Bitka pri Garfagnani (italijansko Battaglia della Garfagnana) je bila znana v nemškem poveljstvu kot operacija Zimski vihar (Unternehmen Wintergewitter) in je v italijanskih virih dobila vzdevek "božična ofenziva" (italijansko Offensiva di Natale). Šlo je za lokalno, a dobro načrtovano protinapadno akcijo sil Osi na zahodnem sektorju gotske (Gothic) linije ob koncu leta 1944.
Ofenziva se je zgodila konec decembra 1944 v severnih toskanskih Apeninih v okolici mest Massa in Lucca. Namen nemško-italijanskega napada je bil izkoristiti zimsko slabo vreme in razdrobljene zavezniške položaje, doseči taktične preboje, razbiti ameriški obroč v dolini Serchio ter prisiliti Zaveznike k prerazporeditvi sil, s čimer bi pridobili čas in izboljšali lokalni strateški položaj na gotski liniji.
Udeležene sile in poveljstvo
Ofenzivo je vodila nemška 14. armada pod poveljstvom generala Kurta von Tippelskircha. V napadu so sodelovale tudi enote italijanske družbe Socialne Republike (RSI), ki so delovale kot pomožne sile Osi v regiji. Na zavezniški strani je v sektorju delovala leva krila ameriške 5. armade, predvsem ameriška 92. pehotna divizija, medtem ko so Zavezniki v odziv premaknili dve brigadi iz indijske 8. pehotne divizije v podporo 92. diviziji.
Potek bojev
Konec decembra 1944 so nemške enote sprožile napad v dolini Serchio in dosegle presenetljive lokalne uspehe. Prepih objema slabše oskrbo in težke vremenske razmere je omogočil prodor in začasno zasedbo nekaterih višjih točk in manjših mest, med katerimi je bila tudi Barga. Zaradi hitrega pritiska je obstajala nevarnost, da bi ameriške enote morale popustiti in se umakniti proti mestu Lucco, zato so Zavezniki ukazali premik dodatnih indijskih brigad, da bi okrepili obrambne položaje in ustavili nemški prodor.
Po prihodu okrepitev so zavezniške sile začele protinapadati; borbe so bile trde in potekale predvsem na goratem in zahtevnem terenu, kjer je imel branilec pogosto prednost. Nemško-italijanske sile so po začetnih uspehih napad postopoma ustavile in se nato umaknile z nekaterih osvojitev. Barga je bila sprva padla v roke Osi, nato pa so jo zavezniške enote po protinapadih ponovno zavzele približno teden dni kasneje, do prehoda v novo leto.
Posledice in pomen
Čeprav je bila božična ofenziva pri Garfagnani uspešna kot presenečenjski lokalni udarec in je povzročila začasne spremembe na terenu, ni bistveno vplivala na splošno strateško sliko v Italiji. Gotska linija je ostala glavna obrambna črta Osi vse do konca marca in začetka aprila 1945, ko so zavezniške enote sprožile zadnjo spomladansko ofenzivo, ki je prebila obrambo in pripeljala do kapitulacije osi v Italiji.
Operacija je imela predvsem taktičen in moralen pomen: pokazala je, da lahko dobro izveden lokalni napad povzroči težave in prisili nasprotnika k prerazporeditvam, vendar je bila omejena pomanjkanjem zalog, težkimi vremenskimi pogoji in pomanjkanjem strateških rezerv za daljše izkoriščanje pridobljenega terena. Natančni podatki o izgubah so različni v virih in se med seboj razlikujejo; v širšem kontekstu pa spopadi v Garfagnani niso spremenili končnega izida vojne v Italiji.
Bitka pri Garfagnani ostaja v lokalni zgodovinski zavesti kot primer zimskega, presenetljivega protinapada in kot del širšega prizadevanja obeh strani, da izkoristita vsak hendikep in priložnost na zapletenem italijanskem bojišču v pozni fazi druge svetovne vojne.