle baze SWAPO/PLAN. Južnoafriške operacije so vključevale tako policijske kot vojaške sile (SADF – South African Defence Force) in posebne enote, vključno s kontradiverzantskimi skupinami kot je bila enota "Koevoet". Vojna je zaostrila tudi zaradi neposredne vpletenosti tujih sil: Sovjetska zveza in Kuba sta podpirali angolsko vlado in SWAPO, Kuba pa je v Angolo napotila tudi oborožene enote, kar je konflikt dodatno internacionaliziralo.

V tem obdobju je prišlo do več velikih operacij in spopadov, med njimi obsežnejše čezmejne ofenzive in obrambe. Primeri velikih južnoafriških ofenziv vključujejo operacije, kot so Protea (1981) in Askari (1983–1984), ki so bile usmerjene v uničenje infrastrukture in baz SWAPO v Angoli. Spopadi so dosegli vrhunec konec 1980-ih, še posebej okoli borb v notranjosti Angole (npr. območje Cuito Cuanavale), ki so imele neposredno vlogo pri diplomatskih pogajanjih, ki so sledila.

Mednarodno prizadevanje in pogajanja

Že v 1970. letih so Združeni narodi sprejeli Rezolucijo 435 (1978), ki je predvidevala načrt za postopno umestitev nadzora in izvedbo svobodnih volitev v jugozahodni Afriki pod okriljem ZN. Rezolucija pa dolgo ni bila uresničena zaradi nasprotovanja Južne Afrike in zapletenih regionalnih razmer.

Do pomembnega premika je prišlo leta 1988, ko so Južna Afrika, Angola in Kuba sklenile tristranski sporazum (pogosto imenovan Tripartitni sporazum), s katerim so se zavezale k umiku tujih enot, izvajanju Rezolucije 435 in pripravam na neodvisnost jugozahodne Afrike. Kuba je pristala na postopno umik svojih vojakov iz Angole v zameno za južnoafriški umik iz Namibije in zagotovilo neodvisnosti. Ti dogovori so omogočili namestitev UN Transition Assistance Group (UNTAG) in izvedbo nadzorovanega volilnega procesa v letih 1989–1990.

Končni premik in razglasitev neodvisnosti

V okviru dogovorov so se konec 1988 in v začetku 1989 začeli umiki kubanskih enot iz Angole in postopno umik južnoafriških sil iz jugozahodne Afrike. Pod nadzorom ZN so bile aprila 1989 izvedene volitve v Namibiji, ki jih je zmagala SWAPO. Na tej podlagi je bila 21. marca 1990 uradno razglašena neodvisnost Namibija.

Posledice in pomen

• Neodvisnost Namibije: Uresničitev nacionalnih zahtev SWAPO in formalni konec južnoafriške uprave na tem ozemlju.
• Regionalni vpliv: Umik tujih vojakov in dokončanje dogovorov so prispevali k zmanjšanju napetosti v jugozahodni Afriki in odprli pot daljšim mirovnim procesom v regiji.
• Vpliv na apartheid: Konflikt in mednarodni pritisk so bili med dejavniki, ki so postopoma oslabili južnoafriški režim apartheida ter prispevali k notranjim in zunanjim pogajanjem v Južni Afriki v poznih 1980-ih in zgodnjih 1990-ih.
• Človeške in gospodarske posledice: Vojna je povzročila velike izgube, premike prebivalstva in gospodarsko škodo v Angoli in Namibiji; minefields in družbeni učinki konflikta so ostali čutni še dolga leta po uradnem koncu bojev.

Kratek povzetek

Južnoafriška obmejna vojna je bila hibridni konflikt — kombinacija gerilskega bojevanja, čezmejnih vojaških operacij in mednarodnega diplomatskega boja — v katerem so sodelovale lokalne emancipacijske sile, južnoafriške varnostne strukture in tuje velesile. Končni izhod vojne — neodvisnost Namibije in umik tujih enot — je bil rezultat kombinacije vojaških dogodkov na terenu in intenzivnih mednarodnih pogajanj ob koncu Hladne vojne.

Opomba: Dogajanje v tem obdobju je kompleksno in zajema številne operacije, politične odločitve in mednarodne dogovore. Za poglobljeno razumevanje so koristni dodatni viri, arhivi in pričevanja udeležencev iz vseh strani konflikta.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bila južnoafriška mejna vojna?

V: Kakšne so bile korenine tega spora?

V: Kako je nastal SWAPO?

V: Kako se je Kuba vključila v to vojno?

V: Kateri sporazum je končal to vojno?

V: Kdaj je Namibija postala neodvisna?

Išči po črki