Struktura Zemlje
Struktura Zemlje je razdeljena na plasti. Ti sloji so fizikalno in kemično različni. Zemlja ima zunanjo trdno plast, imenovano skorja, zelo viskozno plast, imenovano plašč, tekočo plast, ki je zunanji del jedra, imenovano zunanje jedro, in trdno središče, imenovano notranje jedro. Zemlja ima obliko oblatnega sferoida, saj je na polih rahlo sploščena, na ekvatorju pa izbočena.
Meje med temi plastmi so odkrili s seizmografi, ki so pokazali, kako se vibracije med potresi odbijajo od plasti. Med Zemljino skorjo in plaščem je meja, imenovana moho. To je bilo prvo odkritje velike spremembe v zgradbi Zemlje, ko se spuščamo globlje.
- Zemljina skorja je najbolj zunanja plast Zemlje. Sestavljena je iz trdnih kamnin. Večinoma je sestavljena iz lažjih elementov, silicija, kisika in aluminija. Zaradi tega jo imenujemo sialna (silicij = Si; aluminij = Al) ali flišna.
- Plašč je plast Zemlje tik pod skorjo. Sestavljen je predvsem iz kisika, silicija in težjega elementa magnezija. Znan je kot sima (Si za silicij + ma za magnezij) ali mafični. Sam plašč je razdeljen na plasti.
- Zgornji del plašča je trden in tvori osnovo skorje. Sestavljen je iz težke kamnine peridotita. Celinske in oceanske plošče vključujejo tako lastno skorjo kot zgornjo trdno plast plašča. Vse skupaj sestavlja litosfero. Litosferske plošče plavajo na poltekoči estenosferi pod njimi.
- Zgornja estenosfera: magma
- Spodnja estenosfera
- Spodnji plašč
- Zemljino jedro je sestavljeno iz trdnega železa in niklja ter ima temperaturo približno 5000-6000 °C.
- Zunanje jedro je tekoča plast pod plaščem.
- Notranje jedro je središče Zemlje.
Popolna razlaga teh učinkov še ni jasna. Zdi se, da visoka temperatura in tlak povzročata spremembe v kristalizaciji mineralov, tako da je lahko sestava nekakšna spreminjajoča se mešanica tekočine in kristalov.
Diagram izreza Zemlje. Razmerja niso natančna
Moho
Moho, ki se pravilno imenuje Mohorovičićeva diskontinuiteta, je meja med Zemljino skorjo in plaščem. Odkril jo je hrvaški seizmolog Andrija Mohorovičić leta 1909. Odkril je, da se na seizmogramih potresov pojavljata dve vrsti seizmičnih valov. Najprej se pojavi plitvo počasnejše valovanje, nato pa globoko hitrejše valovanje. Utemeljil je, da se hitrost globinskega vala spremeni, ko se znajde tik pod plaščem. Hitrejši je bil zato, ker je bila snov v plašču drugačna od snovi v skorji.
Prekinitev leži 30-40 km pod površjem celin in manj globoko pod dnom oceanov.
Vrtanje lukenj
Geologi si že leta prizadevajo priti do Moho. V poznih petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja projekt Moho ni dobil zadostne podpore, zato ga je kongres Združenih držav Amerike leta 1967 preklical. Prizadevala si je tudi Sovjetska zveza. V 15 letih so dosegli globino 12 260 metrov (40 220 čevljev), kar je bila najgloblja luknja na svetu, preden so leta 1989 poskus opustili.
Doseganje diskontinuitete je še vedno pomemben znanstveni cilj. Novejši predlog predvideva samoposegajočo volframovo kapsulo. Kapsula naj bi bila napolnjena z radioaktivnim materialom. Ta bi oddajal dovolj toplote, da bi se okoliške kamnine stopile, kapsulo pa bi potegnila navzdol gravitacija.
Japonski projekt Chikyū Hakken ("Odkritje Zemlje") načrtuje uporabo vrtalnega stroja za vrtanje skozi tanjšo oceansko skorjo. Znanstvena globokomorska vrtalna ladja Chikyu je 6. septembra 2012 postavila nov svetovni rekord z vrtanjem in pridobivanjem vzorcev kamnin iz globine več kot 2 111 metrov pod morskim dnom pri japonskem polotoku Šimokita v severozahodnem Tihem oceanu.
Otok Macquarie
Otok Macquarie pri Tasmaniji leži na stičišču dveh velikih oceanskih plošč: pacifiške in indoavstralske. Otok je zgrajen iz materiala, ki se je dvignil iz globin zemeljskega plašča. Domneva se, da je zelena ophiolitna kamnina nastala v moho in jo je prinesel srednjeoceanski greben. Sedaj prihaja na površje, ker se plošči stikata. To je edini kraj na Zemlji, kjer se to trenutno dogaja. Obstajajo še drugi kraji, kjer najdemo ofiolit, vendar so bili ti dvignjeni pred mnogimi milijoni let. Ophiolite najdemo v vseh večjih gorskih pasovih na svetu.
Vprašanja in odgovori
V: Katere so plasti Zemlje?
O: Struktura Zemlje je razdeljena na štiri plasti. Te vključujejo zunanjo trdno plast, imenovano skorja, zelo viskozno plast, imenovano plašč, tekočo plast, ki je zunanji del jedra, imenovano zunanje jedro, in trdno središče, imenovano notranje jedro.
V: Kako je opisana oblika Zemlje?
O: Oblika Zemlje je opisana kot ploščat sferoid, kar pomeni, da je na polih rahlo sploščena, na ekvatorju pa izbočena.
V: Kaj so odkrili med Zemljino skorjo in plaščem?
O: Med Zemljino skorjo in plaščem je bila odkrita meja, imenovana Moho. To odkritje je pokazalo velike spremembe v strukturi, ko gremo globlje.
V: Kateri elementi sestavljajo večino Zemljine skorje?
O: Večino Zemljine skorje sestavljajo predvsem lažji elementi, kot so silicij, kisik in aluminij. Zaradi tega jo imenujemo sial (silicij = Si; aluminij = Al) ali flišna.
V: Kaj sestavlja večino Zemljinega plašča?
O: Večino Zemljinega plašča sestavljajo predvsem kisik, silicij in težji element magnezij, zaradi česar je znan kot sima (Si za silicij + ma za magnezij) ali mafični.
V:Katera vrsta kamnin tvori zgornji del plašča?
O:Najvišji del plašča je osnova za skorjo in je sestavljen iz težke kamnine peridotita. Skupaj s celinskimi in oceanskimi ploščami tvori litosfero.
V:Kakšne so značilnosti in sestava zemeljskega jedra? O:Zemljino jedro sestavljata predvsem železo in nikelj, njegova temperatura je približno 5000-6000 °C, podobno kot fotosfera na soncu. Njegova sestava se lahko zaradi visokega tlaka in temperature spreminja v tekočino in kristale.
